piše: Aurigo

Foucaultovo nihalo, De Vincijeva šifra in Zaton Prometejeve dobe

V zadnjem času sta se mi v rokah znašli dve knjigi. Vsaj ena od njiju je lahko zanimiva za iskalce duhovnosti. Prva knjiga je Foucaultovo nihalo. Druga knjiga pa nam razkriva ekološke skrivnosti kemične industrije multinacionalk. Ker moram Nihalo primerjati zaradi obsežnosti tako imenovanih »tajnih podatkov« iz duhovnosti. V knjigi kar mrgoli od obilnosti teh podatkov, ki jih naniza italijanski pisatelj Umberto Eco. Zato sem za primerjavo vzel drugo takšno trendovsko knjigo, da pričaram razlike med tema dvema knjigama.

Četudi knjiga De Vicijeve šifra poda nekaj podatkov o tako imenovanih tajnih društvih, tudi prikaže nekaj znanja, lahko rečemo za njo, da je to prej fikcijska knjiga. Detektivka, napisana na ameriški način. S tistim klasičnim pisanjem iz ameriškega učenja kreativnega pisanja. Kaj pa Nihalo? Če damo grobo primerjavo med knjigama, je De Vincijeva šifra knjiga, ki opisuje pot, ki vodi skorajda naravnost. Je pot po široki avtocesti Padova – Firence. Dogodki se odvijajo na bencinskih črpalkah, na avtocestnih postajališčih in največji adrenalin je nenadno zaviranje v gostem prometu avtoceste. Grozljivost pa ta, ko se po 10 kilometrih vožnje od postajališča spomniš, da si morda kaj pozabil na postajališču.

Medtem je Foucaultovo nihalo nabito s podatki. Včasih celo malce preveč. Ob vsem tem je potrebno upoštevati to merico, da je Foucaultovo nihalo bilo izdano že leta 1989. Slovenci smo prejeli prevod v bistvu 16 let kasneje. Ja, knjiga Focualtovo nihalo je, če naredimo primerjavo, popotovanje po pokrajini med Padovo in Firencami po vseh stranskih cestah. Ustavljanje ob vsaki znamenitosti ob vaških in mestnih naseljih, ki jo zazna človeško oko in kjer potrebuješ več kot teden dni, da prideš do cilja ali do Firenc, medtem, ko pri Da Vincijevi šifri opraviš pot v osmih urah. To je glavna razlika med tema dvema knjigama. V Foucaltovem nihalu lahko naletite na ogromne podatke, od Tore, Kabale, prostozidarjev, križarjev, roženkrižarjev, asasinov, gnosticizma, nekemu grofu St. Germainu in grofu Cagliostru. Na nesrečo ali srečo sem imel priložnost po naključju srečati se s Cagliostrom, ko se še nisem pretirano in sistematično ukvarjal z raziskovanjem duhovnosti. Njegov duh, ali tudi dih, lahko dobite v gradu San Leo, ki leži le nekaj kilometrov pod San Marinom, na veliki skali. Obranljiva trdnjava San Leo.

No, lahko se vprašamo, če knjiga Fouacaltvo nihalo bralcem prinaša še kakšno višjo resnico, ob takšnemu številu podatkov, ki ob branju na trenutke postanejo duhamorni. Na koncu knjige imamo prizor, ki ga avtor opisuje kot Belbovo igranje na trobento. Na pokopališču, ko pokopljejo žrtve vojne.

Za ta prizor, tišino, ob poletnem igranju trobente, Eco to opiše kot alkimistično točko alkimistično poroko med…….., z zemljo, nebom. Zakaj je ta del le toliko pomemben in zakaj se Da Vincijeva ne more kosati z Nihalom. Zato, ker gre v tem primeru za osebno avtorjevo izkušnjo. Izkušnjo Umberta Eca. Izkušnjo tiste prvotnosti, prvobitnosti, ko se čas ustavi. Vendar je po mojem - to igranje trobente le začetek, začetek Rigpe. Takšen dogodek je le samo, osebna izkušnja posameznika, ki stoji med vrati in se odloča ali bo vstopil v neznani prostor. Prostor, ki pa je povsem drugačen od našega običajnega. Prostor brez vsega. Kjer je samo nebo. Zato se ustraši in odide nazaj. Tudi zapre vrata. Dokler ne priplavajo ob kakšnem drugem podobnem dogodku spomini nazaj.

Te opisane izkušnje se dajo tudi izkusiti, saj so opisane na nekem drugem energetskem nivoju, kakor velja za običajno pisanje.

