Nesmrtnost, večno mladi, večna mladost. Vse več raziskovalcev po svetu se resno ukvarja v svojih raziskavah s področja izroditve celice, še posebno o raziskovanju možnosti, kako pomembno podaljšati življenje z upočasnitvijo procesa staranja. Mnogo je zavajajočih člankov na to vedno bolj aktualno temo.

Pojavljajo se resna vprašanja, če bo kdaj mogoče podaljšati človeško življenje na tri ali štirikratno normalno trajanje. Direktor Max Planckovega inštituta, pravi glede tega: "Ne vemo, ali obstaja absolutna meja človeškega življenja." S to izjavo se zdi, da se je uresničitev starodavnih sanj o dolgem, če ne velnem življenju, nenadoma zelo približala.

Bolezni, staranje, in smrt so v preteklosti vzpodbudile Siddarta Gautame, poznejšega Bude. Izkušnje so ga pripeljale do tega, da je rekel zbogom življenju materialnega obilja in si prizadeval po trajnem, večnem. V zahvalo sodobni znanosti se zdi, da to ni več potrebno. Take ideale lahko sedaj pometemo nakup smeti pobožnih legend. Razen tega je na ta način znanost razrešila problem časa, ker bo z večnim zemeljskim življenjem, ki je pred nami, imel vsakdo med nami več kot dovolj časa.

Te vizije, so naivnost, s katero vidi človeštvo sebe v prihodnosti. In kaj bi se zgodilo, če bi lahko upravljali s podajševanjem svojih življenj za desetletja ali celo stoletja, tisočletja? Proces staranja bi se upočasnil. Toda ali ne bilo podaljaševanje življenja tudi trpljenje? In kaj bi se zgodilo, če ne bi obstajala nič več nikakršna sprememba? Nič staranja?

Če bi bil notranji proces rojstva, rasti, staranja in umiranja. Mar ne bi življenje otrpnilo? Ali ne bi postali kos ledu? Ali ne bi bilo življenje oropano za svoje izkušnje? Za svojo možnost, da se zavestno razvije? Kot ura, ki se je ustavila, tako tudi življenje potem ne bi bilo več potrebno.

Staranje je del časa, ki določa naše življenje in njegove izkušnje. Ne prinaša nam spremembe, ampak je ono samo sprememba! Zaradi tega si ne moremo mi ljudje nikoli podjarmiti časa in si ga prisvojiti. Polzi nam skozi prste, ne moremo ga pravočasno zagrabiti. Njegova prisotnost izvira iz neomajenega zakona, ki nam vlada in ki ga moramo ubogati. Nihče ne ve, od kot čas prihaja, kam gre in kje se konča. Čas nam določa krog prihoda v obstoj, življenja in umiranja.

In kaj določa vrednost nekega življenja? Njegova dolžina ali vsota njegovih izkušenj? Razvoj duše? In ali je rast duše odvisna od časa? Število let v človeškemu življenju je že v naprej določeno: določeno je z življenjsko silo, ki je nekomu dana. Kar je ersnično pomembno je to, ali začnemo iskati notrajno osnovo večnosti in ali jo bomo zmogli najti v letih, ki so nam odmerjena; ali se lahko temu odpremo.

Spoznavanje absolutne volje, sile, ki vodi k notranjemu ponovnemu ustvarjenju, je temeljno, globoko spremijajoče doživetje, večno novo. Vstop večnosti v čas je za mnoge zelo vznemirljiv, razkrinkavajoč, a tudi močno ganjliv trenutek.

Naše življenje se je začelo že pred neskončno dolgim časom in nas vodi, pa če nam je to všeč ali ne, skozi krožni tok izkušenj znotraj razsežnosti časa do točke notranjega spoznanja našega stvarnika. Tako nas ne žene čas, ampak večnost. In tisti, ki nazadnje dovolijo srečanje svojega začasnega človeškega stanja s svojim porajajočim se večnim človeškim stanjem, so hkrati večni in časovni. So oboje: Bog in človek.

Tisti, ki iščejo večni sedaj, odkrijejo, da mora njihova duša prestati proces očiščevanja, da bi lahko doživeli božansko. Duša sili našo osebnost, da ne obstane na poti tega procesa, saj je naša osebnost otrok časa - minljiva in duša, prvobitna, čista duša, otrok večnosti. Zato se telesni človek stara od trenutka, ko se rodi in umre, da bi odrešil za dušo novo pot. Božanska duša je stara in zato večno mlada.

V svoji knjigi "Vsi so umrljivi" francoska pisateljica Simone de Beauvoir ( 1908) opisuje, kako si glavni lik Foska s pitjem nekega eliksirja pridobi telesno nesmrtnost. To mu sčasoma postane neznosno. Potuje po svetu in zgodovini in odkrije, da imata človeška nebogljenost in omejitev za posledico krožni tok napak. Nepopolni svet obstaja nepopolen in krožna pot rojstva, življenja in smrti se izkaže za zemeljskega človeka kot milost. Nesmrtnost fizičnega telesa človeka je utvara.

Miran Zupančič