NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

sreda 15-avg
  • Modelarski miting

  • četrtek 16-avg
  • Poletna turistična tržnica

  • petek 17-avg
  • Harmony program poletje 2018 na Pašmanu

  • sobota 18-avg
  • Simpozij o staroverstvu in pokristjanjevanju

  • nedelja 19-avg
  • Nedeljske ustvarjalnice: Ladje in barčice

  • ponedeljek 20-avg
  • Znanstveno in domoznansko delo dr. Toma Korošca

  • torek 21-avg
  • Bralnica: Roman na maturi z Borutom Golobom

  • sreda 22-avg
  • Delavnica premagovanja ovir - Parkour

  • četrtek 23-avg
  • Četrtki na Livadi: Kreiranje udobnih prostorov

  • petek 24-avg
  • Intenzivna transformativna vikend delavnica "Aktivacija lastnih zdravilnih moči"
  • Harmony program poletje 2018 na Pašmanu

  • sobota 25-avg
  • 12. Ivanocyjev pohod

  • nedelja 26-avg
  • Komarjeva nedelja

  • petek 31-avg
  • Harmony program poletje 2018 na Pašmanu

  • nedelja 02-sep
  • Čarobni dan v Arboretumu Volčji Potok 2. septembra vabi k obisku!

  • ponedeljek 03-sep
  • Ringu Tulku Rinpoče - Umetnost sreče IV

  • sreda 05-sep
  • Srečanje z Bracom v Zagrebu, krogle v Zavidovićih, bosanske piramide, Sarajevo, program pri dervišu, Jajce in še veliko Bosne

  • sobota 08-sep
  • 17. EKOPRAZNIK: Eko, zdravo, njammm

  • sreda 12-sep
  • Srečanje z Bracom v Rogaški Slatini

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Sanje majhnega otroka in vizija anarhista   
    nedelja, 12. avgust 2018 @ 05:02 CEST
    Uporabnik: Pozitivke

    Noam Chomsky je znan ameriški znanstvenik, jezikoslovec in borec za človekove pravice. "Po silovitosti, širini izvirnosti in vplivu svojih misli je morda najpomembnejši živeči intelektualec." (New York Times).

    Znanstvena dela Chomskega so zahtevna in abstraktna, vendar njegovi nastopi v živo nikakor niso suhoparni ali nedostopni navadnemu človeku. Prav to me je zelo pritegnilo in navdušilo pri njem! Znanstvenik, ki se je, preden je postal vztrajen borec za človekove pravice, najprej vrsto let ukvarjal z raziskovanjem jezika, kar je po svoji zahtevnosti za večino ljudi težko razumljiva tema. Govori preprosto, razsvetljujoče in razumljivo vsakomur, ki mu je pripravljen brez predsodkov prisluhniti.

    Njegovo delo ni namenjeno intelektualnim izbrancem ali politikom, pač pa povsem navadnim ljudem, do katerih kaže veliko spoštovanje, razumevanje in sočutje. Ne pomilovanje, temveč sočutje! Kajti, kot pravi sam, veruje v pristno potrebo 'malega, preziranega človeka' po tem, da bi živel v skladu s svojimi najvišjimi vrednotami. Leta jezikoslovnega raziskovanja - raziskovanja človekovega razuma - pa so mu dala izkušnjo, da vsak človek ima tudi potrebno kreativnost, s katero lahko ustvarja boljši svet. S svojim delom sodeluje pri tem.

    Že četrto desetletje s svojimi knjigami, predavanji in intervjuji osvetljuje, kako deluje sodobna zahodna družba. Razgalja 'demokratičnost' medijev v Združenih državah Amerike. Opozarja na indoktrinacijo, na zamegljevanje osnovnih resnic o delovanju družbe. Ugotavlja, da ima propaganda v demokraciji enako vlogo kot nasilje v diktaturi. Vendar je prepričan, da imajo navadni ljudje pravico do resnice ter verjame, da imajo tudi moč, da jo zahtevajo.

    Zakaj je vredno prisluhniti Chomskemu? Pomaga nam lahko, da bolje razumemo, kako deluje svet ter zakaj je danes takšen, kot je. Da bolje razumemo vlogo ZDA v njem, ki so velika in močna država, v kateri je zgoščeno veliko gospodarske, vojaške in politične moči, s katero kroji življenja ljudem po celem svetu.

    Življenje Chomskega
    Avram Noam Chomsky je bil rojen l. 1928 v Philadelphiji kot judovski otrok in je v mladosti dobro čutil protižidovsko nestrpnost. Starša sta bila učitelja hebrejščine. Od njiju se je naučil ljubezni do jezika in leposlovja; oboževal je literaturo, z izjemnim veseljem prebiral prevode francoskih in ruskih klasikov. Družina je pripadala nižjemu srednjemu sloju, 'intelektualcem delavskega razreda'. V njej je dobil zgodnjo politično izobrazbo ter se srečal z vrednotami delavskega razreda - s solidarnostjo, s socialističnimi vrednotami, s prepričanjem, da bo nekoč življenje boljše za vse ljudi. Odraščal je v času velike gospodarske krize v Združenih državah Amerike in vzpona fašizma v Španiji in Evropi, ki ga je zelo obžaloval. Sodeloval je s cionističnim gibanjem, in sicer z vejo, ki se je zavzemala za arabsko-judovsko sodelovanje ter za socialistično dvonacionalno rešitev arabsko-judovskega problema. Poročen je in ima tri otroke, a njegovo družinsko življenje je odmaknjeno od javnosti, ker ga status javne osebe ne zanima.

