V Amnesty International Slovenije, Civilni iniciativi izbrisanih aktivistov ter na Mirovnem inštitutu so ob letošnji 19. obletnici izbrisa opozorili, da izbris in njegove posledice ostajajo nerazrešene. V omenjenih nevladnih organizacijah trdijo, da je lani sprejeta zakonodaja o izbrisu nezadostna, v praksi neživljenjska in da ji morajo slediti takojšnji povezani ukrepi z drugih pravnih področij, če želi država resnično pretrgati z zgodbo izbrisa.

Nevladne organizacije opozarjajo, da je bilo po uradnih podatkih v roku pol leta po sprejemu zakonskih sprememb vloženih samo 115 prošenj izbrisanih, ki še nimajo urejenega statusa. Razlogi za tako nizko odzivnost izbrisanih so med drugim v restriktivnosti zakonodaje, zapletenem upravnem postopku in v težavnem dokazovanju dejstev.

Poleg tega civilna družba opozarja na težavnost začetka ponovnega življenja v Sloveniji, sploh ker pridobitev statusa družinskim članom izbrisanih ni olajšana glede na splošne pogoje, ki veljajo za združevanje z družino na podlagi Zakona o tujcih.

V primeru izbrisanih namreč država pozablja na pravico do zasebnega in družinskega življenja, kot jo določa 8. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah, ter na interese otrok po Konvenciji o otrokovih pravicah. Organizacije opozarjajo na primere družin, ko je bil status vrnjen samo posamezniku, ki je bil izbrisan, njegov zakonec in otroci pa do statusa niso upravičeni.

Na tak način je po njihovem mnenju izigran namen poprave krivic in vrnitev onemogočena, saj se brez družine nihče ne bo vračal v nekdanje okolje bivanja. Še več, tak odziv Slovenije pomeni dodatno sporočilo nezaželenosti. Organizacije so prepričane, da ta dvojnost številne izbrisane in njihove družine odvrača od podajanja vlog.

Kot primer izpostavljajo družino izbrisanega, ki je bil v javnosti v preteklosti zaradi dveh prisilnih odstranitev iz Slovenije močno izpostavljen (konec leta 2006 je bil z zlorabo prepovedi o odstranjevanju izbrisanih iz države prisilno vrnjen v Nemčijo).

Izbrisani je pred kratkim prejel dovoljenje za stalno prebivanje, njegova družina pa mu v Slovenijo ne more slediti, ker njen status še ni urejen, združitev družine pa bi bila zaradi pomanjkanja sredstev za preživljanje lahko celo zavrnjena. Ker se mora izbrisani v roku enega leta preseliti v Slovenijo, saj se v nasprotnem primeru dovoljenje za prebivanje razveljavi, družini teče dragoceni čas.

Nevladne organizacije opozorarjajo tudi na izziv urejanja življenjskih pogojev izbrisanih, saj vrnitvi statusa ne sledijo proaktivni ukrepi socialnega varstva, politike zaposlovanja, integracije ali drugačne pomoči. To lahko pomeni, da se bodo izbrisani po vrnitvi ponovno znašli na cesti in prepuščeni sami sebi.

Nevladne organizacije opozarjajo, da se to ne sme dopustiti in da so nujno potrebne dodatne spremembe pravnega reda, pri katerih pa bi morali nasloviti tudi vprašanje povračil z izbrisom povzročene škode.

Omenjene organizacije podpirajo tudi stališče Društva izbrisanih prebivalcev Slovenije, ki so ga člani Društva izbrisanih prebivalcev Slovenije sprejeli na letnem zboru 20. februarja 2011. Ob tem v AIS, CIIA in na MI pozivajm oblasti, naj prisluhnejo in upoštevajo mnenja, stališča in težave izbrisanih.