Z vsemi dobrimi in lepimi željami, ki jih bomo tradicionalno izrekali ob poslavljanju starega in začetku novega leta, zaželimo vsem ljudem dobre volje, da bi vse, kar nam bo prinašalo življenje v tem prelomnem času, srečo in bolečino sprejemali v tišini svojih src tako, kot jo sprejema mati Zemlja z vednostjo, da se svetlika Novo jutro, ki se izteka v Nov dan, v pričakovanju rojstva Novega sveta, v katerem bo dosežen namen in cilj človekove evolucije: biti človek človeku ČLOVEK, biti Zemlji partner in sodelavec v njenem tkanju življenja. Biti ponovno ENO z VSEM

Enako zaželimo vsemu življenju, ki nas obdaja, pobožajmo kdaj kamen in cvet, zaželimo srečo ptici v letu, pozdravimo oblake nad njo. Zemlja nas obdarja in razveseljuje z umirjeno lepoto svetov flore in favne v svojem naročju , uči nas potrpljenja v trpljenju, uči nas hvaležnosti, ko jo žejno in izsušeno prebudi dež in ji da novo moč rojevanja.

Učimo se od nje, matere vseh bitij v njenem naročju. Tako bo naša sreča dopolnjena, ker bo razdeljena in bolečina ne bo več samo naša. Dotaknil se nas bo svet prihodnosti, ki ne pripada tistim, ki razdružujejo in uničujejo. Svet prihodnosti pripada vsem oblikam planetarnega življenja, od amebe kot najmanjše, do človeka kot najvišje oblike planetarnega življenja. Pripada tistim, ki bodo svojo zavest oplemenitili s svojo notranjo svetlobo, Edino takšni bodo mogli svoje vesoljske brate pozdravili s pradavnim pozdravom: » SAMAS SAMASTHAAN BHAVANTHU« - »NAJ BODO VSI SVETOVI SREČNI!« Ne danes in jutri, takrat ko bo zemeljski človek dozorel, ko se bo zavedel svojih korenin, ko bo postal resnični otrok matere Zemlje. Človek je kot drevo: Čim globlje segajo njegove korenine, toliko manj možnosti imajo viharji, da ga izrujejo. Nas »sedanjike« so izruvali viharji neštetih nasprotij, delitve in sovražnosti, ki smo jih ustvarjali, da »nam bo lepše in bolje«. Enim brez drugih… Končno, a ne dokončno smo spoznali, da rimsko »Divide et impera« ne drži vode. Zato smo pristali na zamočvirjenem etičnem dnu. Kljub temu smo še vedno tu in Zemlja je še vedno naša mati, edini dom, ki ga imamo. 

Nazdravimo ji, trdno odločeni, da bomo postali trdni in močni kot njena drevesa, da se na svoji poti v NOV DAN zavemo svojih korenin, naših Prednikov, kar so vsi tisti človeški rodovi, ki so v izven zgodovinskih časih šli skozi prostor in čas planeta Zemlja in nam v svojih stvaritvah, neponovljivih z vso tehnologijo naše Zahodne civilizacije zapustili nešteto dokazov svoje visoke, etične in moralne razvitosti, združenega vedenja in znanja Za njimi so ostali dokazi o njihovem načinu življenja, kakršen je po vsakem prelomu časa zapustil naslednjim rodovom čisto , zdravo, neizkoriščeno Zemljo, sposobno po prelomu časa preživeti, kar je ostalo po njem . Mi, sedanja prevladujoča Zahodna civilizacija nismo znali sprejeti življenja v njegovi nepretrganosti.

Nismo se zavedali in se ne zavedamo, da preteklost ni nekaj, kar je nepreklicno minilo, posega v sedanjost in iz nje oblikuje prihodnost. Brez razumevanja kozmičnega zakona nepretrganosti smo 2000 let živeli in živimo s filozofijo osla, ki je v prijetni senci košatega drevesa sit in zadovoljen modroval, da je čisto vseeno, če bo ali ne bo trava še zelena ko njega ne bo več… Modrost, ki so z njo živeli ta Pradavni in Davni je drugačna, Spoštljiva do preteklosti in odgovorna do bodočnoti: »Sveta ne podedujemo od svojih Prednikov, sposojamo si ga od zadnjih. Vsaka srednja generacija je bila vez med predniki in potomci. Učila se je od Prednikov in usmerjala Potomce.z dodanimi svojimi izkušnjami, dodatnim vedenjem.

