Kadar imamo težave s samospoštovanjem se le-te odražajo v vseh odnosih. V partnerskem odnosu se najpogosteje kažejo v projekciji in introjekciji. Med projekcijo sodijo: poskus nadvladovanja; kontroliranje, siljenje, priganjanje; obsojanje; kritiziranje; agresivnost ali pretirana zahtevnost; pasivno manipuliranje; mučeništvo; pasivna agresivnost.

Žena, ki uporablja projekcijo, je prepričana, da je mož odgovoren za njene potrebe in dobro počutje; in kadar on ne poskrbi za njene potrebe ali pa kadar je prestrašena, depresivna in se nasploh ne počuti dobro, takrat postane mož tarča njenega agresivnega ali pasivnega vedenja. Agresivna projekcija je na primer: vpitje, zvračanje krivde na drugega, tepež, kritiziranje, smešenje, cinizem, sarkazem.

S temi odzivi največkrat projiciramo svoje prikrite potrebe na partnerja in mu skušamo naložiti odgovornost zanje. V ozadju teh naših sporočil so največkrat neke naše skrite potrebe:

Primer: 
Smešenje: »Ali ti sploh kaj veš?« skrito sporočilo: »Počutim se ogroženo, kadar vidim, da ti o neki stvari veš več kot jaz, in takrat me postane sram zaradi moje nerazgledanosti:«…

Številne pasivno-manipulativne in pasivno-agresivne projekcije so neverbalne: kujanje; vedenje, ki je značilno za odvisnost, na primer pretirano uživanje alkohola, prenajedanje ali stradanje; telesni odmik; čustveni odmik; umik na področju spolnosti; poškodovanje samega sebe; molk, ki traja tudi po več tednov; poškodovanje kakšne dragocenosti, ki je pripadala partnerju.

Med verbalne pa spadajo naslednje:
»Nič več me ne ljubiš«, »Želiš, da bi bila mrtva«, »Kar spakirala bom in šla«, »Ubila se bom«, »Odšel bom«, »Vrnil/a se bom domov k materi«, »Mar nebi bilo bolje da se razideva«, »Kakšen smisel sploh ima, da se pogovarjava?«…

Vsa ta sporočila – tako besedna kot nebesedna – posredno obtožujejo drugo osebo in ji namigujejo:«Poglej, k čemu me siliš«. Podzavestni namen takih sporočil je tudi drugi osebi vzbuditi slab občutek ali občutek krivde, tako da bi se začela drugače vesti do tistega, ki ji to sporoča.
Ta taktika je zelo premetena, toda če se ji prepustite, pomeni, da se oba partnerja prenehata osebnostno razvijati; tisti, ki so mu bila sporočila namenjena, bo takšno vedenje partnerju neizmerno zameril, odnos med obema bo še naprej negotov in težaven, poleg tega pa se bo pasivno-agresivni partner še naprej imel za nič vrednega.

Pravo olajšanje boste začutili ob spoznanju, da je ne glede na to kaj rečete, težava vedno povezana z vami, pa čeprav se morda zdi, da se nanaša predvsem (če ne samo) na drugega. Če partner na primer reče:«Vedno si zdoma«, se vprašajte, katera vaša potreba se skriva v tej kritiki, kaj hočem od njega? Morda boste samo želeli, da vam pomaga pri kakem vašem opravilu, ali le, da vas večkrat objame ali pohvali…

Kadar partnerja projicirata drug na drugega, je vsak od njiju prepričan, da je njegov partner gospodovalen, agresiven, kritičen, da skuša nadzorovati položaj, zvaliti krivdo s sebe na drugega…Takšna komunikacija neizogibno vodi do tega, da se partnerja odtujita drug drugemu in da postaja raven njunega samospoštovanja čedalje nižja. 

O introjekciji pa govorimo, kadar je človekova identiteta odvisna od odziva in mnenj drugih.

Človek, ki mu je bilo sporočilo namenjeno, to sporočilo ponotranji – prepričan je, da govori o njem, namesto o tistem, ki ga je poslal. Kdor ponotranji, kar o njem rečejo drugi, in se enači z njihovimi besedami, je zelo ranljiv, preobčutljiv na kritiko, zlahka je prizadet in torej potrebuje zaščito. Partner takega človeka se na njegovo potrebo odzove tako, da ves čas »pleše« okrog njega ali pa se izogiba vsakršnemu soočenju z njim. Oba obrambna odziva kažeta, da je komunikacija med partnerjema zelo slaba ali da je sploh ni. V obeh primerih je posledica ta, da se med jima začnejo kopičiti neizgovorjene potrebe, ki seveda ostanejo nezadovoljene.

Introjekcijo ali projekcijo lahko omilimo ali pa povsem odpravimo le, če ozavestimo vse dejavnike, ki so pripomogli k nastanku takšnih obrambnih mehanizmov, ter jih začnemo reševati.

Primer razvoja:
Nerazrešeni konflikti iz otroštva > srednje do majhno samospoštovanje > odvisnost od sprejemanja in odobravanja drugih > strah pred zavrnitvijo, neuspehom in kritiko > introjekcija in projekcija.
Zato lahko rečemo za projekcijo in introjekcijo, da sta samo vrh ledene gore, pod njo pa se skrivajo najrazličnejša čustva.

Seveda tako projekcija kot introjekcija nista le negativni obliki odzivanja, temveč sta le dva od obrambnih mehanizmov. Obrambno se odzivamo vse dotlej, dokler ne razrešimo vsak svojih težav s samospoštovanjem.

Kdor bi drugim vedno rad ustregel, prevzame njihove ideje, vrednote, značilnosti, mnenja, način oblačenja in okus, samo da bi ga sprejeli in cenili. Ta poskus, da bi ustregel soljudem, kaže na njegovo slabo mnenje o sebi, na njegovo zanašanje, da ga bodo drugi sprejeli in ljubili, ter seveda na potrebo po tem, da se zavaruje pred vsakršno bolečino in zavrnitvijo.

Če spadate med ljudi, ki introjicirajo, bo za vas pravo razodetje spoznanje, da se vse, kar o vas reče kdo drug, v resici nanaša nanj, in ne na vas.

Vedno, kadar kdo uporablja projekcijo in introjekcijo, razkriva, da sam sebe ne sprejema in da se slabo ceni – posledica pa je, da je močno odvisen od drugih. In dokler ne bo razrešil pravega problema, bo trpel zaradi omenjene odvisnosti.

Tjaša Jeraj
Vir: www.mychi.si