Piše: Miran Zupančič

Duhovno notranje razodetje ni nikakršno teoretično znanje, ampak izraža določeno izkušnjo. To je vedno izkušnja neposrednega notranjega božanskega razodetja, torej znanje od Boga. Razodetje se zgodi na osnovi in kot višek duševnih življenjskih procesov. Zgodi se v naši duši, katera se bori za absolutno spoznanje, pri čemer je to spoznanje izhodišče in cilj našega iskanja. To se zgodi v trenutku, ko naša obupana duša, katera išče večnost, doživi zemeljsko ječo in svojo globoko nevednost. Tako se duša osvobodi zmot in celotne zemeljske iluzije. V istem trenutku se lahko v naši duši razodene Luč –Razsvetljenje našega notranjega stanja lastne duše, ki ji kaže to, kar išče. Uskladi se torej z njenim notranjim stanjem, pri čemer jo tolaži in jo istočasno dviga na novo raven biti.

V »Janezovih spisih« je ta izkušnja in dogodok opisan slikovito ter izrazito. Sam Janez je ta, ki išče znanje Očeta, je učenec. Je princip Luči, ki služi osebnosti in je na poti v tempelj. Tu ga sreča farizej z besedami: »Kje je tvoj mojster, ki si mu nekoč sledil?« Očital mu je, da je žrtev prevare, kar ga je odvrnilo od običajne tradicije. Ko je Janez slišal te besede, se je obrnil »od templja ter se napotil proti goram, v puščo.« Janez se pri tem srečanju sooči s praznim svetom brez ljubezni. To je svet farizeja, ki predstavlja tog religiozen način življenja. Srečanje ponazarja Janezovo notranje duševno stanje. Tako s svojimi lastnimi predstavami o resničnosti stoji na meji in dvomi sam vase. Pri tem ugotovi pomanjkanje notranjega resničnega znanja in doživi veliko temo, »puščo«.


Pušča kamor se Janez poda, ponazarja izkušnjo absolutne ne-biti zemeljske osebnosti, torej izpraznjenost vseh zemeljskih iluzij in Janez sam predstavlja stanje te osebnosti.. Njegova duša, ki je s tem osvobojena, se obrne h gori. Usmeri se torej proti Duhu. V tem trenutku se v Janezovi duši razodene Odrešenik, duhovna Luč, ki ga iz dvoma vodi preko meje v notranjo resničnost. Odrešenik se mu pokaže kot duhovna podoba popolnega človeka v trojni obliki: kot otrok, kot starec in kot služabnik. Tako Janez začne neposredno spoznavati božansko bistvo. Vidi, kako se tri oblike stalno spreminjajo, otrok v starca, nato v služabnika in zopet v otroka. Tako spozna enost treh oblik;«V Svetlobi, ki je bila pred menoj in je bila enost treh oblik in oblike so se razodevale druga v drugi.«

Spoznanje Janeza se dogaja neposredno v enosti, ki vključuje tistega, ki spoznava (Janeza), vsebino spoznanja(božansko bistvo) in sredstvo spoznanja(Luč ali Svetlobo). Princip Luči, ki je v njem oživel(v pripovedi podoba Odrešenika, mu pojasni resnico.

Otrok je Sin, ki prenavlja dušo, odrešujoči Kristus; starec je pričujoči princip življenja in modrosti služabnik pa je princip ljubezni Svetega Duha, ki služi in tolaži. Notranja Luč odrešuje glede na človekovo dojemljivost Janeza in glede na sprejeto modrost. Janez torej spozna svet Boga, padec duha-duše in nastanek zemeljskega kozmosa, usodo človeške duše in njeno pot odrešitve. Božansko v človeku se tako odreši s pomočjo zavedanja. Stanje ujetosti človeka je v tem, da se božansko v njem samega sebe ne zaveda in zato tudi ne more delovati Zavedanje božanskega se dejansko zgodi v človeku. Zemeljski naravni človek lahko z določenim ravnanjem pripomore, da ta proces poteka neovirano. Lahko veruje in molči. Vendar pa nikoli ne more sam izsiliti zavedanja božanskega.. Vsako spoznanje je v človeku možno le s Kristusovo močjo, ki deluje v njem.

Miran Zupančič: duhovni učitelj, jasnovidec in zdravilec.
http//www.ezoterika.s5.com