Stopili smo v novo obdobje vodnarja. Svet postaja takorekoč transparenten. Vse se razodeva, postaja vidno in predvsem prepoznavno. Nič in nihče se ne more več skrivati. Tudi trpljenje človeštva in nepopolnost vsakega človeka postajata vse bolj očitna. Človeštvo dejansko trpi. Številni ljudje to spoznavajo in se trudijo najti pravo usmeritev. A kako in kje najti pravo pot?

Kdor se tega trplenja še ne zaveda, si tega še ne zmore zastaviti. Danes veliko govorimo o duhovnosti. V današnjem norem svetu (hektiki) se do izraža v meditaciji, obračanju vase in ozaveščanju. Človek išče ravnovesje in mir, vendar prinašajo tehnike meditacije tudi v svoji najvišji obliki le mistično zamaknjenost ali razsvetljenje: začasno harmonijo.

Duhovnost je za človeka, ki je usmerjen le na materijo, nesmisel, nekaj nemogočega. Za mnog ni več kot le pomirjevalo. Le v nekom, ki se potopi v Boga, se lahko Duh poveže z novo rojeno dušo. Ta enost presega vsak razum.. To je notranje razodetje vseprisotnosti, četrte dimenzije, ki jo lahko označimo kot “prepustnost” , kot prepust, prehod v peto, šesto in sedmo dimezijo, ki so vse popolnoma duhovne.

Obstaja polje,k vibracijsko polje, v katerem odzvanja višja popolnoma nesnovna oktava. To je resnična antimaterija, vakum v svetu polarnosti. Po eni strani govorimo o nezemljeskem, ki išče, kar je padlo na zmotna pota. Po drugi je tu človek, ki notranje doživlja, da je prav on izgubljeni sin. Pomoč sile ljubezni in človek, ki išče odrešitev, se postopoma približujeta drug drugemu. Enako privlači enako. V določenem trenutku prideta do točke, kjer se srečata, do žarišča.

In takrat se začne v človeku postopoma razodevata , spoznanje Boga iz prve roke. Že dolgo pred tem pa je obstajala neke vrste indukcija, nekakšno nezavedno vzajemno delovanje, ki je nastalo na osnovi dovzetnosti za Boga. V tem ni nobene mistifikacije, nobenega eksperimentiranja, nobenega sprenevedanja. Gre za čisto, višjo, znanstveno resničnost. Gre za vprašanje vibracije, atomov, ki so znova postali nosilci duhovnega bistva. To je peti eter v razodevanju. Seveda se to ne zgodi kar tako,temveč v procesu trasmutacije, ki mu sledi proces preoblikovanja.

Vsakdo išče pot iz vrta zmot trpljenja in bolečine, iz labirinta brezizglednosti, ki mnogim stiska grlo. Zakaj bi bile drugače psihiatrične ustanova tako prenapolnjene? Zakaj toliko mladih ljudi stori samomor? Prej se je zdelo, da čas počasneje mineva. Na starih fotografijah pogosto izgleda, kot da bi čas kot vozički in osebe na njih obstali.

Nasprotno temu imamo zdaj pogosto vtis, da je vse bežno kot živa srebro. Prej se je mislilo, da je materija sestavljena iz najmanjših delcev. Zdaj se kaže, da so to valovi, da je to ples, čeprav ni ničesar, kar ta ples izvaja. So samo „valovi verjetnosti“ „ Heisenbergovski Princip netočnosti“ izpostavlja temeljno negotovost. In Einsteinova „Relativnostna teorija“ izhaja iz temeljne pogojenosti: niti ni absolutnega gibanja niti absolutnega zastoja. Koordinatni sistemi se gibljejo drug proti drugemu.

Sistemi mlečnih cest izginjajo z nepredstavljivo hitrostjo v praznino vsemirja, ki s neprestano razteza. Ampak kaj se pravzaprav razteza? Zvezde se rojevajo imlodirajo v vse požirajoče črne luknje. V kvantni fiziki je govora o krožečih delcih. Delcih? Ne, to niso nobene majhne „stvari“, ampak energijski delci. Ali pa lahko govorimo o zavesti, o nihanju (vibracijah) s spominom? Kaj je zavest, kaj so delci, energije, elektromagnetni valovi? Kaj je spomin, kolektivno nezavedno? Ali obstaja nadzavest?

Kaj je človek? Kdo ste vi? Kdo sem jaz? Prej se je zdelo vse statično imeli smo čas. Zdaj je vse dinamično nihče nima več čas. Prej smo se držal morale in norm, religije in materialistične znanosti. Stvari so bile predvidljive, vesolje se je predstavljalo kot stroj, kot gigantski mehanizem, ki redno teče, potem ko ga je enkrat Bog spravil v tek. Če poznamo izhodiščno stanje in zakone gibanja, ki so jih odkrili Newton in drugi, potem poznamo celoten potek tako se je mislilo.

