Prebujajoča Bit se v našem življenju manifestira kot izrazita notranja lepota. Ponižna, spoštljiva in ljubeča do celega stvarstva. Ima izredno moč, katera se že čuti na obzorju naše zavesti. Njeni bežni dotiki preplavijo polje naše zavesti z energijo Ljubezni. Pred valovi te svetlobe se Ego umika. Ti valovi čistijo našo zavest. Valovi sprva še niso stalni. Ko prenehajo in preden se vrne ego, za njimi ostane prazno polje temeljne, neizražene zavesti.

Takrat občutimo globok notranji mir in zavestno prisotnost. Takrat smo zavestni opazovalec svoje zavesti. Takrat smo goli sredi travnika, takrat smo ubogi v duhu- ego se je umaknil, Bit še ni prišla. In travnik, polje naše zavesti, je kot pripravljeno za prihod Božjega kraljestva, uresničitve naše Bit-i.

Če evolucijska ura uresničitve naše Bit-i še ni prišla, se bo ego, takoj ko bo to možno, zopet vtihotapi v našo zavest. Če še nismo vešči v prepoznavanju njegovega delovanja, bo kaj kmalu prevzel glavno vlogo v našem življenju. Še najraje pa bo prevzel vlogo tistega, kar smo ob njegovi odsotnosti občudovali.

Ko izostrimo veščino opazovalca, lahko vedno pogosteje prepoznamo delovanje našega ega.
Prisoten je v vseh porah našega izražanja. Tudi v mojem pisanju. Čeprav poskušam pisati iz Bit-i, mi to ne uspe v celoti. Poleg vsega ostalega, že samo objava mojega maila na koncu članka kaže na prisotnost ega. Tudi Boris Kononenko je to spoznal, kot je opisal v svojem poslovilnem članku. Moje spoštovanje Boris, tvoji veščini prepoznavanja.

Ravno tako poskušam delovati iz svoje Bit-i. Pa mi tudi ne uspe vedno. Vendar se tudi tukaj učim prepoznavati prisotnost ega. In tako se igrava slepe miši. Prav spreten je pri tej igri. Ponuja mi tisoč svojih obrazov. Ko prepoznam enega, mi že nastavi drugega.

Vendar ga poskušam sprejeti. Takšnega kot pač je. Kot muhastega, prepirljivega in nagajivega otroka, ki stalno potrebuje pozornost svoje okolice. Išče odobravanje in neodobravanje, da se lahko potrjuje. Trudim se, da mu ne bi zameril njegove nevednosti in ne dopustim si iz njega narediti svojega sovražnika. Ker potem bi bil zopet samo njegov drugi obraz. Vem da bo, ko bo čas, sam zapustil mojo zavest. Tako kot igrače sčasoma zapustijo otroško sobo. Ni razloga, da bi jih na silo metali ven.

Mnogi imajo ego za motnjo v razvoju zavesti - za bolezensko stanje. Menim, da ni tako. Nič v Kozmosu ni samo sebi namen. Nič ni po pomoti, nič ne visi v zraku in ne obstaja nikogaršnja zemlja. Sploh pa je ni bolezni, ki jo prebujena Bit, ne bi mogla pozdraviti z enim samim zamahom roke.

Splača se edino s pridom izkoristiti veščino prepoznavanja delovanja našega ega, ker je potem življenje lepše in znosnejše.

Postati opazovalec njega, ki se ogleduje v ogledalu naše zavesti.