| ... ali zakaj nujno potrebujemo spremembe
 Mednarodni denarni sklad (IMF), Svetovna banka in Svetovna trgovinska organizacija (WTO)
IMF je bil zasnovan v Bretton Woodsu l. 1944 kot fond za države, ki zapadejo v nelikvidnost, vendar pa se je razvil v finančnega policaja in zasluga za to gre ameriškemu državnemu sekretarju George Schultzu. Mehiška ustava iz l. 1917 je dala direktno lastništvo nad minerali in nafto v vladne roke.
Ameriško-britanski interesi so od tedaj naprej v ozadju lobirali za te vire, tako da jih je mehiška vlada dokončno nacionalizirala. Posledica tega je bil 40 letni naftni bojkot s strani Američanov in Britancev. Sredi 70-ih let so bile v Mehiki odkrite nove rezerve in predsednik Jose L. Portillo je začel s programom modernizacije in industrializacije dežele.
Močna Mehika pa ni bila po volji določenim anglo-ameriškim interesom, tako da so se odločili uničiti državo skozi dolg. Mehiška valuta ni prosto plavala na trgu, ampak je bila vezana na dolar in to je dalo priložnost špekulantom, ki so v začetku 80-ih izpraznili mehiške dolarske rezerve.
Mehika je bila prisiljena najeti posojila zgolj, da bi obdržala višjo vrednost valute, toda vlada je eventuelno morala devalvirati peso. Ker ni mogla najeti dodatnih posojil, je prevzela nadzor nad bančništvom in takrat je mednarodnim bankirjem zazvonil alarm. Mehiške banke so želeli imeti v privatnih rokah.
Logo Mednarodnega denarnega sklada (vir: www.intelligentspeculator.net)
Sekretar Schultz je najel svetovalno podjetje Henryja Kissingerja, ki je napisalo program, po katerem naj bi IMF deloval kot globalni finančni policaj. Pogoji za posojila so se močno poostrili. Mehiške banke so se tako vrnile v privatne roke, vendar sprva le Mehičanom. Šele s sprejetjem NAFTE (North America Free Trade Agreement) l. 1994, so lahko tujci imeli določen delež v bankah. Po tem je mehiška valuta še bolj padla, plače in kupna moč so se znižale, dolg pa je narasel. Do l. 2004 so bile vse varovalke ukinjene in danes so mehiške banke pod tujim vplivom.
Podobna zgodba se je dogajala povsod po svetu, vključno z Rusijo in Argentino. IMF kot enega od pogojev za posojila postavlja strukturno ureditev ('structural adjustment'). Ta ponavadi vključuje varčevalne ukrepe kot ukinitev subvencij za prehranske programe, zmanjševanje plač ter povečevanje korporativnih dobičkov in privatizacijo javne industrije. Z drugimi besedami, država mora odpreti svoj trg za vstop tujih korporacij na račun domačega prebivalstva.
Tudi Svetovna banka je bila produkt Bretton Woods-a, vendar pa, kot opozarja John Perkins v svoji knjigi The Secret history of the American empire, le-ta v bistvu ni svetovna, temveč v pretežni meri ameriška. 8 od njenih 24 direktorjev predstavlja bogate razvite države (Rusijo, ZDA, Kitajsko, Veliko Britanijo, Francijo, Nemčijo, Savdsko Arabijo ter Japonsko), preostala direktorska mesta pa si deli 176 držav. ZDA kontrolirajo skoraj 17% glasov v IMF ter 16% v Svetovni banki.
Svetovna banka sodeluje direktno s komercialnimi bankami pri kreaciji in dotoku denarja vzporedno z dolgom. IMF se prav tako pogaja direktno s komercialnimi bankami za zagotovitev mešanih IMF – komercialnih posojilnih paketov. Tako so države praktično dolžne vrniti posojila zasebnim bankam.
L. 1995 je GATT (General Agreement on Tariffs and Trade) zamenjala Svetovna trgovinska organizacija (WTO). Članice WTO morajo prikrojiti svojo zakonodajo njenim pravilom, sicer jih lahko doletijo finančne sankcije. Da so zahteve po prilagoditvi zakonodaje lahko zelo subtilne, si lahko preberete v mojem članku o Codex Alimentarius (2. del), objavljenim na Pozitivkah www.pozitivke.net
Danes tako WTO deluje skupaj Svetovno banko ter IMF kot svetovni policaj, ki skrbi da se države brez pritoževanja prilagodijo pogojem elite in korporacij, odprejo svoje trge ter dajo na voljo svoja naravna bogastva po smešno nizkih cenah.