    Zelo ga je zaznamovalo obiskovanje eksperimentalne napredne šole, v kateri niso spodbujali tekmovalnosti. Nihče ni bil 'dober učenec', ta pojem je spoznal šele v srednji šoli - in zase ugotovil, da je dober učenec. Morda je tudi to prispevalo k njegovi nenasilnosti ter netekmovalnosti v javnih nastopih, ko sooča svoje mnenje s sogovorniki. Z načinom komunikacije izpričuje, da mu ne gre za osebnostno premagovanje sogovornikov, temveč za čimbolj jasno in preprosto, z dejstvi podkrepljeno predstavitev svojih pogledov. 

    Življenjsko ga je, pravi sam, zelo zaznamovala tudi izkušnja s šolskega dvorišča v 1. razredu osnovne šole. Imel je debelušnega sošolca, na katerega so se spravljali drugi sošolci. Nekoč ga je hotel braniti, pa se ni odločil za to, ker ga je bilo strah - in tega se je sramoval. Vedel je, da bi moral braniti šibkejšega, da ne bi smel uiti. Njegovo delo danes je namenjeno šibkejšim v družbi - vsem tistim, ki so, splošni volilni pravici navkljub, odrinjeni od soodločanja o skupnem družbenem življenju.

    Jezikoslovno delo
    Chomsky je ugleden jezikoslovec in znanstvenik. Bil je profesor na Massachusetts Insitute of Technology. Leta 1957 je izdal knjigo 'Sintaktične strukture', s katero je naredil revolucijo v jezikoslovju (imenujejo jo kar Chomskyjeva revolucija). V čem je njegova revolucionarnost? Cilj jezikoslovja zanj ni več opis določenih značilnosti naravnih, konkretnih jezikov, temveč raziskovanje splošnih lastnosti kakršnega koli sistema pravil, ki bi lahko služili za osnovo človeškega jezika. Torej je preučeval splošno jezikovno obliko (arhetip), ki je v osnovi vsakega posameznega naravnega jezika. Iz konkretnih, različnih in med seboj razlikujočih se jezikov je prodiral v skupno, abstraktno, preprosto ozadje vseh jezikov. Ugotovil je, da je osnovna zgradba jezikov enaka, razlike v različnih jezikih so le površinske. Raziskoval je, katera so ta skupna osnovna načela. Domneva, da mora enako veljati tudi za druge vidike naše inteligence in sistemov razumevanja, moralnih in estetskih sodb. Izdelal je formalna pravila univerzalne slovnice, ki tvorijo posebna pravila dejanskih - naravnih jezikov. V ospredje postavlja hipotezo, da se ljudje rodijo s prirojenim znanjem splošnih načel, ki je temelj vsakega človeškega jezika. Trdi, da je jezik rezultat strukture uma.

    Njegovo znanstveno jezikoslovno delo je imelo velik vpliv na psihologijo, pedagogiko, sociologijo, logiko, filozofijo in literarno kritiko.

    Politično delo: razsvetljeni kritik in vest Združenih držav Amerike
    Leta 1964 je sprejel neudobno in zahtevno odločitev, da ne bo obdržal dobre kariere uglednega znanstvenika. Postal je politični aktivist, upornik in razumnik. Vedel je, čemu vse se bo odrekel, a zase je vedel, da bi bilo brezupno in nemoralno, če se ne bi tako odločil. Sodeloval je pri protivojnih dejavnostih in pri različnih oblikah upora proti zlorabi državne moči. Postal je kritik ameriške politike. Obravnaval je veliko pomembnih tem, različnih in 'kričečih': o ameriški vlogi v vojni v Vietnamu; o ameriškem oviranju napredka pri pogajanjih o mednarodni razorožitvi; o vojaškem sistemu, ki so ga državljani prisiljeni plačevati; razkrinkaval je mit o hladni vojni in poudarjal, da ni razlike med tem, kar je Sovjetska Zveza počenjala na Madžarskem in Češkem ter početjem ZDA v Gvatemali, Dominikanski republiki, na Tajskem, v Vietnamu, v Vzhodnem Timorju … In nazadnje tudi o ameriškem posredovanju v Afganistanu. Razkrinkaval je, kako vsedržavni mediji vplivajo na oblikovanje 'soglasnega mnenja' - na oblikovanje stališč ljudi ter kako jih s tem nadzirajo. Bistvo vseh različnih tem, ki jih obravnava, je, kaj je v srži sistema državne nadvlade. Odgovor je: zasebni nadzor nad naravnimi in finančnimi viri. Takšno razmišljanje pa je napad na temeljno zgradbo državnega kapitalizma.

    Tako Chomsky s svojim delovanjem drži ogledalo ameriški politiki ter tudi zahodnoevropskim državam, ki sodelujejo z njo in jo podpirajo. Vztrajno in potrpežljivo deluje kot razsvetljeni kritik ameriške družbe.

    Hodil pa je tudi med ljudi po celem svetu, povsod tja, kjer se borijo za svobodo in neodvisnost, na primer v Jugovzhodno Azijo, v Srednjo Ameriko, na zasedeni Zahodni breg … Doživljal je kot posebno čast, da so ga sprejemali medse. Občuduje njihov pogum, čuti do njih globoko spoštovanje in je prepričan, da je tudi njegova odgovornost, da jim pomaga po svojih močeh.

