Prijatelj mi je povedal, da so pred leti v osnovni šoli pri slovenščini dobili za domačo nalogo napisati dva spisa o enem od staršev – prvi spis naj bi bil objektiven in drugi subjektiven. Osnovnošolček je bil v težavah, kajti ni znal sestaviti objektivnega opisa. To se mu enostavno ni zdelo mogoče, saj vsak »po svoje vidi stvari«, zato se je s tem opravičilom zagovarjal učiteljici, ker je napisal samo en spis. Razlage ni sprejela in je še naprej trdila, da je objektiven opis seveda možen.

Kot začetni ugovor učiteljici vzemimo za primer fotografije. Te vedno predstavljajo pogled nekogainniso objektivni zapisi, kot se rado govori; tako kot novice v časopisih in na televiziji ne. V obeh primerih so proizvod določenega človeka, njegove zavesti, izbora in odločitev. To ni kritika na to, da določeni avtorji prikazujejo stvari drugačne, kot so v resnici ali da hočejo s svojim izdelkom vsiliti svoj pogled na svet.

Seveda lahko tudi imajo tovrstne namene. Gre za to, da se ne glede na to, ali jih imajo ali ne, nahajajo s svojo zavestjo na nekem mestu v (simbolnem) svetu. Ta prostor jih določa in zaznamuje, zato ne morejo biti nikoli objektivni, saj ne morejo izstopiti iz svoje kože.

V povezavi s tem je treba še dodati, da slika ne govori sama zase, kot pravi pogosto rabljeno reklo. Če npr. spremenimo napis pod fotografijo[1], bo ta »govorila« popolnoma drugačno zgodbo kot prej. Ako bi bila res objektivna, se to ne bi moglo zgodilo.

Pogosto se je učilo, da kadar govorimo o objektivnem, mislimo na objektivni empirični svet tam zunaj, ki se ne spreminja oz. na dejstva, ki so na sebi določena ter so taka in taka. Opis teh značilnosti na stvari sami je objektivno. Trditev je, da obstaja lastnost pojavov, ki je neodvisna od našega zaznavanja in doživljanja.

Temu nasproti je postavljeno subjektivno, ki je razumljeno kot dodatek posameznika k objektivnemu. To so njegova občutja, čustva, predstave itd. S tem človeško bitje loči zunanjo realnost in to, kar ustvari um.

Čeprav se tovrstno ločevanje na prvi pogled ne zdi sporno in se ga kaj kmalu sprejme kot nekaj logičnega, vsakdanjega, pa se lahko kasneje izkaže za problematično. Poskuša namreč zakriti dejstvo, da ni ničesar trdnega in nespremenljivega, ki je podlaga kasnejših variacij in prevodov. Vsak objektivni izdelek je proizvod določenega posameznika in je vedno posredovan oziroma preveden. Zato je nemogoče govoriti o izvirniku ali stvari kot je v resnici in na samem začetku, v svojem jedru ter izvoru.

Realnost ni kot nekaj objektivnega, ki obstaja tam zunaj in je dana vnaprej ter jo lahko kot tako neposredno objektivno opišemo. S tem seveda ni mišljeno, da je vse plod moje domišljije in da svet dejansko ne obstaja. Pomeni zgolj to, da se realnost, kakršna se kaže, ustvari preko zavesti oziroma jezika. Težko je reči, da je posameznik njen nujni predpogoj, je pa dokazano, da je realnost odvisna od opazovalca.[2] Opazovanje igra ključno vlogo pri tem, kaj bo realnost postala.

Dandanes pa se gre še dlje, in sicer že obstajajo načini, kako preko povezave človeških možganov z računalnikom (in naprej s strojem, npr. robotsko roko) z mislimi premakniti predmete. Rešitev je ugodna za denimo ljudi s paralizo celotnega telesa, ki imajo normalno delujoče možgane, a ne morejo izražati lastnih misli, saj jim ta tehnologija omogoča izvajanje preprostih vsakodnevnih opravil.[3] Zgolj s tem, da pomislijo na to. Sliši se res neverjetno, kot tema za znanstvenofantastični film. Po prvem šoku pa pride še drugi, hujši. Namreč kaj kmalu se je pojavilo vprašanje, da če povezava deluje v eno smer (človek → računalnik), ali se lahko sklepa, da velja enako tudi obratno (računalnik → človek). Postopek z umetno proizvedenimi valovi v možganih z namenom ustvarjanja ali preprečevanja nekega čustva so že preizkusili pri zdravljenju posttravmatskih posledic pri vojnih veteranih. Tajne obrambne službe naj bi bile vpletene v obsežen in dolgoročen projekt razvoja sredstev daljinskega nadzora nad človeškimi čustvi in obnašanjem, in sicer tako, da vplivajo na možgane s pomočjo natančnih elektromagnetnih valov.[4]

To pomeni, da bi se v prihodnosti dobesedno lahko določalo, kaj bo posameznik mislil in občutil ter kako se bo obnašal.[5]

Na tej točki bi se že osnovno občutenje človeškega bitja, ki dosledno loči zunanji objektivni svet in svoje notranje doživljanje, zamajalo ali porušilo (razlika bi izginila). Pri slednjem je pomemben ta minimalni prostor, ki ga ima človek zase. Tam je lahko sam s svojimi mislimi, kadar to želi. Vprašanje je, kaj bi se zgodilo, če bi ta prostor izginil. V temelju bi se spremenilo dojemanje resničnosti. In ne samo to, aktualno postane vprašanje, kaj potem sploh je človek, če ni več (samo)misleče bitje.

Vir: za-misli.si/