Skok v Evropo
L. 1946 je bila Bank of England nacionalizirana, vlada je prevzela tiskanje denarja, vendar pa se sama finančna shema ni spremenila. Tiskani denar namreč predstavlja zelo majhen odstotek celotne denarne zaloge (okoli 3%). Vso ostalo zalogo so še vedno kreirale banke s posojili prek frakcionalnega rezervnega sistema ali kakor ga poimenujejo Angleži 'credit multiplier system'.
Tudi pogled na seznam njenih guvernerjev nam pove, da so to izbranci, večina je prišla iz prestižnih šol (Eton, Cambridge, Trinity College). Poleg tega so bili trije guvernerji po l. 1949 iz vrst aristokracije (baroni in grofi), štirim po l. 1966 pa je bil podeljen dedni plemiški naslov.
L. 1977 je banka ustanovila Bank of England Nominees Limited, privatno družbo z omejeno odgovornostjo, katero je Edmund Dell (državni sekretar za trgovino) izvzel iz obligacije razkrivanja podatkov po Companies Act 1976. Laburistična vlada Tonya Blaira je l. 1997 podarila centralni banki neodvisnost pri oblikovanju monetarne politike. Po Bank of England Act 1998 ima banka izključno pravico določati obrestne mere.
Stavba Bank of England v Londonu (vir: www.market-melange.com)
Banka deluje skupaj z drugimi institucijami in sicer Zakladnico (HM Treasury) ter Finančno agencijo (Financial Services Authority), ki nadzira ter bdi nad bančnim sektorjem. Predsedstvo le-tega imenuje Zakladnica. Sedanji izvršni direktor je Hector Sants, bivši direktor banke Credit Suisse, katero je mesto Cleveland nedavno tožilo zaradi hipotekarne krize.
V odboru prav tako sedita ne-izvršna člana Karin Forseke (bivša direktorica investicijske banke Carnegie Bank) ter David Miles, ekonomist pri banki Morgan Stanley, banke, ki je prav tako vpletena v ameriško hipotekarno krizo.
Odgovormost nad vladnim dolgom ter upravljanje z njim je bila l. 1998 prenesena na novo agencijo UK Debt Management Office.
L. 2003 je James Robertson v Money Reform: Making it happen predlagal, da naj kreiranje denarja s posojili postane prepovedano, nov denar pa naj ustvarja le centralna banka. Denar od tam naj bi šel do vlade, ki bi ga dala v obtok (npr. prek projektov). Komercialne banke bi si lahko zgolj sposojale obstoječi denar ter ga posojale naprej, tako kot to počno ne-bančne finančne institucije.
Vendar pa je predlog naletel na neodobravanje v političnih krogih. Gordon Brown (finančni sekretar) ter Kenneth Clarke (finančni sekretar v senci) sta dejala, da bi ukinjalnje kreditnega multipliciranja povzročilo beg večine bank iz Londona, kar bi bila katastrofa za angleško gospodarstvo.
Sedanji guverner centralne banke je Mervyn King, ki se je prav tako izšolal v Cambridgu. Kasneje je predaval, med drugim tudi na Tehnološkem Inštitutu v Massachusettsu (MIT), kjer je delil pisarno s sedanjim direktorjem Federal Reserve Benom Bernankejem. L. 1998 je postal član t.i. Skupine tridesetih (Group of Thirty), vplivne finančne svetovalne skupne, ki je nastala l. 1978 na pobudo Rockefellerjeve fundacije. Med njenimi sedanjimi člani najdemo ljudi iz kontroverznih velikih finančnih institucij kot so Morgan Stanley, Goldman Sachs, JP Morgan Chase, AIG in Citigroup.
