Oko je luč telesa. Če je torej tvoje oko čisto, bo svetlo vse tvoje telo. Če pa je tvoje oko zlobno, bo temačno celo tvoje telo. V tem besedilu evangelija po Mateju je prikazan nepozaben vidik očesa oko ni le prejemnik svetlobe, ampak tudi njen oddajnik: oko je luč telesa! Ta luč ne sveti kar tako, kajti če je tvoje oko zlobno, bo celo tvoje telo temačno.

Človek je pod vplivom svetlobe , ki jo sprejme oko oziroma tistega, kar se dogaja okrog njega. Navajen je se istovetiti s svetom, ki ga obdaja , z zunanjo stranjo stvari; s svetom, v katerem postaja zunanje vedno bolj pomembno. Zunanje blesti in blešči, s čimer se skrije bednost notranje stvari.

To, čemur daje človek prednost, je njegova podoba in postane pomembnejše kot tisto, kar človek v resnici je. To se še posebej kaže v svetu reklam. Pri izdelku je pomembno predvsem, kdo ga potrebuje in v katerem okolju. Kvaliteta postane drugotnega pomena. Nekatere reklame naredijo vtis že s sliko izdelka in o samem izdelku ne govorijo. Opazovalcu želijo to, kar reklamirajo, kratkomalo kot „belo „ in ga odvrniti od dejanskega stanja. S prigovarjanju mu vsiljujejo novo vero v prevaro. Zakaj v resnici gre, je zamegljeno. Oko, ki je zlobno, ne more spoznati zmote, kajti o tem očesu je rečeno, da se ne bo nikoli do sitega nagledalo. Na ta način v človeku ne pride resnična svetloba in celo njegovo telo ostane mračno.

Dialektični svet zaznamuje številna nasprotja. Večinoma zaznamo le razlike med pojavi in nismo več sposobni prepoznati njihove enosti. Tudi ne more biti drugače, kajti človek je stik z enostjo v samem sebi izgubil in je zato obsojen, da mora samega sebe ponovno prepoznati v kaosu: kot kaos. Jedel je “z drevesa spoznanja dobrega in zla”. Sedaj vidi le še nasprotje, medtem ko je “drevo življenja “ postalo zanj nedosegljivo.

S tega drevesa lahko spet je, kdor obrne pogled od zunaj navznoter. Oko , ki bo postalo spet čisto, se mora naučiti obrniti hrbet svetu nasprotij. To pa seveda ne zgodi tako enostavno, niti meni niti tebi. Najprej je potrebno spoznati,, da vsaka sila v tej naravi izzove proti silo. To pomeni: da bi našel mir, mora človek v tej naravi ravnati drugače. Pustiti mora ta svet, kar se da pri miru, da bi sam lahko prišel do miru. Pri tej nalogi mu pomagajo sadeži z „drevesa življenja „. Ta nova hrana iz drugačnega življenjskega polja vliva moč , da gremo mimo nasprotij umrljivega sveta; moč da hodimo „sredi „ tega sveta po poti v svet enosti.

Človek nosi enost v sebi. Ostanek božjega, ki je preostal v njem, mu nenehno govori: „ Glej, stojim pred vrati in trkam. Če bo kdo slišal moj glas in odprl vrata, bom vstopil.“ V človeku se naznanja novo vodstvo, ki ga vodi iz sveta nasprotij. To novo vodstvo prinaša mir in nedovzetnost za vse želje tega sveta.

Tako začne veljati nova zakonitost v sili: “ Iščite najprej božje kraljestvo, in vse ostalo vam bo pripadalo.” Potem nastanejo za svet drugačne razmere, Vse, kar človek potrebuje za življenje, si ne more več želeti, ampak mu bo podarjeno. Vse, kar potrebuje za razvoj nove duše, bo prejel. Ko je razsvetljeno celo telo je tu pojmovano kot četverna osebnost, ki prebiva v mikrokozmosu. Oko ima osrednjo vlogo, ker reagira na astralno silo in je preko hipofize povezano z glavo in srcem. Način, kako oko vidi, določa torej kvaliteto astralnega in mentalnega telesa. Zato označujemo oko tudi kot ogledalo duše.

Jakob Bohme pravi v svojih spisih: “Desno oko v nas vidi večnost. Levo oko vidi nazaj v preteklost. Če dovoliš, da vedno gledaš le v to naravo in časovne stvari, ne boš nikdar dosegel enosti, po kateri tako hrepeniš. Zapomni si to in bodi pozoren. Ne dovoli svojemu duhu, da se ukvarja ali napolnjuje z zunanjim, ali gleda v preteklost. Svojemu levemu očesu ne dovoli, da te zavede s tem, da nenehno ugovarja, naj tvoje desno oko vodi levo oko. In s tem, da oko časa postane oko večnosti in z Božjo svetlobo prestopi v svetlobo narave boš prišel do enosti videnja, prispel do enosti volje.

Stara ezoterika pravi: ni praznega prostora. Ker se vaša dušna usmeritev zelo razlikuje od drugih ljudi in je osebno obarvana, slišite in vidite na zelo oseben način. Vaše desno oko je v neposredni povezavi s pinealisom in z odgovarjajočim delom možganov. Vaše levo oko izhaja iz običajnega, mentalnega mišljenja, ki odgovarja naravnemu stanju in je z njim povezano. Pri tem morate premišljevati, da je treba vaš organ razuma pojasniti iz življenja želja, iz človekovega želenjskega telesa, ki ga obvladuje in nadzira. Zato lahko rečemo, da jetra obvladujejo levo oko.

S tem vam želimo pojasniti, človek, ki še ni “razvnet z Božjim duhom” in zato njegova duša še ni odprta ta svetlobo Resnice, dejansko enook. Kajti levega očesa še ne more uporabljati za notranjo zaznavo. Pristop do notranje žleze-pinealisa vodi namreč po poti od hipofize v dušnem centru do pinealisa. V človeškem zarodku zrastejo oči iz globine možganske substance navzven. Če pinealis ni odprt za duhovno ljubezen, ne more desno oko sprejemati svetlobe, niti svetlobe prižgati.

V času hoje po poti bo pinealis pripravljen, da poveže človeka z večnostjo. Desno oko gleda v večnost.

Kaj desno oko vidi, če je čisto, pride do izraza na sliki Jakoba Bohma v knjigi Aurora.. Vidi “novo svetlobo” in ta ga presvetli. Ja, mikrokozmos ima odprte oči in sodeluje z božjim svetom. Če je tvoje oko svetlo, pritegne nove astralne sile, zaradi katerih postane človek svetlo bitje.

Konec

Miran Zupančič