    Seveda je zaradi svojega delovanja postal nepriljubljen. Nič nenavadnega, da so ga nasprotniki radi blatili in zasmehovali: "Gre za staro kabalistično teorijo o zeleni sobi, kjer kapitalisti odločajo o usodi sveta. To pa je navadna modna muha in popolna neumnost." Ter tudi: "To je vizija anarhista in sanje majhnega otroka."

    Chomsky zase pravi: "To je vizija človeka, ki verjame v svobodo in demokracijo, in ki ga čaka velika naloga: pomagati preziranemu malemu človeku, da se bo boril za svoje pravice in uresničil demokratične cilje. Služiti ne bi smeli oblastnikom in privilegirancem, ampak njihovim žrtvam."

    "Varujte moje male" (Maitreja)
    In kako živi ta 'navadna, prezirana' večina ljudi na razvitem Zahodu, ki mu svoje delo namenja Chomsky? Večina mora delati za preživetje - tisti, ki imajo delo. Ko se utrujeni vrnejo domov, ima zelo malo ljudi čas, da bi počenjali še kaj drugega. Po napornem dnevu vključijo televizor, preletijo časopisne naslove, pogledajo šport … O čem lahko razmišljajo? Nimajo ne moči ne volje, da bi se spraševali, kako bi v resnici želeli živeti, kaj so njihove pristne vrednote, kaj šele, da bi se zanje borili. Nimajo ne moči ne volje, da bi raziskovali, ali je to, kar jim mediji predstavljajo kot resnico in vrednote - res. Ali si zares želijo živeti na način, ki ga mediji ponujajo - vsiljujejo! - kot pravega. Osamljeni sedijo pred televizijskim zaslonom, izločeni iz odločanja o pomembnih zadevah družbenopolitičnega življenja - o zadevah, ki jih plačujejo s svojim trdo prisluženim denarjem.

    Tako minevajo dnevi … in mine življenje. Večina ljudi na Zahodu, ki živijo v takoimenovanih demokratičnih državah, živi, kot jim narekuje privilegirana manjšina preko medijev. Tako deluje indoktrinacija.

    Na primer, kako mediji poročajo o vojni - na primer, mediji v Združenih državah o vojni v Afganistanu. Predstavljajo jo kot "vojno ameriškega ljudstva" in "civiliziranega zahodnega sveta" proti tistim, ki so zagrešili teroristični napad zaradi "sovraštva do vrednot, ki so cenjene na Zahodu, in sicer svobode, strpnosti, blaginje, religijskega pluralizma in splošne volilne pravice" (New York Times, september 2001). Vendar, kaj je resnica? Odločitev za vojno je vedno resna odločitev. V totalitarni družbi diktator ukaže: 'Gremo v vojno!' in ljudstvo odkoraka vanjo. V demokratični družbi pa mediji - če niso neodvisni od vladajoče politične, gospodarske in vojaške elite - odigrajo pomembno vlogo v 'totalni vojni za mišljenje ljudi'. Prikažejo vojno kot edino možno rešitev v konkretnih okoliščinah. Kaj pa razprave o tej srhljivi odločitvi, kaj pa možnost mirne rešitve? Ljudje nočejo vojne, ta vedno pomeni rušenje in ubijanje, vendar mediji poskrbijo, da ljudje tega ne vedo. Omrežijo jih v utvaro, da je vojna potrebna in edini logični odgovor v dani situaciji. Tako mediji ustvarjajo 'soglasno mnenje', to je utvaro, da si ljudje delijo prepričanja, ki jih kot splošno veljavna prikazujejo mediji.

    Vloga medijev v demokratičnih družbah
    Mediji naj bi vsem ljudem omogočili prost dostop do informacij, idej, mnenj, saj naj bi to bilo nekaj naravnega za demokratične družbe. Vendar je prav nasprotno stališče globoko zakoreninjeno v zahodni civilizaciji vse od angleške revolucije v 17. stoletju: "Demokracija je igra za elito, ne za neuke množice!" Takrat je šlo za zapleteno dogajanje v družbi, za boj med parlamentom, ki je zastopal nižje plemstvo in trgovce, ter rojalisti. Sočasno pa se je dogajalo vrenje med preprostim ljudstvom, ki je bilo proti vsem: proti zasužnjujočemu odnosu med gospodarji in služabniki, proti oblasti nasploh. Pismeni, intelektualni predstavniki tega vrenja ('radikalni demokrati') so v tistem času natiskali veliko radikalnih besed, ki so jih širili med navadnimi ljudmi. Zato so bili deležni očitka, da spodbujajo ljudstvo k radovednosti in nesramnosti ter da ljudstvo ni zadosti moralno, da bi se zmoglo podrediti civilnim zakonom. Torej naj bi 'neuke preproste množice' odrinili od odločanja o pomembnih družbenih zadevah ter jih - v njihovo dobro - spravili pod nadzor. Ista načela, pravi Chomsky, so sprejeli v ameriških kolonijah, isti pogled velja v odnosu do razumništva. Ker javnost ne ve, kaj je dobro za družbo, mora zato biti demokracija v pristojnosti 'specializiranega' razreda. Le hladen opazovalec naj bi lahko razumno presojal. Ker pa naj bi bil povprečen človek neumen, da bi sledil razumu in lažje sledi naivni veri, zato potrebuje poenostavitve z močnim čustvenim učinkom, ki jih ustvarja specializirani razred - elita, da obdrži ljudstvo na vajetih.