Nedavna finančna kriza
Temelji zadnje finančne krize so bili položeni v 80-ih letih, ko je Federal Reserve na tedanjo krizo delniškega trga odgovorila z znižanjem obresti. S tem je omogočila veliko lahko dostopnega investicijskega kapitala, kar je napihnilo delniški trg v 90-ih. Ko je l. 2000 trg začel padati, je, namesto, da bi ga pustila, da se uravna po naravni poti, svoje obresti še znižala (v nasprotnem primeru bi banke, ki so njene lastnice, trpele izgubo). Le-to je povzročilo dodatno ekspanzijo kredita.
Potem, ko je FR položila temelje, so banke in drugi komercialni posojilodajalci, oblikovali določene visoko riskantne hipotekarne instrumente, med drugim posojili s spremenljivo obrestno mero. Glavna igralca v tej igri sta bila Fannie Mae (Federal National Mortgage Association) ter Freddie Mac (Federal Home Mortgage Corporation), ki sta razširila možnosti za hipotekarna posojila. V nasprotju s splošnim prepričanjem pa to nista (več) vladni agenciji, saj kotirate na borzi, njuni delničarji pa so zasebniki.
Tako je praktično kdorkoli lahko dobil hipotekarno posojilo. Ker je sen večine Američanov imeti svoj lasten dom, je veliko ljudi nasedlo na vabo. Začeli so kupovati veliko nepremičnin, kar je povzročilo rast cen, s tem pa se je dolg poglobil.
Ko so banke izkoristile ves potencial primarnega trga (posamezniki), so se morale zateči na sekundarni trg za privabljanje novih investitorjev. Hipotekarni rizik so skušale premostiti s tem, da so razdelile hipoteke na dele, ter jih prodajale kot zadolžnice podprte s hipotekami. Toda ta praksa je udarila nazaj, saj je 'okužila' tudi hedge fonde, pokojninske fonde ter fonde denarnega trga.
Na drugi strani so nizke obrestne mere odbile tuje investitorje za vlaganje v ameriške obveznice. Na ta vlaganja se zanaša vlada, da sproti premošča svoj naraščajoči dolg. Zato je bila FR pod pritiskom, da dvigne obrestno mero.
To, kar se je začelo kot nizko odplačilo dolga, je sčasoma naraslo na tak znesek (spremenljiva obrestna mera posojila), ki si ga družine niso mogle več privoščiti. Obresti so vzdignili in piramida se je pričela rušiti. Družine so izgubljale domove, cena nepremičnin pa je padla. Banke so utrpele izgube, ker niso dobile vrnjenega denarja, nepremičnin pa niso mogle prodati oz. so jih pod ceno.
Prav tako niso mogle privabiti novih kreditojemalcev, ker njihovi krediti niso bili več privlačni. Vse to je skrčilo razpoložljivi denar v obtoku. Novinar New York Timesa je januarja 2007 ocenil, da bi lahko okoli 2 mil. Američanov izgubilo domove, vključno z družinskimi člani pa bi bila številka še večja.
Kako je kriza izgledala v Clevelandu na začetku 2008 si pogledate na spletnih straneh Catherine Austin Fitts, bivše direktorice investicijske banke na Wall Streetu ter pomožne sekretarke na Oddelku za urbanizem (Department of Housing and Urban Development) pod Georgem Bushem starejšim: http://solari.com/blog/?p=497
L. 2005 naj bi pisarna kontrolorja valute ter splošna računovodska služba (General Accounting Office) zasebno opozarjale, da lahko pride do 40% padca na ameriškem nepremičninskem trgu med letoma 2005 in 2010. Tak padec pa bi lahko sesul celotno ameriško ekonomijo. Analitiki so ocenili, da bi naraven padec nepremičninskega trga pomenil propad okoli 20 milijonov hipotek.
Kaj bi tak padec pomenil za obtok denarja? Alan Greenspan je l. 2005 v svojem pričanju pred ekonomskim komitejem (Joint Economic Commitee) dejal, da bi 2 trilijona dolarjev preprosto izginila. To pomeni 2 trilijona manj za vladne programe in plače. Obenem bi se izdatki za socialno in zdravstveno zavarovanje prepolovili, davek na dohodek bi se potrojil.
Primarni krivec za to pa je bila centralna banka, ki je omogočila lahek kredit, nato pa vzdignila obrestno mero. Možnost vplivanja na obrestno mero tako ni zgolj orodje, temveč lahko tudi manipulativno orožje. Še več, opozorila o prihajajoči krizi so se vrstila že nekaj let.
