Nekoč je živela prav posebna oseba. Imenovala se je Iskalka besed. Živela je malce odmaknjeno od drugih, ni pa bila ljudomrzna. Vedela je, da njeno ime ne samo, da nenavadno in čudovito zveni, temveč da se v njem skriva tudi globlji pomen, tako rekoč smisel njenega življenja.

Obdarjena je bila z izostrenim posluhom za razne odtenke, barvo in intonacijo glasu svojih sobesednikov in jih je brala, kot da bi prebirala knjige. Pri obojih je bila zelo izbirčna in previdna. Svojih sobesednikov ni ocenjevala, jih je pa presojala in kar ji je iz slišanega ustrezalo, je ohranila v sebi kot hrano za njene trenutke, ko bo sama s seboj.

Bila je zelo navezana na iskrene prijazne besede, pa tudi na vso lepotno umetelnost njihovega združevanja. Zbirala je svetle in tople besede, pa tudi skoparila ni z njimi. Hladnim besedam se je kolikor je le mogla, izogibala, ali pa jih je skušala sama pri sebi omiliti.

Bila je kot otrok s telesom odraslega, vendar ne otročja, ampak prej pričakujoča, iščoča, prodorna. Hotela je videti onstran besed. Seveda so jo mnogi poskušali »spreobrniti« iz njene »naivnosti«, toda nihče ji ni uspel izruvati njej ljubih ji besed iz njene gredice srca, iz njene vedno lačne duše.

Dosegli so ravno nasprotno - še bolj je začela verjeti tem svojim besedam, ki jih je imenovala celo znamenje življenja in kadar je o njih pisala, je v znamenje spoštovanja do njih uporabila veliko začetnico.

Tem znanilkam pomladi njene duše je želela, da bi v svojem nenehnem popotovanju vselej naletele na tako prisrčen sprejem kakor jim ga je pripravila sama.

Danijela Premzl