    V totalitarnih družbah je nepomembno, kaj ljudstvo misli, ker oblastniki stojijo z 'gorjačo' nad njim in ga nadzirajo. Ko pa oblast neha nadzirati ljudstvo z nasiljem in se pojavi glas ljudstva, nastane problem: ljudstvo postane radovedno, nesramno, noče se podrediti zakonu. Zato je potrebno nadzorovati, kaj misli. Kako? S propagando - z MEDIJI! Mediji v rokah oblastnikov ustvarjajo 'soglasno mnenje' - posebne utvare - načine, kako javnost odriniti in potisniti v apatijo.

    Chomsky ugotavlja, da je osnovna funkcija ameriških masovnih medijev zagotavljanje podpore javnosti za interese vlade in zasebnega sektorja. Kdo je v ZDA na položaju, da odloča, kako družba deluje - o vlaganjih, proizvodnji, distribuciji dobrin in podobno? Odločanje o tem je v rokah zgoščene mreže velikih korporacij. Od tam so kadri za vodilna mesta v družbi. Imajo izrazit vpliv na življenje ljudi in dogajanje v družbi. Strogo omejujejo politični in ideološki sistem. Gospodarski sistem pa je pravno in dejansko v njihovih rokah.

    Kako mediji manipulirajo z ljudmi
    Propaganda v demokraciji naj bi igrala enako vlogo kot nasilje v diktaturi. Propaganda ima vpliv na politični razred, to je na politično dejavne, izobražene ljudje, ki jih je v ZDA približno 20 % od vsega prebivalstva. To so izobraženci, kulturni, ideološki, gospodarski vodje. Njih je treba indoktrinirati, če naj sodelujejo z državo. Preostalih 80 % prebivalstva pa so navadni ljudje, njihova naloga pa je, da ne mislijo in da ubogajo ukaze!

    Kako mediji vplivajo na ljudi?
    z izbiro tem in pristopov k temam
    s poudarjanjem izbranih vprašanj
    z umeščanjem izbranih vprašanj
    s filtriranjem podatkov
    s časovnim omejevanjem razprav na določeno temo
    z lastništvom - v čigavih rokah so veliki mediji?

    Lastništvo medijev nima nič opraviti z liberalnim ali konzervativnim pogledom na družbo. Opraviti ima z denarjem, ta pa z močjo nadzora. Lastniki medijev v ZDA so velike korporacije! V ZDA nadzira 23 korporacij več kot 50% vsakega medija. Tako je medij podjetje, ki mora prodati svoj izdelek. Obstoja medijev ne zagotavlja občinstvo, ampak oglaševalci, od katerih dobijo denar. Zato se prilagajajo okusu oglaševalcev - ti pa so premožni - in prodajajo, kar se pač da najbolje prodati. Premožni oglaševalci in kupci pa sodijo v 'specializirani' razred, v elito. 

    Mediji opredeljujejo informacije, jih izbirajo, nadzorujejo in omejujejo in tako služijo elitnim skupinam v državi.

    Kakšen pogled na svet ustvarjajo mediji? Takšen, ki bo zadovoljeval potrebe, interese in poglede prodajalcev in kupcev oglaševanih izdelkov. Če hoče v medij priti kdo z drugačnim pogledom na svet, z drugačnim odnosom, nekdo, ki se ne bo strinjal, ki bo alternativa - ga eliminirajo, ker bi to sicer uničilo medij. Kako ga eliminirajo? Bodisi ga sploh ne pripustijo 'zraven', bodisi mu odtegnejo finančno podporo ali pa mu omejijo prostor in čas v mediju.

    Kakšna pa je vsebina medijev? Večinoma oglasi, kar 60%! Ostala vsebina pa služi namenu, kako odvrniti pozornost ljudi od pomembnih stvari - kako zamotiti 80% odjemalcev (tistih, ki ne sodijo v elito). Kako? Otopiti jim možgane, zmanjšati jim sposobnost razmišljanja, npr. poskrbeti, da gledajo nogomet, da jih gane mati z otrokom s 6 glavami, da jih pritegne astrologija za vsak dan ipd. Zlasti šport nudi ljudem nekaj, na kar so pozorni in kar ni življenjsko pomembno. Učinek: neracionalno podrejanje avtoriteti (vaja v iracionalnem nacionalizmu).

    Primer manipulacije: Vzhodni Timor
    Poročanje v medijih v ZDA o vojni v Vzhodnem Timorju je primer prikrajanja resnice z izbiro tem, s poudarjanjem izbranih vprašanj, z zamolčevanjem dejstev.