Toda javno so vse zanikali, FR pa je po navedbah nekaterih ljudi blizu dogajanja, skrivoma pretakala denar za rešitev glavnih igralcev. Ker mora konec vsakega davčnega leta objaviti svoje račune, bi tako početje postalo vidno marca 2006, vendar pa je FR javno naznanila, da ne bo več objavljala podatkov za najširšo mero denarja M3. Denarni obtok se meri v 3 krogih in sicer:
- M1: kovanci, bankovci, čeki, posojila
- M2: M1 + varčevalni računi, fondi denarnega trga in drugi posamezni kratkoročni depoziti
- M3: M1, M2 + institucionalni ter drugi dolgoročni depoziti ter evrodolarji (dolarji v obtoku zunaj ZDA)
Skrivno prirejanje trga
M3 je bil pol stoletja kazalec, ki je svetu kazal trdnost dolarja. Toda FR je poročanje o tem ukinila ter prikrila svoje skrite operacije, s katerimi je skušala obdržati bankrotirani privatni bančni sektor nad vodo. Toda inflacija je kljub temu rasla, kar se je kazalo v naraščajočih cenah zlata in srebra.
Toda tudi ti indikatorji inflacije so bili skrivnostno potlačeni (cena nafte je nanadoma padla iz $ 80 na $ 60, cena zlata prav tako). Pokazalo se je, da FR skrivoma manipulira trg, kar se v 'prosti trgovini' nikoli ne bi smelo.
Prirejanje trga pa je zgolj ena izmed alternativnih možnosti za omogočanje likvidnosti gospodarstva poleg dejanjskega tiskanja denarja. Druge vključujejo:
- drastično znižanje obrestnih mer
- znižanje davkov
- javni projekti (npr. vesoljske in vojaške raziskave), ki zahtevajo zadolževanje vlade
- zapletanje v vojne, ki prav tako zahteva sposojanje denarja. Ljudje v kriznih situacijah dovoljujejo deficitno zapravljanje, če gre za obrambo domovine.
- posojanje državam tretjega sveta (neodplačljivi dolg se lahko potihem odpiše)
Skupina, ki je vpletena v prirejanje trga je bila ustanovljena z dekretom Ronalda Reagana l. 1988 po delniški krizi l. 1987 (da se nekaj podobnega ne bi več ponovilo). Imenuje se Working Group on Financial Markets (WGFM) ter vključuje predsednika, finančnega sekretarja, direktorja FR, direktorja Securities and Exchange Commission ter direktorja Commodities and Futures Trading Commission.
Lahko zahteva denar iz ameriške zakladnice, vendar ji ni treba odgovarjati pred kongresom. Kako zadeva deluje? Denar WGFM je kanaliziran prek centralne banke do njenih primarnih dilerjev (primary dealers), za kar se uporablja 'repo' pogodbe (pogodba o prodaji ter kasnejšem nakupu državnih zadolžnic). Na seznamu primarnih dilerjev so zgolj izbrane banke, ki denar dobijo, vendar jim ga ni treba nikoli vrniti.
Za ta privilegij se mnoge borijo, da ostanejo na seznamu. V zameno jim FR lahko postavlja pogoje, kaj naj zanjo naredijo. Tako le-ti z vladnim denarjem v kriznih situacijah začno kupovati 'futures' DOW indeksa. Cene le-teh gredo gor in tako povlečejo ceno celotnega indeksa gor, saj trgovci na odprtem trgu DOW indeksa mislijo, da imajo ljudje, ki kupujejo 'futures', posebne informacije o prihodnjem dogajanju na trgu.
Drugi dve organizaciji, ki naj bi bili prav tako vpleteni v to, pa sta Exchange Stabilisation Fund ter Couterparty Risk Management Policy Group. Več o manipuliranju trga si preberite na strani Gold Anti-Trust Action Comitee (GATA): http://www.gata.org/
Mednarodna kreditna kriza je privrela na dan junija 2007, ko je banka Bear Sterans morala likvidirati dva hedge fonda, ki sta trgovala s kolateralnimi dolžniškimi obligacijami – 'collateral debt obligations' (zbrana skupina različnih vrts posojil spremenjenih v obveznice) 46.) zavarovanimi z derivativnimi stavami. Investitorji so želeli dobiti denar nazaj, vendar pa nihče ni želel kupiti omenjenih obveznic po postavljenih cenah. Izkazalo se je, da je igra derivativov igra zaupanja – ko je zaupanje izpuhtelo, trik ni več deloval. 681 trilijonov $ veliki derivativni balon je bil zgolj iluzija.