Premalo razmišljamo o tem kako bi ali bomo preživeli, če se nam zgodi tisto, kar je doletelo človeštvo ob zadnjem prelomu časa, če se ponovi tisto, kar je kozmična zakonitost – sprememba, zgodovinsko znana kot paleolitik? Očitno nismo. Zadnji paleolitik je ostal šolsko čtivo v urah zgodovine, nismo se poglabljali vanj. Pa bi se morali. Obremenjeni z vsemi, človeka nevrednimi oblikami nasilja, s katerimi smo se znašli v razslojeni skupnosti, v okviru »Krasnega novega sveta« Aldousa Huksleya, ne vidimo več izhoda. Ga res ni in če je, kakšen in kje je? Med neštetimi kulturami in civilizacijami, ki so defilirale skozi zemeljski prostor in čas ni nobene, ki se kdaj ne bi znašla na svojem razpotju, ne vedoč v katero smer naj krene. Ni bilo in ni človeškega bitja, ki ni kdaj zastalo na svojem razpotju.

Lagala bi, če bi rekla,da nisem imela svojih razpotij. Težkih kot so jih imele generacije mojih let.po drugi svetovni vojni. Tudi mene je zagrnila v vojnem času doživeta tragika, tisto veliko, sanjsko »nekaj«, kar sem čutila kot pretežko breme, bi ga sicer rada odložila, a bilo je sočasno »nekaj« brez česar ne bi mogla in znala živeti Postalo je alternativno - najti izhod ali umirati na obroke. Temu se je pridružila še mamina smrt, ki me je končno predramila. 

Kot na hrvaško izseljena Slovenka sem se leta l942 odločila ,da se pridružim hrvaškim partizanom in tisto noč pred odhodom i je mami povedala zgodovino Prednikov. V zadnjem objemu pred mojim odhodom so bile njene zadnje besede.«Ne pozabi, nikoli jih ne pozabi« . Takrat so oživeli moji spomini na mnoge mamine modrosti, ki so zastale v meni. Najti in raziskati svoje korenine svoje Prednike mi je postalo dolžnost, ki je prerasla v skoraj 50-letno iskanje njih in vseh kultur od Aljaske do Ognjene zemlje. V takšnem iskanju sem našla tudi Evropske Davne, ki tudi potujejo skozi moje knjige. Kot Pelazgi – Hiperbortejci, ki so se iz z ledom uničene matične dežele razsuli čez ves planet in jih je mogoče srečati na mnogih razsežnostih Zemlje. Bili so »beli bogovi« civilizatorji nekaterih južnoameriških kultur, o katerih še vedno bajajo legende na tem prostoru. Zato vas ta večer vabim k njim

V samoto Fokide, v dolino Pleiste, ob vznožju Parnasa se nahaja prastari tholos, »popek sveta«, Apolonovo svetišče Delfi, središče duhovnega sveta antične Grčije. Na timpanonu svetišča je blestel zlat napis :GNOTHI SEAUTON – Spoznaj sebe. To naj bi bil izrek Sokrata, bolj verjetno pa je, da so ga na Propontido prinesli Pelazgi s svojim hiperborejskim Apolonom kot božanstvom svetlobe – Sonca v človeku samem, ki ga more odkriti le s spoznanjem samega sebe. Spoznati, zavedati se samega sebe je bilo v takratnem času zelo pomembno, saj so bili priseljenci. Za svoj duhovni potencial in svoj obstanek so morali zadržati svojo identiteto in vedeti odkod so prišli, kdo so sredi pisane množice različnih družbenih in nacionalnih tvorb takratnega časa. Tudi v sedanjem času, ki ga živimo je spoznati sebe enako pomembno kot v času Delfov, a mnogo teže dosegljivo. Ovirano je z našim načinom življenja, ki ga pogojuje okolje, v katerem živimo, ovira nas naša nevednost, neskromnost, večvrednost in vzvišenost nad vsem, kar je bilo pred nami. Ne razmišljamo, kaj bo z nami in za nami, smo »zdaj in tu«, znanstveno in versko priznani visoko razviti potomci ljubke male hadarske Lucy, zato nam ti dve večno aktualni besedi ne pomenita nič. Ne poznamo njunega izvora. V sedanji Zahodni civilizaciji ni svetišč, kjer bi v dveh besedah bilo povedano na kakšen način lahko človek investira v sebe samega, da bi razumel in oplemenitil čas in prostor svojega bivanja.