Kasneje so odkrili, da resničnost določa veliko več negotovosti v obliki slučaja ali verjetnosti, kako bi bilo znanosti ljubo. Reinkarnacija je drug velik in zelo star koncept. To je zelo logično, ampak cerkve in znanost to še vedno zanikajo. Astrologijo, to staro znanost, ki so jo študirali stoletja dolgo cerkve smatrajo za praznoverje in m moderna znanost jo ožigosa kot nesmisel. Obstaja Bog ali neka

vzvišena inteligenca k temu je dejal nek filozof:“ te hipoteze mi ni treba“. Religija je nekoč dominirala nad dejanje in nehanji človeštva. Ker cerkve zdaj ne znajo več dati odgovora na velika smiselna vprašanja, iščejo odgovor v drugih duhovnih gibanjih. Duhovnost je modna beseda našega časa. Družba godrnja nad „ duhovnostjo“ kakorkoli že bi to bilo. Vsakdo jo lahko sprejme, ker je tako določena. Tudi pojem „New Age“ povzroča mnogo prigovorov, ker reagira na nezaveden pritisk, ki želi človeštvo iztrgati starim idejam, ideologijam in predstavam.

O reinkarnaciji je Bruno Giordano leta 1584 napisal naslednje:“ največja pravičnost , ki gospoduje nad vsemi bitji in v njih, ureja, da mora duša zaradi grešnih želja, bodisi v istem ali celo v nekem drugem trpečem in nežlahtnem telesu, ob smrti iti navzdol in ne sme gojiti nobenih upov, da bo vodila in upravljala boljše domovanja, če je slabo upravljala z dosedanjim.“

S samoumevnostjo je bila za tiste čase prikazan nauk reinkarnaciji (1584) , De causa , principu et uno. Izpeljal je celo konkretne pomene prejšnjih življenj svoje duše:“ Kot rečeno, ko sem ostal v nebeških področjih kot Pegaz, se je včasih zgodilo, da sem občutil veliko veselje ob misli, da bi se ponovno spustil v nižja področja. Omamljen od nektarja in gnan z usodo sem se napotil na Zemljo, da sem se enkrat udinjal kot filozof, drugič kot pesnik ali celo učitelj. Ko sem se potem zopet vrnil v nebeška bivališča, sem svoje izkušnje popisal v knjigah, tako da je končno nastala cela knjižnica, ki pa sem jo zapustil, ko sem zopet nekaj časa bival na Zemlji. Zelo nenavadeni so moji spomini na življenje v času Filipa Makedonskega, ko sem se pod njegovo vladavino inkarniral kot neki Nichomachus.“

Tudi človeštvo začenja kazati znake prebujenja. Spanje v snovnosti ni več tako globoko. Mnoga človeška bitja se začenjajo v spanju premikati, ker je zdaj napočil dan. To imenujemo prebuditev iz ničevosti iluzije, iz sanj snovnosti, religije, znanosti in tehnike, ki jih je človeštvo tako dolgo sanjalo. To delno prebujenje je povzročilo elektro magnetno delovanje novega časa, obdobje vodnarja. To se vsesplošno občuti kot „ New Age“ in gibanje enakega imena poizkuša na to reagirati. Vendar gre za spoznanje, za spoznanje, ki je potrebno, da bi resnično lahko šli po poti. Drugače ostaja vodnar razpršen in nerazumljen.

Prej so bili ljudje verni. Zdaj so “duhovni”, karkoli naj se to že imenuje. Prej so obstajale jasno začrtani božji pojmi in dogme. Rečeno je bilo:” Tako je in nič drugače.” Če temu niste verjeli, vam je grozil zapor ali smrt na grmadi! Samim vam ni bilo potrebno razmišljati, zato je tukaj duhovščina oni vse vedo!“ New Age usmerjenost, je še brez smeri. Eden pavi to, drugi nekaj drugega. Ali ni to veličastno biti tako nevezan in prost pravil? Sploh ni nobenih predpisov.

Ve tako ne gre. Mora se postaviti določene zahteve. To se mora dogajati iz prav določenega vedenja, iz znanja poti in o njenih nevarnosti, iz vedenja o vzrokih mnogih ponesrečenih prizadevanj duhovni gibanj in šol preteklosti in eden najpomebnejših vzrokov za to je bila neobveznost. Opustitev dogovorov so imeli za posledico, da je dobronamerni napor, da bi šli po poti, pogosto izginil v pesku.

Vedenje o odrešenju zdravljenju je vedenje, ki je potrebno, da do neke mere racionalno dojamemo božji načrt in lahko spoznamo Pot. V dialektiki sta spoznanje in vedenje vsekakor popolnoma povezana s tem kar se učimo z razumom, z intelektualnem vedenjem omejenih možganov. Prebuditev v božji naravi pa nasprotno vključuje ponovno vzpostavitev izgubljenih čutil notranjega sluha in videnja ter zaznavo tega, kar se v daljavi dogaja kakor tudi povezanosti z vsemi brati in sestrami v novem življenju. To danes imitiramo z iznajdbo radia, telekomunikacij, televizije, mobitela in interneta.

Eden izmed odgovorov na iskanje Poti je zapeljevanje prebivalcev astralne sfere je iznajdba interneta. Ta mreža je slepilo , da bi veliko iskalcev odvrnila od Poti. Razširja svetovno obsegajočo informacijo namesto univerzalnega vedenja in modrosti, ki jih sprejme človek. Tako postanejo človeška bitja sužnji svojih računalniških mrež, namesto da bi se dvignili v višave spoznanja in resnične svobode!

- se nadaljuje.

- Miran Zupančič