Razlika med nedavno krizo in tisto iz l. 1929 je v tem, da je v našem primeru denarja dovolj v obtoku, le da ga investitorji ne želelijo več investirati v sumljive obveznice. Sprva je bila rešitev centralnih bank je bila v tem, da so bankam, ki so se spopadale z alikvidnostjo, izdale 'kredit'. Zdelo se je, da je vse v redu, nato pa je kriza udarila ven v Veliki Britaniji, natančneje v banki Northern Rock.
Vladna Bank of England se je odločila jamčiti zanjo, v nasprotju z ZDA pa je bilo to narejeno javno. Kriza se je nato preselila še v ostale evropske države, najbolj očitno v Francijo, Islandijo ter nekatere vzhodnoevropske države. Nemčija je ustanovila t.i. slabo banko, ki naj bi prevzela slaba posojila. O takem ukrepu se razpravlja tudi v Sloveniji.
V ZDA za denarno pomoč v obliki jamstev skrbi Federal Deposit Insurance Corporation - FDIC, ki pa denar dobi od davkoplačevalecv. Tako za kriminalna dejanja peščice plačujejo nedolžni prebivalci. V 80ih letih je FDIC začela s politiko 'to big to fail' ki jo nadaljuje še danes, kar nas pripelje do sedanjega predsednika Baracka Obame.
Barack Obama
Obama je po prisegi prelomil večino svojih predvolilnih obljub. Tako npr. še ni zaprl Guantanama, ni odpoklical vojakov iz Iraka, eskaliral je vojno v Afganistanu ter jo razširil na Pakistan (vodeni bombniki). Glasoval je za ponovno potrditev Patriot Act-a, dovoljuje podaljšano pridržanje oseb, obljubil pa je tudi ukinitev vladnega prisluškovanja brez sodnih nalogov (kar se ni zgodilo). Delavcem je obljubljal, da bo povlekel ZDA iz sporazumov NAFTE in GATT-a ter tudi to prelomil.
Obama je administracijo sestavil pretežno iz ljudi iz bivše Clintonove administracje, pomembne položaje pa zasedajo ljudje iz bančnih krogov. Njegovi ljudje so iz vrst pravnikov in profesorjev, nobenega pa ni iz težke ali avtomobilske industrije, nobenega iz računalniške industrije ali predstavnika malih podjetij.
- Timothy Geithner (finančni sekretar): bivši uslužbenec Kissinger Associates ter bivši direktor FR New York, član Council on Foreign Relations (CFR)
- Rahm Emannuel (vodja kabineta – Chief of Staff): investicijski bankir, bil v vodstvenem odboru Freddie Mac
- Peter R. Orszag (direktor pisarne za upravo in proračun – Office of Management and Budget): njegova mentorja sta bila Joseph Stiglitz, glavni ekonomist Svetovne banke ter Robert Rubin, bivši direktor Goldman Sachs ter Clintonov finančni sekretar
- Ron Kirk (tržni predstavnik za ZDA – US Trade Representative): po županski karieri lobist za skupino Energy Future Holdings Corporation, ki so jo ustanovili Kohlberg Kravis Roberts, TPG Capital ter Goldman Sachs. Podpira sporazum NAFTA.
