Zakaj se pri nosečnicah še vedno v večikem številu poraja strah pred porodom? Je porod še vedno tabu tema?

Pred nekaj dnevi sem se pogovarjala s prijateljico, ki mi je povedala, da je bila njena izkušnja nosečnosti v celoti prepredena s strahovi pred porodom. Prav ta strah pred bolečino, zapleti in ostalimi nevšečnostmi ji je zagrenil prav vseh 9 mesecev nosečnosti, ki so sicer lahko najlepši čas za vsako žensko - vsaj biti bi morali. Zakaj so nosečnice tudi danes še vedno polne vprašanj, dvomov, negotovosti in strahu? In zakaj res le redka uspe prebiti začarani krog strahu, napetosti in bolečine?

Kot prvega krivca lahko navedemo medije, ki še dandanes predstavljajo porod, kot izkušnjo nepopisne bolečine, zvijanja, preklinjanja, tuljenja, jokanja, kričanja in neverjetne izgube krvi. Poleg že naštetega se gledanost poviša če poleg vključijo še številne zaplete, težave, smrt in še kaj bi se našlo. In ker živimo v družbi, ki je iz družinskega okolja izključila starejše izkušene ženske, ki bi lahko svojo zgodbe posredovale naprej in opogumljale mlade mamice je situacija še toliko bolj zapletena. Mlade mamice se pogosto nimajo na koga obrniti zato iščejo odgovore na vprašanja v medijih, ki pa posredujejo zgolj tisto, kar jim povišuje “rating”.

Seveda niso zgolj mediji krivi za strahove - tukaj so še godbe mater, ki so doživele porod. Verodostojnost teh zgodb je vedno vprašljiva saj se le redka natančno spomni kaj se ji je dogajalo med porodom. Vsi hormoni, telo, ki se že pred porodom samo “ugasne v stanje miru in šoka”... Vsi ti jdejavniki so sicer namenjeni lažjemu rojevanju a rezultat je opazen tudi v spominskih luknjah.

Obstaja tudi nekakšen prastrah, ki na splošno vpliva na osnovno razpoloženje do poroda med ljudmi, med ženskami pa toliko bolj, ker so pri tem osebno vpletene. Ob tem je treba poudariti, da še nikoli v zgodovini človeštva nosečnost in porod nista bila bolj varna kot zdaj in so zato razlogi za strah pred smrtjo ženske in otroka vsaj v razvitem svetu zelo šibki. Prastrah pred smrtjo, vsaj v razvitem svetu, vse bolj zamenjujejo drugi strahovi, zlasti pred tem, da otrok ne bi bil zdrav, da bi med porodom utrpel poškodbo ali pomanjkanje kisika, strah pred bolečino, pred iznakaženjem in pred izgubo privlačnosti pri partnerju.

Za lajšanje porodnih težav je na voljo kar nekaj načinov. Za občutek strahu in bolečine je zelo pomemben osebni odnos do poroda. Če želi ženska odpraviti negotovost glede poroda, zelo pomagajo različne tehnike telesne aktivnosti (predporodna telovadba) ter psihološke tehnike samonadzora in avtogenega treninga. Tudi dobra informiranost o vsem, kar se v telesu dogaja med nosečnostjo in med porodom, blagodejno vpliva na prepuščanje osebju in njegovim navodilom. Če teh ni, pa zna nadzorovati svoje telo in preprečevati pretirano in nenadzorovano zakrčenost mišic, to precej zniža porabe kisika in s tem pomaga tudi k bolj gladkemu in hitrejšemu poteku poroda." V kolikor tudi to ni mogoče, oziroma ženska vseeno doživlja višje breme težav, od bolečin do težav s prepuščanjem v popoln nadzor strokovnemu osebju, so na voljo še številni medicinski ukrepi, od fizoterapevtskih (TENS – transkutana elektro nevro stimulacija) do farmakoloških (protibolečinska zdravila za intravensko uporabo ali prevodno – epiduralno analgezijo). Na potek poroda lahko močno vpliva okolje, v katerem se dogaja. V primeru, da se ženska počuti sprejeta, da ne občuti (pri)sile s strani prisotnih pri porodu, se osebju in na sploh dogajanju v telesu povsem prepusti in s tem doseže odstranitev ovir do uspešnega poroda. Zaupanje in prepuščanje ima lahko odločilen vpliv na osnovni tonus vseh mišic v telesu in s tem tudi mišičja medeničnega dna, na to, katere in koliko hormonov bo sistem sproščal v kri in vse skupaj lahko porod bodisi olajša ali pa podaljša in v ekstremnih primerih celo ustavi.

Osebno sem se že pred nosečnostjo zanimala za epiduralno analgezijo ( tudi k zobozdravniku ne grem če mi ne da inekcije, ker sem bojazljivec tudi pri porodu nisem niti pomislila na nič manj). Med nosečnostjo sem zaradi svoje odločitve doživljala različne reakcije drugih nosečk, tudi takšne ob katerih sem se počutila kot kriminalec do tistih, kjer sem čutila, da sem v nevarnosti saj me bo sogovornica vsak čas fizično napadla in mi izbila to idejo iz glave. Pa vendar sem stala za odločitvijo in moja nosečnosti je bila naravnost čudovita. Ni me bilo strah niti poroda niti bolečine. Vse je bilo kot mora biti. Po temeljitem pogovoru, ki ga je bolnišinica Postojna pripravila za vse nosečnosti vsak prvi petek v mesecu in pri katerem je bil prisoten glavni anestezist in porodničar sem svojeo odločitev še toliko lažje sprejela. Porod je potekal povsem gladko, brez bolečin in nepotrebnega rezanja presredka. Zaradi epiduralne analgezije nisem bila v krču, mišice so dopuščale gladek porod brez trganja in ostalih težav in rodila se je skoraj 5kg težka deklica visoka 64cm - v 15 minutah!

Prav zato svetujem vsem prestrašenim bodočim mamicam - naredite domačo nalogo - odločite se same, preverite same in pod nobenim pogojem si ne pustite, da bi drugi krojili vašo porodno izkušnjo. Porod naj bo takšen kot si ga želite same in le tako boste premagale vse strahove pred porodom.

Vir: druzina.enaa.com