    Timor je največji otok Malih Sundskih otokov, ki leži 420 km severno od Avstralije, med Tihim in Indijskim oceanom; južno od njega je globokomorski prehod za ameriške podmornice. Za prevlado na otoku sta se od 17. stoletja borili Nizozemska in Portugalska. Zahodni, nizozemski del otoka je l. 1949 postal indonezijski. Na Vzhodnem Timorju je živela zadnja ohranjena prvobitna civilizacija. Ljudje so živeli v plemenskih skupnostih, v majhnih vaseh, gospodarsko samozadostni so poskrbeli sami zase. Približno 700.000 ljudi je tu govorilo 30 jezikov. Da z načinom življenja ne bi bili zgled za druge, ga je l. 1975 zasedla Indonezija, in sicer na skrajno brutalen način. V deželo je vdrlo skorajda toliko okupatorskih vojakov, kot je bilo prebivalcev. Indonezijski vojaki so prve tri tedne samo pobijali Vzhodne Timorce, opazovalci ocenjujejo, da so samo takrat umorili približno 200.000 ljudi. Ko je Zahodna javnost zvedela za ta grozodejstva, je od Organizacije združenih narodov zahtevala sankcije za Indonezijo, vendar so bile sprejete le razvodenele resolucije, ker ZDA niso dovolile ukrepanja. Še več: ZDA so, skupaj z Anglijo in Nizozemsko, podpirale Indonezijo z orožjem! Indonezija je leta 1977 odprla taborišča za begunce iz Timorja: dojenčke, otroke in izobražence so pobijali, ženske dali na voljo vojakom, preživele begunce v taboriščih pa izstradali.

    Kako so o tem poročali ameriški mediji? New York Times je pred indonezijsko invazijo pisal o Timorju, izražal je skrb, da bi dežela ne prišla pod vpliv Sovjetske Zveze. Po invaziji pa je poročanje o Vzhodnem Timorju drastično upadlo. Kar pa so pisali o njem, je bilo le z zornega kota ZDA in indonezijske invazije, prav nič pa s stališča timorskih beguncev! Ko so indonezijska grozodejstva l. 1978 v Vzhodnem Timorju dosegla vrhunec, je poročanje o njem - v ZDA in Kanadi - padlo na nič.

    Istočasno, v letih od 1975 do 1978 so mediji obširno in z zgražanjem pisali o grozodejstvih Rdečih Kmerov v Kambodži. Ozadja dogodkov v Kambodži, to je vlogo ZDA v vojni v njej, pa ti isti mediji niso omenjali (ZDA so namreč v 70. letih napadle Kambodžo in podprle državni udar proameriškega generala Lon Nola. Vrhunec so ti napadi dosegli v letih 1973-75, zato so ljudje Kambodže podprli do tedaj nepomembno politično silo - prokitajske Rdeče Kmere. Ti so v letih 1975-79 pobili 40 do 50 odstotkov kamboškega prebivalstva!). Že kmalu po prevzemu oblasti Rdečih Kmerov, ko so ti pobili nekaj tisoč ljudi, jih je New York Times pričel obtoževati za genocid. Rdeči Kmeri in Pol Pot so postali 'uradni sovražniki', o njih je bilo dovoljeno pisati vse, brez navajanja dokazov, in potvarjati dejstva.

    Ameriški mediji so v letih invazije Indonezije v Vzhodnem Timorju o tem napisali 175 cm časopisnih stolpcev - in sicer tako, da so zamolčali resnico, o nasilju Rdečih Kmerov v Kambodži pa 2.900 cm – in sicer s potvarjanjem dejstev!

    Tako so ameriški mediji prikrivali grozodejstva 'naših prijateljev' in napihovali grozodejstva 'naših sovražnikov'. S tem so zmanjšali pomen dejstva, da je Indonezija priključila nekdanjo portugalsko kolonijo.

    New York Times se na to analizo Chomskega odziva, da medij ni popolna institucija, ter da gre za subtilno dogajanje pri odločanju, kaj objavljati. Chomsky pa s konkretnimi primeri navaja, da ne gre za naključno napako, temveč za dosledno postopanje! Ne gre le za hlapčevstvo medijev državni oblasti, temveč tudi za soudeleženost v grozodejstvih, o katerih niso želeli poročati!

    Kajti, dokler nihče ne ve za zločine, se ti lahko nadaljujejo! Če bi ljudje v ZDA vedeli za opisane zločine, bi protestirali in zahtevali, da se jim naredi konec! Ker pa so mediji zamolčali dejstva o okupaciji v Vzhodnem Timorju, so tako bistveno prispevali k verjetno najhujšemu genocidu po holokavstu. Chomsky: "Preprosto moralno dejstvo je, da ste odgovorni za predvidljive posledice svojih dejanj, ne pa za predvidljive posledice dejanj nekoga drugega. Pomembno je razmišljati o posledicah svojih dejanj - o tem, kaj lahko ti povzročiš." S tem, da ne poročajo o dejstvih, mediji poskrbijo, da ljudje svojih odgovornosti ne izvajajo ter da služijo interesom oblasti, ne pa trpečih ljudi. Če bi ljudstvo ZDA vedelo, da ima okrvavljene roke, ker se je pustilo tako zavesti in manipulirati, bi se zgrozilo, je prepričan Chomsky. Kajti soudeleženo je pri političnih ukrepih, zaradi katerih trpijo, umirajo in stradajo resnični ljudje, kot državljani demokratične države neposredno vpleteni in odgovorni za to! Tako Chomsky ozavešča ljudi o njihovi odgovornosti ali, če to prevedemo v besednjak duhovnih naukov  - ozavešča jih (nas!) o delovanju zakona karme.