- Susan Rice (odposlanka pri Združenih Narodih): njen oče je bivši guverner sistema Federal Reserve
- Eric K. Shinseki (sekretar za vojne veterane): po vojaški karieri direktor First Hawaiian Bank, ki je v lasti ene največjih svetovnih bank francoske BNP Paribas, član CFR
Več o trenutni administraciji si preberite tule: http://en.wikipedia.org/wiki/Obama_Cabinet#Personnel
Tako ni presenetljivo, da je Obama v finančni krizi sestavil program za rešitev velikih bank (namesto, da bi denar investiral v javne projekte, ga dal ljudem ter podjetjem). Federal Deposit Insurance Corporation (FDIC) ima tri možnosti za rešitev insolventne banke:
- payoff: izplačanje zavarovanih varčevalcev (z depoziti pod $ 100.000), banka se prepusti likvidatorjem
- selloff: večja banka prevzame lastništvo ter obveznosti propadajoče banke, slaba posojila prevzame nase FDIC ter priskrbi denar za poplačilo zavarovanih depozitorjev
- bailout (dobesedni prevod: jamstvo):banka se ne zapre oz. ni prevzeta, FDIC priskrbi dovolj denarja za pokritje dolgov. Ta možnost je redko na voljo, po večini zgolj za velike banke
Sprva je bil 'bailout' znesek postavljen na 700 milijard $, vendar pa je celotni znesek državnih jamstev do sedaj dosegel več trilijonov dolarjev (po zadnjih govoricah naj bi bilo več kot 10 trilijonov).
Kaj to v resnici pomeni? Dolg ZDA že tako presega 10 trilijonov dolarjev, od kod državi denar za rešitev bank? Odgovor: Federal Reserve ga je natisnila iz nič, s tem pa na dolgi rok samo poglobila gospodarsko krizo. Nekateri analitiki menijo, da so ZDA na dobri poti v hiperinflacijo.
Obama se je tako zadolžil več kot ZDA prej v več desetletjih. V tej luči je vredno gledati tudi na Obamovo navzočnost v Iraku, Afganistanu in sedaj po zadnjih navedbah tudi v Jemnu (več vojn pomeni več sposojanja denarja, obenem pa se ljudem preusmeri pozornost). Prav tako odločitev ZDA na srečanju v Cobenhavnu, da bodo prispevale 100 milijard $ za klimatske spremembe.
Gerald Celente je napovedovalec trendov ter ustanovitelj Trends Research Institute. V svoji karieri je med drugim pravilno napovedal delniško krizo l. 1987, padec Sovjetske Zveze l. 1991, azijsko krizo l. 1997, krizo l. 2000 ter sedanjo finančno krizo l. 2007. V nedavnem intervjuju za Fox Bussines News je napovedal poglobitev krize v letu 2010. Po njegovih besedah naj bi zasenčila veliko depresijo iz 1930-ih.
Veliko dokazov je, da je za pretekle tako kot za sedanjo krizo odgovorna ameriška centralna banka v navezi z evropskimi bankirji. Ker je trg postal globalen in ker je nafta vezana na dolar, se posledice čutijo po vsem svetu. Jasno je, da je potrebno prevzeti nadzor nad Federal Reserve ali pa jo ukiniti in delo kongresnika Patmana danes nadaljuje teksaški kongresnik Ron Paul. Letos je predlagal zakon o nadzoru nad centralno banko, ki je v proceduri in ima večinsko podporo v kongresu.
Kongresnik Ron Paul (vir: www.greenferret.wordpress.com)
Delo de Fremeryja pa nadaljuje Stephen Zarlenga, ki je ustanovil The American Money Institute. Le-ta je spisal nov predog monetarnega zakona American Monetary Act, po katerem naj računi komitentov ne bi bili baza (oz. se šteli kot rezerva banke) za dajanje posojil. Sistem FR bi se združil z vladno Zakladnico, ki bi skupaj izdajali denar.
Vlada bi ga dajala v obtok s financiranjem projektov za skupno dobro (infrastruktura, socialno varstvo,...) ter le-to bi nadzirala tako, da to ne bi bilo ne inflatorno ne deflatorno. Skrbela bi za to, da bi se denar vračal nazaj k njej, s čimer bi se zmanjšali davki. Več o Ameriškem monetarnem institutu si preberite tukaj: http://www.monetary.org/
Zanimivo je, da je podobne ukrepe zagovarjal tudi sedanji predsednik Federal Reserve Ben Bernanke (govor l. 2002 v Washingtonu z naslovom 'Deflation: Making sure it doesn't happen here'). To je bilo seveda preden je postal vodilni mož centralne banke.
Aleš JJ
e-pošta: centralna.banka@googlemail.com
- - -
Povzeto po knjigi Ellen Hodgson Brown: Web of Debt
www.webofdebt.com
Knjiga je deloma dostopna na Google Books
Prihodnjič: Kako je v Sloveniji? |
NE ZAMUDITE
