Hrana – potreba po preživetju ali prestiž ali orodje za zmago v boju za oblast? Hrana kot medij za izkazovanje ljubezni ali kot sredstvo za pridobivanje ljubezni? Zabava ali prisila? Nekoč je bila sredstvo za potešitev lakote – ene izmed osnovnih človekovih potreb, da sploh lahko preživimo. Lakota je kot nezmotljiv program v našem telesu, ki nas od nekdaj vzpodbudi, da poiščemo hrano.

Vsaj tako bi moralo biti…. Kaj se je zgodilo nekje vmes, da se ne moremo več zanesti na lastni občutek lakote? Da ga potlačimo, ne slišimo več. Da po drugi strani sežemo po hrani, kadar smo lačni ljubezni, lačni pristnih, toplih odnosov… Znašli smo se v začaranem krogu svojih lakot, ki jih ne znamo več potešiti na pravilen način.

Nekje na drugem koncu sveta je ta občutek lakote dobro znan – morda je dovolj skodelica riža, da omili tisti znani občutek praznine, rahle bolečine, stiskanja… Pa ponudimo pomoč v obliki hrane tistim, za katere smo se odločili, da jo potrebujejo….ali smo se odločili, da si jih bomo na ta način – z nekaj pestmi hrane podjarmili, naredili moderne sužnje?

Veliko je govora o zdravi hrani, morda preveč. Pojemo preveč nepravih maščob, preveč beljakovin, nezdravih ogljikovih hidratov. Pa se hitro znajdejo moderni zdravilci vseh vrst, ki prodajajo takšne in drugačne diete, s katerimi bomo ohranili zdravje in vitko linijo ali zdravo shujšali in postali sploh mlajši in lepši. Mučimo svoja telesa in jih prisiljujemo v nekaj, kar jim je tuje….in pozabljamo nase, na lastna sporočila.

Pozabimo, da nam telo pove, kaj potrebuje. Segamo po tabletkah in pripravkih, ki nas bodo rešili debelosti. Kaj pa užitek ob hrani? A smo pozabili, kako prijetno je hrano najprej videti, slišati, okušati vse vrste okusov, zaznati njeno raznovrstno teksturo, vonjati omamne vonjave? Saj dostikrat sploh ne vemo, kaj smo pojedli, kaj šele, kakšnega okusa je bilo tisto nekaj na krožniku.

Zakaj smo si pustili vzeti ta primarni užitek ob prehranjevanju? Vsa verstva sveta poznajo neke vrste obrede, molitev, zahvalo pred pričetkom hranjenja. Zahvalo, da lahko uživamo, spoštovanje do hrane in do oseb, ki so hrano pripravile in naravi, da nam je hrano posredovala. Z obredom pustimo na strani druge stvari in se hrani posvetimo. Kdaj ste zadnjič naredili kaj takega in nato z največjim užitkom zaužili hrano?

Preveč se danes ukvarjamo s tem, kaj pojemo, in premalo s tem, kako to pojemo. Gensko spremenjena hrano nas bo rešila lakote, pravijo eni. Gensko spremenjena hrana nas bo uničila, pravijo drugi. Vmes pa eni in drugi dobro služijo s prodajo svojega »prav«. In mi nasedamo. In se pustimo zavajati čudovitim reklamam, ki ponujajo margarino brez holesterola.

Ja, kje, za božjo voljo, ste že našli rastlinsko maščobo s holesterolom? Večina nas zdaj že ve, kako škodljiva je margarina za naš organizem. Potem se sprehodiš med policami z bio živili, kjer najdeš tudi bio kekse s hidrogenirano maščobo (beri: margarino). S polic z bio živili morajo umakniti kus – kus, ker vsebuje mikotoksin (toksin, ki ga proizvaja plesen). Plesen se je razvila zato, ker pridelka niso »špricali« s fungicidom. Komu torej zaupati? Še sploh komu?

Pri nas se prerekamo v šolah in kritiziramo prehrano. Preveč sladkorja in maščobe, pravijo eni. Premajhne porcije, pravijo drugi…Prej bi morala biti malica za ene, kasneje za druge…V vrtcu se starši pritožujejo, ker otroci pijejo nesladkan čaj. Pa polente ne marajo.

Pa smo kljub vsemu ena izmed redkih držav, ki ima urejeno prehrano od vrtca do konca srednje šole. In človek se vpraša, kaj bi sploh radi. Odgovor je pravzaprav že znan: s hrano preprosto ne moremo dobiti toliko ljubezni, kot je želimo. In ne moremo dobiti hkrati z enolončnico dobrega odnosa, ki nas bo osrečil.

Ali imamo kakšno pametno rešitev? Prav gotovo je prva stvar, da začnemo spoštovati sebe. Če se bomo res spoštovali, ne bomo delali sile svojemu telesu niti s hrano. Ravnovesju med užitkom in zdravjem se bomo približali z zmernostjo, ki vedno in v vseh situacijah pride prav. In poskusimo poslušati svoje telo, ki nam ves čas nekaj dopoveduje, pa ga največkrat kar povozimo.

Nekomu liter vina na dan ne bo prav nič škodoval, dal mu bo energijo in moč za delo. Drugemu pol deci ne bo dobro delo. Eni uživajo v vegetarijanstvu, drugi ob obilnem zrezku. Kdo ima prav? Tisti, ki zna prisluhniti sebi…

Tatjana Kruder, univerzitetna diplomirana živilska tehnologinja