Piše: Doc. dr. Leja Dolenc Grošelj, dr. med v novi Vivi www.viva.si

Ko preštejete vse ovčke
Vsi si želimo normalnega spanca, saj vemo, da je dobro prespana noč pogoj za normalno delovanje čez dan. Žal pa so motnje spanja zelo pogoste. V otroštvu so pogoste različne oblike parasomnij, v odrasli dobi pa več kot 25 odstotkov populacije toži nad nespečnostjo, več kot 5 odstotkov odraslih ponoči smrči in ima v 4 odstotkih primerov med spanjem tudi pomembne pavze dihanje.

Poznamo 95 kategorij motenj spanja, ki jih natančno obravnava Mednarodna klasifikacija motenj spanja iz leta 2005. Nekatere so nenevarne in prehodne narave. Če pa težave postanejo stalne, utegnejo ogrožati bolnika, zato jih je treba prepoznati in o njih poročati osebnemu zdravniku, ki se odloči, ali obstaja potreba po nadaljnji specialistični obravnavi.

Nevarna posledica nespečnosti je čezmerna dnevna zaspanost, med njene posledice pa spadajo nesreče v prometu, na delovnem mestu, v gospodinjstvu … Samo pravočasno odkrivanje, diagnosticiranje in usmerjeno zdravljenje motenj spanja lahko bolnikom povrne kakovostno nočno spanje, prepreči dolgotrajne zdravstvene posledice in omogoči normalno delovanje čez dan.

V otroštvu najpogostejše parasomnije
V otroštvu so najpogostejša motnja spanja (poleg nepravilnega vzorca spanja, ki so posledica neupoštevanja osnovnih navodil higiene budnosti in spanja) parasomnije. Parasomnije so raznovrstni dogodki, ki se dogajajo med spanjem. Največkrat gre za motorično aktivnost, ki poteka v globokem spanju (hoja v spanju, nočni strahovi), v vseh fazah spanja (govor v spanju, škrtanje z zobmi, močenje postelje) ali pa samo v REM-fazi spanja (nočne more) …

Parasomnije v otroštvu so deloma odraz razvoja ciklov spanja pri otrocih. Občasne, blage parasomnije so v tej dobi nekaj povsem normalnega in ne zahtevajo nadaljnje specialistične obravnave. Če pa so pogostejše in so posamezni dogodki izraziti, je najprej treba izključiti dejavnike iz okolja, o katerih je znano, da poslabšajo parasomnije (stres, preobremenjenost v šoli, konflikti v družini, vrtcu ali šoli …).

Kdaj je potrebno zdravljenje?
Če parasomnije vztrajajo in so vse pogostejše (večkrat na teden), obstaja nevarnost, da se otrok poškoduje, zato morajo starši o tem poročati izbranemu pediatru. Pri opredelitvi tovrstnih dogodkov nam v veliki meri pomaga natančen opis staršev (kako je dogodek potekal, koliko časa po uspavanju je prišlo do njega, kakšna je frekvenca napadov v eni noči, na teden, mesec …).

Takšne otroke največkrat snemamo v laboratoriju za motnje spanja, kjer poskušamo dogodke med spanjem objektivno posneti. Pri tem vso noč s poligrafskim aparatom spremljamo možgansko aktivnost, gibe zrkel, električno aktivnost mišic, dihanje, nasičenost krvi s kisikom in bitje srca, preiskovance pa tudi ves čas snemamo z videokamero in mikrofonom.

S tem izključimo druge bolezni (epilepsija, motnje dihanja, drugi motorični fenomeni med spanjem …). Če potrdimo, da gre za pravo, hudo obliko parasomnije, pri kateri utegne bolnik poškodovati sebe ali druge, se odločimo za zdravljenje z zdravili. Otroke nato v spremstvu staršev redno ambulantno spremljamo.

Četrtina odraslih je nespečna
Najpogostejša motnja spanja v odrasli dobi je nespečnost. V splošni populaciji za kronično nespečnostjo toži več kot četrtina ljudi. Nespečnost (insomnija) je subjektivni občutek slabega spanja. Bolniki zvečer dolgo ne zaspijo, ponoči se pogosto prebujajo ali pa se zjutraj prebujajo prezgodaj. Te težave pri kronični nespečnosti trajajo vsaj mesec dni.

Na nespečnost lahko vplivajo različni dejavniki iz okolja (hrup, osvetlitev, neprimerna temperatura v spalnici), slabe spalne navade, razvade (kava, poživljajoče pijače, nikotin), druge bolezni, jemanje različnih zdravil in primarne motnje spanja. Slabo spanje ponoči ima za posledico slabše delovanje čez dan.

Nespečneži navajajo jutranjo utrujenost, težave z zbranostjo in s spominom, glavobole tenzijskega tipa, anksiozno naravnanost, depresivno razpoloženje in v najhujših primerih tudi čezmerno dnevno zaspanost, ki utegne pripeljati do različnih nesreč.