V našem prelomnem času bi geslo SPOZNAJ SEBE morali dopolniti z geslom SPREMENI SEBE. Vsak od nas je enkratna in neponovljiva dragocenost Vesolja, vsak ima možnost, doseči tisto, kar odraža zapuščina davnih civilizacij in kultur, kar je zadnji cilj človekove evolucije: biti ČLOVEK ČLOVEKU ČLOVEK, biti Zemlji sodelavec in partner v njenem tkanju življenja, biti usklajen sam s seboj, postati Eno v Vsem in z Vsem v Nepretrganosti Življenja. To je dvig človekove zavesti na višjo raven. Ne glede na vse, kar nam bo prinesel prelom časa, bo bodočnost sedanjega človeštva odvisna od ravni zavesti posameznika in celote, saj je zavest posameznika in družbe tisti dejavnik iz katerega izhaja njegovo delovanje, njegovo znanje in vedenje, razumevanje časa in prostora, odnos do vsega, kar ga obdaja in česar del je, njegov način življenja , mišljenja in čustvovanja.

Dvig zavesti na višjo raven pomeni spremeniti sebe s tem, da odložimo in očistimo zavest vse navlake negativnih občutkov, značilnih za naš čas, predvsem vseh oblik poniževanja človekovega dostojanstva, z zavedanjem, da nihče ne more ponižati sočloveka, da s tem ne bi bil ponižan tudi sam. Demokracija je družbena ureditev, v kateri naj bi človek-posameznik mogel povedati, kaj misli in čuti. Demokracija naj bi bila najvišja oblika svobode in civilizacije, a je prav nasprotno. V vsem svojem 5o-letnem raziskovanju davnih in pradavnih človeških združb, od naravnih plemenskih skupnostih do duhovno in materialno visoko razvitih civilizacij, nisem odkrila toliko nespoštovanja človekovega dostojanstva, kot v demokratičnih združbah. Celo tam, kjer bi demokratičnost kot civilizacijska, etična in moralna vrednota morala biti vključena kot način reševanja družbenih problemov, v parlamentarnih razpravah združb z demokratično ureditvijo, spoštovanje človekovega –družbenega in posameznikovega dostojanstva ostaja le še verbalna kategorija, možne pa so žalitve. podtikanja in celo fizični obračuni. Sicer pa spomnimo se izvira demokracije v antični, postpelagijski Grčiji in smrti Sokrata, enega njenih največjih mislecev. Ker je povedal, kar je mislil in čutil, je moral popiti strup…

Enako ga je prisiljena piti Zemlja kot živ, čuteč organizem. Vprašajmo se koliko in kaj vse smo odložili in odlagamo v svetovna morja, od ostankov tehnologije vseh naših vojn takšnih in drugačnih podmorskih raziskav do atomskih odpadkov, kako zastrupljamo zemeljsko atmosfero – SRAJČKO MATERE ZEMLJE - kot so jo imenovali Davni. S kolikimi in kakšnimi umetnimi stimulansi posiljujemo in uničujemo Zemljo za večjo rodnost? Nobena posiljena ženska ne ostane brez posledic, ne ona, ne njen otrok. Zakaj to pričakujemo od Zemlje, ki je Mati vseh bitij v njenem naročju?

Fani Okič
Pisateljica
Ambasadorka za mir