Kako lahko sklepam, da gre za avtorjevo izkušnjo? Da gre za nekakšen polavtobiografski roman. Vseskozi, ko pisatelj opisuje Belba oziroma kraje, kjer je Belbo živel, te kraje označuje s tremi zvezdicami ***. Na srečo sem pred branjem knjige naletel na Ecov članek ali sestavek, ki opisuje določeno ideologijo. Prav v tem članku Eco tudi opiše tistega partizanskega komandanta brez noge, ki pride na balkon ob osvoboditvi, kot svojo lastno izkušnjo. Druga stvar, po kateri lahko sklepam, da gre za napol avtobiografski roman, je v tistem lepljenju podatkov oziroma povezav, ki si jih ureja Belbo za razumevanja sveta in tudi prva oseba knjige. Toliko podatkov se je lahko nakopičilo skozi leta zbiranja profesure. Običajno so takšno metodo pred vstopom računalnikov imeli univerzitetni profesorji. Tudi ljubljanske univerze.

In sedaj, da ponovno napeljemo na temo o pisanju ali izpovedovanju lastnih izkušenj. Kar sme že enkrat obljubil v svojih tekstih. Za prvo primerjavo bom povzel iz knjige integralna joga Aurobinda.
»Aurobindo: Če hočeš da bi ohranil to svojo radost, bo pametno, da o tem ne govoriš z drugimi. Stvari, ki o njih govorimo, dobijo krila in skušajo pobegniti. Najbolj varno je, da o – vseh- teh doživetjih ne govorimo z drugimi, kakor s svojim učiteljem ali s kom, ki nam lahko pomaga. To, da se doživetje neha, brž ko o njem govorimo, je kaj pogost pojav, zato si številni jogiji postavijo pravilo, da nikdar ne govorijo o tem, kaj se dogaja v njih, razen če je to stvar preteklosti ali že ustaljen dosežek, ki jim ga nič ne more odvzeti.«

V razmišljanju Aurobinda je za posameznika pomemben predvsem zadnji stavek. Je stvar preteklosti ali že ustaljen dosežek, ki ga nič ne more odvzeti. Na določen način to pomeni tudi, da nisi več vezan toliko na ta dogodek. Lahko ga le ozavestiš. Skozi raziskovanja, iskanja.

O govorjenju o lastnih duhovnih izkušnjah je poučil na diskurzu tudi lama Ole Nydahl, ki je danskega porekla. Nekako je s svojim humorjem izvlekel tri stvari, ki so povsem razumljive:
1. Da o svojih izkušnjah ne govorimo drugim, ker je to Disneyland.
2. Ker ne bodo verjeli vašim izkušnjam in jih ne bodo razumeli.
3. Drugi imajo drugačne izkušnje.

Ti trije zaključki so dokaj jasni in logično izpeljani. Vendar bom dodal še eno, ne govorite drugim o svojih izkušnjah, ker jih ne bodo razumeli, če pa že govorite komu, potem govorite o osebni izkušnji odkritosrčno s tisto osebo, ki vas razume in je nekako na vašem nivoju.
To so tudi določeni razlogi za osebne zaplete pri podajanju lastnih izkušenj.

Preidimo še na tretjo knjigo Zaton Prometejeve dobe, ki jo je napisal slovenski ekolog Anton Komat. Predvsem v prvem delu govori o vseh svinjarijah, ki jih počno kemične in ostale multionacionalke v zvezi z živili, škropivi, kozmetičnimi izdelki, ostalimi produkti in predstavljajo zastrupljevanje Gaje in človeka. Ob branju se vprašamo, koliko časa bo še vse to trajalo? Kaj me je v knjigi prepričalo, da sem jo sploh kupil. Po naključju sem obrnil neko stran in dobil začetek poglavja:

»Jaz sem Luč sveta.« Morda edini pravi Jezusov stavek iz vseh tistih evangelijev. Prepričale pa so me tudi platnice. Na platnicah je modernizirana oblika krkavškega kamna. Platnice knjige so me spomnile na tisto poletno kresno jutro, kakšnih pet let nazaj ob krkavškem kamnu, ko sem zjutraj po četrti uri pričakal in pozdravil vzhod sonca nad morjem. Krkavški kamen ali figura moža z razprostrtimi rokami in žarki okoli glave. Luč ali žarki okoli glave, ki ti osvetljujejo glavo in povežejo z nadzemnim, vesoljnim. Knjigo bi bilo potrebno uvrstiti kot biblijo, za začetek vsakemu kmetu in tudi obvezno v vsako osnovno šolo.
A naj si to knjigo vsak vzame v roko, saj bo ob branju dobil le ta občutek:
»Sve če to jednog dana prekriti ruzmarin, snjegovi i šaš.«