Na strani http://www.dnevnik.si/novice/kronika/1042385459 poročajo, da Vatikan razmišlja o diplomatskem posredovanju pri primeru Iranke, obsojene na bičanje in smrtno kazen s kamenjanjem. Tiskovni predstavnik Vatikana Federico Lombardi je dejal, da Vatikan „ta primer spremlja s posebno pozornostjo“ in poudaril, da je stališče „Cerkve glede smrtne kazni znano vsem“, kamenjanje pa je med najbolj brutalnimi različicami tega.

Gospod Lombardi ima prav, da je stališče cerkve glede smrtne kazni znano vsem. Predvsem tistim, ki poznajo vsebino Biblije. V njem je namreč zelo veliko citatov, ki pozivajo ljudi k ubijanju, vojni, smrtni kazni. Biblija zapoveduje tudi kamenjanje do smrti, primer: »Če ima kdo trmoglavega in upornega sina, ki ne posluša ne očetovega ne materinega glasu in ju ne uboga, čeprav ga strahujeta, naj ga oče in mati primeta in peljeta k mestnim starešinam, k vratom njegovega kraja.

Rečeta naj starešinam njegovega mesta: "Ta najin sin je trmoglav in uporen, ne posluša najinega glasu, požrešen je in pijanec."Potem naj ga vsi možje njegovega mesta posujejo s kamenjem, da umre. Tako odpravi zlo iz svoje srede! Ves Izrael naj to sliši in se boji. (5 Mz 21,18-21)«

Glede na to, da je stara zaveza podlaga tudi koranu, lahko upravičeno domnevamo, da so obsodili Iranko na smrtno kazen s kamenjanjem na osnovi krvavih, okrutnih napotkov, ki jih kar mrgoli v stari zavezi.

Društvo za zaščito ustave in žrtev cerkve je v Pobudi za prepoved delovanja katoliške cerkve (13.6.2008) med drugim glede protiustavnih citatov Biblije zapisalo: »Mnogi menijo, da gre pri omenjenih citatih za besedila iz davnih preteklih časov, ki danes ne veljajo več. Vendar temu ni tako. Že v sami Bibliji piše: "Vso besedo, ki vam jo zapovedujem, vestno izpolnjujte; ničesar ji ne dodajaj in ničesar ji ne odvzemaj!"

(5 Mz 31,1) Poleg tega je II. Vatikanski koncil leta 1965 v svoji dogmatski konstituciji o Božjih razodetjih izjavil naslednje: "Kar je razodel Bog, in se nahaja v Svetem pismu in je tu predloženo, je bilo napisano po navdihu Svetega Duha; kajti na temelju apostolske vere so za našo sveto mater, cerkev, knjige Stare kot tudi Nove zaveze v celoti z vsemi njihovimi deli kot svete in kanonske, ker so bile napisane z delovanjem Svetega Duha ... imajo Boga za avtorja in so kot take predane cerkvi.

Za sestavljanje svetih knjig je Bog izbral ljudi, ki naj bi mu s svojimi lastnimi sposobnostmi in močmi služili, pri tem, da bi vse to in samo to, kar je on - delujoč v njih in po njih - hotel imeti zapisano, pisno izročili kot pravi avtorji. Ker torej vse, kar pravijo inspirirani avtorji ali hagiografi mora veljati kot beseda Svetega Duha, je spisom knjig treba priznati, da sigurno, zvesto in brez zmote učijo resnico, ki jo je Bog hotel imeti zapisano v svetih spisih zaradi naše odrešitve.

Zato ‘je vsak spis’, navdihnjen od Boga, tudi koristen za pouk, za argumentiranje, za opomin in za vzgojo v pravičnosti, da bi bil božji človek pripravljen, in pripraven za vsako dobro delo." (2 Tim 3, 16-17)  Seveda tudi veljaven Katekizem katoliške cerkve potrjuje, da ne gre za neke zgodovinske, neveljavne tekste, temveč gre, seveda po nauku Katoliške cerkve, za pravo božjo besedo, ki jo je potrebno tudi zdaj v celoti izpolnjevati.

Tako se v katekizmu glasi: "Stara zaveza je nepogrešljiv sestavni del Svetega pisma. Njene knjige so od Boga navdahnjene in in ohranjajo trajno vrednost, saj Stara zaveza ni bila nikoli preklicana." (121) "Kristjani spoštujejo Staro zavezo kot resnično Božjo besedo. Cerkev je vedno odločno odklanjala misel o zavračanju Stare zaveze, kakor da bi z nastopom Nove zaveze postala neveljavna in nepotrebna (marcioniti)." (123)

Katoliška cerkev je vse tiste, ki ne priznavajo Biblije, izobčila. Tako je določila: "Kdor svetopisemskih knjig v celoti z vsemi njihovimi deli, kakor jih je navedel tridenski cerkveni zbor, ne sprejema za svete in kanonične ali taji, da bi bile navdihnjene, bodi izobčen". (Anton Sterle: Vera cerkve, Mohorjev družba Celje, 1997, št. 97)«

Janez Škorjanc
Šentjanž pri Dravogradu 112
2373 Dravograd