    Primer manipulacije: časovno omejevanje razprave
    Chomsky ugotavlja, da so ZDA ideološko bolj ozke kot večina demokratičnih držav. Kritično razpravo mediji onemogočajo tudi tako, da omejijo čas zanjo: sogovorniki morajo biti jedrnati. Chomskyjevi nasprotniki v razpravah so ga zato radi napadali in se razburjali, da ni mogel priti do besede oziroma ni mogel dokončati svojih misli. Ko pa je končno le prišel do besede, pa se je rado zgodilo, da je čas že potekel … Uporabna zvijača, kako onemogočiti sogovornika? Jedrnatost tudi pomeni, da je treba svoje poglede razložiti med dvema reklamama oziroma v 600 besedah. 'Lepota' jedrnatosti je v tem, da lahko v tako omejenem času edino ponoviš le obrabljene besede. Če imaš na voljo 2 minuti, lahko rečeš, da je Gadafi terorist, Homeini morilec in podobno, pravi Chomsky. Takih izjav ti ni potrebno dokazovati, vsi bodo samo prikimali. Če pa želiš povedati nekaj, kar ni 'prežvečena pobožnost', nekaj nepričakovanega, na primer: "Največji mednarodni terorizem vodijo iz Washingtona", ali pa "Najbolj uspešni politiki so tisti, ki so leni in skorumpirani", pa še "Izobrazba je sistem vsiljenega neznanja" ter "V mednarodnih odnosih ni prav nič več morale kot jo je bilo v času Džingiskana, le drugačne dejavnike moramo upoštevati" - ljudje bodo razumljivo in upravičeno želeli vedeti, kaj s tem misliš! Veliko dokazov potrebuješ, ker so takšne trditve presenetljive! Dokazov pa ne moreš navesti, ker moraš biti jedrnat. V tem je 'genialnost' programskih omejitev medijev v ZDA!

    V Evropi in Avstraliji so mediji bolj odprti za Chomskyjeve nastope in ideje, deloma tudi zato, ker se tam ne počutijo ogrožene, saj govori o ZDA.

    Zakaj potemtakem živi v ZDA, so ga spraševali, če težko pride do besede? Chomsky na takšna vprašanja odgovarja, da so ZDA njegova domovina, ki je v marsičem najsvobodnejša država na svetu, ter da v njej obstaja več možnosti za spremembe kot drugje. Je svobodna in bogata dežela, a glede na ideološko ozkost, splošno blaginjo ljudi in zunanjo politiko - pravi škandal med najrazvitejšimi državami sveta. Poudarja, da ne gre samo ali predvsem za to, koliko vsedržavni mediji dovoljujejo njemu nastopati. Gre za to, da mediji vplivajo na oblikovanje posebnega videnja sveta, ki ustreza vladajočemu sloju ter za odrivanje javnosti, da ne bi bila v napoto tej eliti pri neoviranem vodenju stvari. ZDA gospodarsko, politično in medijsko obvladujejo svetovno prizorišče, zato želi delovati prav tam.

    Kako spremeniti medije?
    Chomsky zatrjuje, da narave vsedržavnih medijev zaradi njihovih večinskih lastnikov ni mogoče spremeniti. Možen pa je trud, da se meje njihove demokratičnosti širijo. Vendar so mediji zapletene institucije z močnimi notranjimi protislovji med poklicno etiko in zavezanostjo indoktriniranosti, nadzoru oblastnikov ('Ali boš tepel roko, ki te hrani?'). Večina novinarjev je podvržena internalizaciji, kar pomeni, da sprejmejo dozdevno splošno veljavne vrednote - 'soglasno mnenje' - za svoje. To je najbolj preprosto - ob tem so prepričani, da ravnajo povsem svobodno, in prinaša osebni uspeh.

    Velikega pomena za ljudi pa so alternativni mediji, ki jih ne nadzirajo korporacije oziroma država, temveč ljudje, ki za te medije skrbijo. Dosežejo manjši krog ljudi, a govorijo o vseh zadevah, ki so zanje pomembne. Odjemalci alternativnih medijev lahko v njih sodelujejo, lahko prispevajo svoje mnenje in interese ter se iz njih učijo. Dobivajo drugačen pogled na svet od tistega, ki jim ga vsiljujejo korporacijski mediji. Ne gre jim za produktivnost in dobiček. V ospredju so vrednote sodelovanja, povezovanja in življenjskega učenja. Tako ljudje postajajo človeški udeleženci v družbenem in političnem sistemu, ne pa vijak v stroju.

    Pogovori z navadnimi ljudmi. Kaj lahko stori 'mali človek'? Moč posameznika - neodvisnost njegovega uma.

    Chomsky pričakuje od navadnih ljudi, da so natančno takšni, kot so: da poskušajo razumeti svet in ravnati v skladu s svojimi spodobnimi impulzi (z vrednotami, za katere jim je najbolj mar v življenju) ter da tako poskušajo izboljšati svet.

    Da bi pa lahko tako delovali, potrebujejo ljudje ustrezne, nepopačene informacije, dejstva, znanje. Kje naj jih dobijo? Zato Chomsky zanje pripravlja predavanja, jim pomaga pri sestavljanju programov za tečaje za intelektualno samoobrambo, nastopa na neodvisnih medijih. Ko ga ljudje v negotovosti sprašujejo, kako naj vedo, kateri odgovori na njihova vprašanja in dvome so pravi, jim odvrača, da so to tisti, za katere se odločamo v skladu s svojimi najvišjimi vrednotami. Zase pravi: "Nisem bog, morda je vse, kar govorim napak - to moraš TI ugotoviti."

