Piše: N. P. v novi Vivi www.viva.si

Ko se začne spuščati noč, nekatere napade strahovita tesnoba, ki jo hranijo grozljivi fantomi. Kakšen je motiv in kako se spopasti s strahom pred nočjo ali niktofobijo?

Kristjan se v temni noči prebudi in prečka stanovanje. Če ni luči, mora biti hiter: »Bojim se, da bom zagledal svetlikajoče se oči in sence na stenah. Zelo si prizadevam, da na to ne bi mislil, toda preveč me je strah.« Kristjan je kot otrok, čeprav mu je triinpetdeset let.

V otroštvu je lahko poklical na pomoč starše, ki so ga pomirili. Zdaj se o strahu ne pogovarja z nikomer: tesnoba, ki se ji je pridružil sram, pa je ostala. Strah izhaja iz položaja, ko je človek v resni nevarnosti, medtem ko se zaradi fobije bojimo predmetov, bitij ali položajev, ki so sami po sebi nenevarni, vseeno pa v nas sprožajo čezmeren in neutemeljen strah.

Ljudje, ki jih je strah noči, so ujeti v tesnobo, dokler ne nastopi dan. Tako jim ne ostane nič drugega, kot da se zatečejo k strategijam, ki jim pomagajo, da se izognejo tesnobi: prižigajo luči, gledajo pod posteljo, zvečer nikoli ne gredo sami ven … Izogibanje pa le še krepi strah, rituali, s katerimi se želijo zaščititi, pa utegnejo postati obsesivni in onemogočati normalno življenje.

Kaj povzroči strah?
Nepridiprav v temnem kotičku ulice ali pošast za vogalom? Ljudje z niktofobijo se običajno bojijo, da jih bo nekaj presenetilo in da se bodo znašli v nepredvidljivi nevarnosti, zaradi česar bodo izgubili razsodnost. Kaj pa, če pošasti res obstajajo, če neracionalno vdira v resničnost ter s tem spreminja njena pravila in zakone? Takšna izguba nadzora sproži tesnobo.

Pri fobijah ljudje predvidevajo nevarnost in prepričani so, da ji je možno ubežati. Pozorni so na skrajnosti, saj jim tema onemogoči, da bi okolje videli jasno, z vsemi referenčnimi točkami. Ko se znajdejo sami s sabo, oblast prevzamejo notranji konflikti. Pošasti ali nepridipravi v resnici simbolizirajo notranje demone, ki ustvarijo tesnobno praznino: in z njimi niso več sami …

Velikanska notranja praznina
Za otroka je noč prekinitev razmerja z materjo. Da bi znova vzpostavil razmerje z njo, misli nanjo; čeprav je ne vidi, ve, da je z njim. Tako lahko otrok ob misli, da ga mama drži za roko, mirno zaspi. Če pa je vez med materjo in otrokom preveč razrahljana ali pretirano tesna, ugotavljajo psihologi, takšna prekinitev razmerja utegne biti vir globoke tesnobe. Otroku notranja varnost zadostuje, da se sooči z nočjo in samoto. Ponoči, ko okolje izgine iz vidnega polja, vse »umre«.

V temelju strahu pred temo se skriva tesnoba pred smrtjo, ki predstavlja poslednjo ločenost. Nekatere osebe nikdar ne pomirijo otroških strahov pred temo. Če niso bili deležni pomirjujočega dotika, kot odrasli ne znajo pomiriti tesnobe oziroma tega ne zmorejo sami. Pri drugih utegnejo strahove sprožiti pomembni življenjski dogodki, kot so ločitev, težave na delovnem mestu, žalovanje … Ko so prikrajšani in sami v noči, otrok v njih kliče mamo.

Kako si lahko pomagate?

1. Postopno se navajajte na noč. Za nekaj minut pojdite v mrak in dihajte. Spoznajte, da se vam ne more zgoditi prav nič. Vajo ponavljajte tako, da podaljšujete čas, ki ga preživite v vse globlji temi. Opominjajte se, da to počnete zase, da je to vaša terapija.
2. Naj vas ne bo sram, da si ponoči pomagate z nočno lučko. Berite dobro knjigo, razmišljajte o počitnicah: pozitivne podobe onemogočajo, da bi vas prevzela panika.
3. Razmislite, kako ste kot otrok doživljali noč in trenutek, ko ste morali oditi spat.
4. Če tesnoba ne popusti, se obrnite na terapevta, s katerim bosta raziskala morebitne globlje vzroke tesnobe.

NP

Njune rešitve

Julija, 23 let: Bati sem se nehala, ko sem zapustila dom svojih staršev. Morala sem se znajti sama. Korak za korakom sem se prepričevala, da mi ni treba kot nori teči proti avtu in da mi ni treba prižigati vseh luči v stanovanju. Zdaj lahko mirno diham in uporabljam druge čute, da se privadim temi. Ponavljam si, da se mi nič ne more zgoditi in da s paniko ne bom ničesar rešila. Čudež: to deluje!

Lovro, 28 let: Čustva mi je pomagala obvladati joga. Toda nekoč ni bilo tako. Že če sem pomislil, da bi zaprl oči, tudi podnevi, me je prežemal strah. Nekega dne pa sem se odločil, da bom pospremil prijateljico na tečaj. Glas učitelja je bil pomirjajoč in počutil sem se kot doma … V dveh mesecih sem našel dovolj notranjega miru, da se nisem več bal. Zdaj še vedno vsak dan delam vaje za sproščanje. Spanje je postalo veselje.