Na nespečnost vsekakor vplivajo stres, zaskrbljenost, nezaposlenost … V zadnjem letu zaradi recesije po vsem svetu nespečnost hudo narašča. Težave s spanjem povzročajo tudi izmensko delo, nočno delo, dežurstva … V takih primerih ne gre za nespečnost, marveč za premik spanja zaradi izmenskega dela, ki ima lahko hude posledice.

Primarni ali sekundarni vzrok
Pri bolnikih z nespečnostjo moramo vedno izključiti tudi sekundarne vzroke za slabo spanje, kot so internistične (slabokrvnost, motnje v delovanju ščitnice), nevrološke (demenca, živčno-mišična obolenja, Parkinsonova bolezen, sindrom nemirnih nog ali periodičnih gibov udov med spanjem …) in psihiatrične bolezni (anksiozna motnja, depresija). Izključiti moramo tudi možnost, da je slabo spanje posledica jemanja zdravil, drog, psihostimulansov ali celo čezmernega in dolgotrajnega prejemanja uspaval.

Če imamo opraviti s sekundarno nespečnostjo, vedno zdravimo primarno obolenje, saj se z zdravljenjem vzroka (nespečnosti) posledično izboljša tudi spanje. Če pa gre za primarno psihofiziološko nespečnost, bolnikom pomagamo z vodenjem dnevnikov spanja in budnosti, z osnovnimi navodili za vzdrževanje dobre higiene spanja in budnosti, če je potrebno, pa svetujemo še kognitivno vedenjsko terapijo.

Pomoč za nespečneže
Bolnikom, ki se ponoči prebujajo in ne morejo več zaspati, svetujemo, naj zapustijo posteljo. Odidejo naj v drug prostor, počnejo naj kaj prijetnega (branje, gledanje filma, lažja gospodinjska opravila …) in se znova odpravijo v posteljo šele takrat, ko postanejo zaspani. To lahko ponovijo večkrat na noč. Čas ležanja v postelji mora namreč biti karseda enak trajanju spanja.

Pri blagi nespečnosti uspavala niso indicirana, če pa gre za hudo nespečnost, bolnikom za kratek čas predpišemo uspavalo. Pravilo je, da vedno uporabljamo samo eno uspavalo, v najnižjem možnem odmerku in najkrajši možni čas. Različne študije so pokazale, da se že po treh tednih nepretrganega jemanja uspaval lahko pojavi odvisnost, razvijati se tudi začne toleranca na zdravilo. To pomeni, da začetni odmerek ne pomaga več, zaradi česar je treba za enak učinek povečevati odmerek učinkovine. To je tudi razlog, da je treba vsa uspavala predpisati za največ tri tedne.

S starostjo več motenj
Z naraščanjem starosti nespečnost v splošni populaciji močno narašča. Pogostejša je pri starejših ženskah. Nemalokrat se nespečnost pri starejši populaciji dodatno poslabša zaradi odvisnosti in nepravilne rabe uspaval (hipnotiki). Pri starejših bolnikih lahko nastopijo tudi motnje spanja s čezmerno dnevno zaspanostjo (sindrom nemirnih nog, periodični gibi udov v spanju, motnje dihanja med spanjem, centralne hipersomnije), ki zahtevajo nadaljnjo obravnavo in specifične preiskave (laboratorijski testi, slikovna diagnostika, poligrafsko snemanje spanja).

Zaradi naravnih procesov staranja utegnejo nastopiti tudi cirkadiane motnje spanja. V starosti se izločanje hormonov spremeni, tudi izločanje melatonina ponoči je manjše, kar povzroča pogostejše nočno prebujanje in slabšo kakovost nočnega spanja. Zato pri primarni psihofiziološki nespečnosti kot alternativo klasičnim uspavalom svetujemo tudi zdravila, katerih glavna substanca je hormon melatonin.

Doc. dr. Leja Dolenc Grošelj, dr. med., nevrologinja in klinična nevrofiziologinja, vodja laboratorija za motnje spanja, Inštitut za klinično nevrofiziologijo, UKC Ljubljana

Predvsem v globokih fazah spanja se izloča rastni hormon, torej je trditev, da otroci rastejo med spanjem, pravilna.

Občasne, blage parasomnije so v otroštvu nekaj povsem normalnega. Če parasomnije vztrajajo in so vse pogostejše, morajo starši o tem poročati izbranemu pediatru.

V zadnjem letu zaradi recesije po vsem svetu nespečnost hudo narašča.

Motnje spanja izrazito naraščajo s starostjo.

Nespečnost je pogostejša pri starejših ženskah.

Spanje je odvisno od cikla svetlobe in teme, zato je pomembno, da smo podnevi izpostavljeni svetli sončni svetlobi in da ponoči spimo v temni spalnici. V temi se namreč izloča hormon melatonin, ki omogoča normalno spanje. V zadnjih letih so izidi študij, opravljenih pod okriljem Svetovne zdravstvene organizacije (WHO), pokazali, da ponoči tako svetloba kakor tudi hrup pomembno motita spanje ljudi in da lahko neodvisno drug od drugega posredno povzročita pomembne zdravstvene posledice.