    'Kaj lahko stori mali človek?' Moč medsebojnega povezovanja.
    Ljudje Chomskega na njegovih predavanjih sprašujejo, kaj sploh lahko naredi posameznik, saj so stvari, o katerih govori, ogromne, z globokimi koreninami. Chomsky jih potrpežljivo ozavešča, da se stvari v družbi in v naših življenjih spreminjajo, ker ves čas deluje veliko ljudi - v svojem okolju, na delovnem mestu … in tako ustvarjajo ljudsko gibanje, ki bo spremenilo stvari. Tako se je zgodilo še vse v zgodovini človeštva, na primer konec suženjstva, demokratične revolucije. Zgodovinske knjige pišejo o izjemnih posameznikih, voditeljih, ki so spremenili red stvari, ne pa tudi o množici ljudi, imena katerih so pozabljena, ki so pri tem sodelovali, se borili, morda pri tem tudi izgubili življenje.

    Zato Chomsky spodbuja ljudi, naj se povezujejo med seboj - se organizirajo. Kajti človek težko dela sam, družbeni sistem v sodobnem zahodnem svetu pa človeka osami! Ko sam sedeš pred televizijski zaslon, težko razmišljaš, težko se boriš za boljši svet sam! Državne institucije želijo osamiti in ločevati ljudi, da jih lažje nadzorujejo. Zato spodbuja ljudi, naj se povezujejo v skupnosti, v lokalno okolje, v alternativne dejavnosti z ljudmi s podobnimi vrednotami. Naj pomagajo ljudem, da se naučijo braniti pred zunanjo oblastjo, naj pomagajo tistim, ki so pomoči potrebni.

    Chomsky zaupa v moč navadnih ljudi, tudi na podlagi svojih izkušenj. On je res znana osebnost, ki piše knjige in predava. Njegovi nastopi so odmevni. Zase pravi, da ve, brez lažne skromnosti, kaj dobro dela: zna analizirati, preučevati in kar dobro razume, kako svet deluje. Vendar njegovo delo ne bi bilo možno brez velikega števila posameznikov - brez mreže sodelavcev, požrtvovalnih, neumornih prostovoljcev, ki vestno prebirajo časopise in spremljajo druge medije (vsedržavne, neodvisne, evropske, avstralske …) ter zbirajo podatke iz drugih virov (karitativnih organizacij, iz organizacij Amnesty International …). Tako Chomsky ima dostop tudi do virov, ki jih država (ZDA) ne more nadzirati. In lahko pomaga tistim, ki se ukvarjajo z aktivnim medsebojnim organiziranjem, z namenom, da bi s skupnimi močmi naredili svet malce boljši. Aktivistična gibanja resda ne spreminjajo državnih institucij, spreminjajo pa miselnost ljudi in splošno kulturo. Danes je zato samoumevno, kar je bilo v 60., 70., 80. letih prejšnjega stoletja nezaslišano, na primer ekološka gibanja, solidarnost s tretjim svetom …

    Chomskyjevo sporočilo ljudem, ki jim ni vseeno, kako živimo danes, lahko strnemo v nekaj usmeritev:
    Razmišljaj s svojo glavo, razvijaj neodvisen um.
    Povezuj se z ljudmi s podobnimi interesi (ni potrebno, da so povsem enaki!), sodeluj z njimi, uči se z njimi. Zavedaj se, da se stvari spreminjajo, ker ves čas deluje veliko ljudi - v svojem okolju, na delovnem mestu … in tako ustvarjajo ljudsko gibanje, ki bo spremenilo stvari.
    Razvijaj sočutje do sočloveka in pomagaj tistim, ki so pomoči potrebni.
    Gradi svobodno življenje v skladu s svojimi najvišjimi vrednotami.

    Komunikacija Chomskega z drugimi: zgled za to, za kar se zavzema
    Ko predstavlja svoje videnje katere koli teme, Chomsky navaja dejstva - veliko konkretnih primerov - in izvaja zaključke iz njih. Mar mu je za resnico, do katere pa prihaja z vztrajnim in potrpežljivim poglabljanjem v dejstva, v informacije, ki jih veliki mediji v ZDA zamolčijo, dobi pa jih prek medijev iz drugih držav, nato še od neodvisnih medijev, iz skupin za človekove pravice, široke mreže verskih skupin,  preko karitativnih institucij in drugih.

    Pri komunikaciji s predstavniki oblasti ter velikih medijev ni reaktiven: ne odziva se s prizadetostjo ali nasilnostjo na provokacije, žalitve in sramotenje s strani sogovornikov. Sam ni žaljiv, sogovornikov ne sramoti, ne vede se ne vzvišeno ne privoščljivo. Z dejstvi zagovarja svoje mnenje. Na odzive sogovornikov je nenavezan. Ohranja umirjen nastop in dostojanstvo. Ni mu do 'petelinjih bojev' pred kamero oziroma mikrofonom. Z drugimi komunicira tako, kot si želi, da bi drugi z njim.

    Pomembno mu je, da ljudem, ki ga poslušajo, gledajo, berejo, prenese svoje sporočilo, da jim da misliti, da jih spodbudi k razmišljanju s svojo glavo. Ne zanima pa ga osebnostno premagovanje sogovornikov.

    Ne vznemirjajo ga očitki, pravi zase. Motijo ga laži in sramotenje. Prav intelektualci pa, pravi, so izvrstni pri laganju. Sramotenje je izvrstna tehnika, kako odvrniti pozornost od tistega, kar nekdo govori, od sporočila, ki ga želi posredovati. Na sramotenje ne moreš odgovoriti, pravi. Če ti rečejo, da si 'antisemit', 'rasist', 'nacist' ipd., vedno potegneš kratko. Ljudje, ki mečejo blato, vedno zmagajo, ker na take obtožbe ni odgovora.

    Zagovarja pravico, da vsakdo izrazi svoje mnenje. Kar pa ni enako kot zagovarjati njegova stališča! Verjeti v svobodo govora pomeni dovoliti jo tudi za stališča, ki ti niso všeč ali jih preziraš! Zunaj fašističnih krogov, pravi Chomsky, to razliko razumejo od 18. stoletja naprej (Voltaire: "Ne strinjam se s tvojim stališčem, vendar bom do smrti branil tvojo pravico, da ga poveš.").

    Ni navezan na to, kar govori. Ne promovira sebe, ne vzgaja privržencev. Nič v njegovem delu ne zahteva: "Sledite mi!" Promovira pa prepoznanja, do katerih se je s poglobljenim razmišljanjem dokopal. Ezoterično gledano prinaša luč v umove ljudi. S svojim umirjenim nastopom učinkuje zelo navdihujoče na umove ljudi: mednje prihaja kot sel osvobajanja človeškega uma izpod jarma manipulacije, utvar, laži. Spodbuja ljudi, naj se osvobodijo zmotnih prepričanj o naravi družbe, v kateri živijo, da bodo lahko zaživeli bolj svobodno in srečno. Ko opazujem njegove javne nastope, pa je zame zanimivo in navdihujoče, kako vpliva tudi na srca ljudi. Nanje se obrača z razumevanjem njihovega življenja, hkrati pa z globokim zaupanjem v njihovo človeškost, v najbolj plemenite vzgibe v njih. To v ljudeh prebuja upanje, samozaupanje in dostojanstvo: "Imam pravico in moč, da sodelujem pri ustvarjanju takšnega sveta, v kakršnem želim živeti!" Osvobaja ljudi zmotnega občutka, da so sami nemočni. Povzdiguje jih, jih navdaja z optimizmom in entuziazmom: "Vredno se je potruditi za boljše življenje in sam lahko pomagam pri tem!"

    Veliko trpljenja in krivičnosti je spoznal po celem svetu in vendar ne kaže cinizma. Deluje kot 'tisti, ki nikoli ne obupa'. Deluje kot eden tistih, mnogi med njimi so neznani in neimenovani, ki so, kot pravijo ezoterični spisi, 'upanje človeštva, upanje starodavnih modrecev sveta, mojstrov modrosti in upanje boga'.

    Credo
    "Sodobna industrijska civilizacija se je razvila v okviru določenega sistema udobnih mitov. Njena gonilna sila je materialna korist posameznika, ki velja za legitimno, celo hvalevredno, češ da so zasebne koristi v prid splošnim koristim. Že dolgo razumemo, da se družba, ki temelji na tem načelu, prej ali slej sama uniči. Z vsem trpljenjem in krivicami, ki jih prinaša, se ohranja samo toliko časa, dokler se je mogoče pretvarjati, da so uničevalne sile, ki jih človek ustvarja, omejene, da so viri na Zemlji neizčrpni, da je Zemlja smetnjak, ki se ne bo nikoli napolnil.

    Na tej razvojni stopnji se lahko zgodi ena od dveh stvari: ali bo splošno prebivalstvo vzelo svojo usodo v svoje roke in se začelo ukvarjati s potrebami skupnosti po načelih solidarnosti, sočutja in skrbi za druge; ali pa ne bo nikakršne usode, ki bi jo vzel v roke kdor koli.

    Dokler bo oblast v rokah nekega specializiranega razreda, bo ta s svojimi ukrepi sledil interesom, ki jim služi. Toda za preživetje, kaj šele za pravičnost, je potrebno razumno družbeno načrtovanje v interesu skupnosti kot celote. In danes to pomeni globalno skupnost. Vprašanje je, ali naj imajo privilegirane elite nadzor nad množično komunikacijo in jo uporabljajo tako, kot pravijo, da morajo, torej za vsiljevanje potrebnih utvar, za manipuliranje in varanje neumne večine ter odstranjevanje te večine iz javne arene. Skratka, ali sta demokracija in svoboda vrednoti, ki ju moramo ohraniti ali pa nevarnosti, ki se jima je treba izogniti. Na tej morda zaključni stopnji obstoja človeka demokracija in svoboda nista le dragoceni vrednoti, marveč celo predpogoj za preživetje."

    Vesna Periček Krapež

    Prirejeno po dokumentarni oddaji "Potrebne utvare - Proizvajanje soglasnega mnenja", avtorja katere sta Mark Achber in Peter Wintonich v produkciji 'The National Film Board of Canada'

    Vir: soutripanje.cdk.si

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • soutripanje.cdk.si
  • Več od avtorja Pozitivke
  • Več s področja * Poučna (spo)znanja, znanost

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Sanje majhnega otroka in vizija anarhista | 0 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2018 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 1,57 seconds