Piše: Zoran Milivojević, dr. med., psihoterapevt in seksolog v novi Vivi www.viva.si

TREMO IMAM. PA KAJ!

Zgodba iz ordinacije
Mladi inženir se je za psihoterapevtsko svetovanje odločil na pobudo svoje žene. Razlog za to je bil, da je več kot leto dni prestavljal opravljanje strokovnega izpita, ki bi mu omogočil razširitev delovnega področja in s tem tudi višje dohodke. Že večkrat se je prijavil na izpit, a ga je vsakič v zadnjem trenutku prestavil. V vmesnem času se je dodatno pripravljal za izpit, toda na koncu je vedno ocenil, da se ni dovolj dobro pripravil, da se bo »osramotil« in da bo še najbolje, če odstopi.

Podobne težave je imel že kot študent, vendar ne v tako hudi obliki. Dan ali dva pred izpitom je čutil precejšen strah, imel je »luknjo v trebuhu«, suha usta, občasno tudi drisko. Prestavil je nekaj izpitov, toda študij mu je uspelo dokončati v roku. Razliko med strahom pred izpiti, ki ga je čutil kot študent, in večjim strahom, ki ga je mučil zdaj, ko je starejši, je razlagal z dejstvom, da je »starejši in resnejši«, zaradi česar nima pravice, da bi pokazal neznanje in se osramotil pred kolegi. Jasno mu je bilo, da je takšen strah pred izpiti pravzaprav pretirana trema.

Trema je oblika strahu, ki je povezana z zamišljeno prihodnjo situacijo. V nasprotju z živalmi smo si ljudje zaradi velikosti svojih možganov sposobni zamisliti prihodnost in se na to zamišljeno prihodnost tudi čustveno odzvati. Če si človek zamisli, da je izgubil ljubljeno osebo, še v istem hipu občuti nadvse neprijetni čustvi strahu in žalosti. Ljudje smo zmožni občutiti številna čustva – tako prijetna kot tudi neprijetna –, ki so odziv na zamišljeno prihodnost. Obstaja več oblik strahu, usmerjenih v prihodnost (zaskrbljenost, bojazen, tesnoba …), trema je samo ena od njih.

Trema je strah, da se nismo dovolj dobro pripravili na razmere, ki nas čakajo v bližnji prihodnosti. V večini primerov gre za socialne položaje, v katerih mora posameznik pokazati kako spretnost ali znanje, drugi pa ocenijo, v kolikšni meri je pri tem uspešen. Zato je značilno, da občutimo tremo pred opravljanjem izpitov, nastopanjem pred občinstvom ipd. Izraz trema izhaja iz starogrške besede, ki se nanaša na tresenje, drhtenje (tremor), v širšo rabo pa je prišla v 19. stoletju, in sicer v nemških gledaliških krogih.

Malo znano je, da prav igralci, ki tako suvereno nastopajo na odru, pred premiero pogosto čutijo veliko tremo. Med gledališko premiero nemalokrat obstaja velika razlika med tem, kar se dogaja na odru, in tem, kar se dogaja za njim. Ker je trema povezana s prihodnostjo, tedaj, ko ta prihodnost postane stvarnost, praviloma izgine. Študent, ki je pred izpitom občutil tremo, je tedaj, ko je izvlekel vprašanja, nenadoma ne čuti več; podobno izgine pri glasbeniku, ko začuti, da mu gre vse gladko od rok, ali pri igralcu, ko zazna, da se občinstvo na predstavo odziva pozitivno.

Trema in perfekcionizem
Tremo občutijo ljudje, ki menijo, da se niso dovolj pripravili na pomembno preizkušnjo, ki je pred njimi, zato je neposredno povezana z njihovimi merili o tem, kakšna bi morala biti njihova pripravljenost, da bo dovolj dobra. Višja ko so merila, bolj je posameznik prepričan, da bi se moral bolje pripraviti, več naučiti, bolje nastopiti … Če so njegova merila zelo visoka – podobno kot pri motnji, imenovani perfekcionizem – posameznik preprosto ni zmožen izpolniti lastnih meril.

Če je to izpit, študent od sebe pričakuje, da bo znal na pamet skoraj vse, kar piše v obvezni, a tudi v neobvezni literaturi. Za dosego izpolnitev svojih previsokih meril, bi se moral s predmetom ukvarjati zelo dolgo in temeljito, to pa pomeni, da bi zapostavil druge predmete. Ker mu to ne uspe, je obsojen na to, da izpit opravlja z mislijo, da se ni dovolj dobro pripravil in da bodo njegove luknje v znanju zagotovo prišle na dan, to pa povzroči močno čustvo treme. Takšna trema je vsekakor neprimerno čustvo, saj perfekcionistični študent ne zna razlikovati, kar je najboljše, kaj pa povsem dovolj dobro. Zaradi tega se mu zdi sprejemljiva samo najvišja ocena, ne glede na to, za kateri predmet gre.

Tak študent se ne zaveda, da po opravljeni diplomi sploh ne bo pomembno, kakšno oceno je dobil iz posameznega predmeta. S tremo imajo največ težav študenti z visokimi merili, ki so obenem preleni za resen študij. To je pogosto povezano s tem, čemur pravimo sindrom pametnega otroka, nanaša pa se na otroke z nadpovprečnimi intelektualnimi sposobnostmi. Takšni otroci v osnovni šoli že zgolj s tem, da pozorno spremljajo pouk, zlahka obvladujejo učno snov.

Negativna posledica tega je, da ni potrebe, da bi se učili doma, zaradi nezadostne stimulacije in pomanjkanja izzivov pa ne razvijejo delovnih navad. Kljub temu imajo v osnovni šoli dobre ocene, starši pa ne dobijo povratne informacije, da nekaj ni v redu. Takšni otroci ohranijo takšen slog učenja tudi v srednji šoli, kjer se njihove ocene resda nekoliko poslabšajo, vendar še vedno zadovoljivo izdelujejo. Težave se pokažejo, ko se vpišejo na fakulteto, saj izpiti zahtevajo obvladovanje obsežnejšega gradiva (po več sto strani).

Ker takšni posamezniki precenjujejo svoje sposobnosti in se izogibajo neprijetnemu učenju, saj nimajo razvitih delovnih navad, se prepozno lotijo priprav na izpite, nemalokrat odstopijo od opravljanja izpita ali pa se na izpitu pojavijo nezadostno pripravljeni in z veliko tremo. Perfekcionizem je pogost pri glasbenikih, saj ima posameznik, ki je prepričan, da posamezno skladbo zelo redko odigra »dovolj dobro«, pred javnimi koncerti veliko tremo.

Trema je lahko pozitivna
Tremo občutimo pred preizkušnjo, ki je za nas nadvse pomembna, znaki treme pa pomen, ki ga pripisujemo preizkušnji, sporočijo tudi drugim. Raziskave, opravljene na študentih, so pokazale, da so se pri primerjavi uspešnosti treh skupin študentov (študentje z močno tremo, študentje z rahlo tremo in študentje brez treme) najbolje odrezali tisti z rahlo tremo. Ne čudi, da so jo najslabše odnesli študentje z močno tremo, preseneča pa, da so študentje z rahlo tremo preizkušnjo opravili bolje kot študentje brez treme. Rahla trema je namreč prispevala, da so bili bolj energični in da so bolj zavzeto izkazovali svoje znanje, zaradi česar so bili prepričljivejši.

Glede na to, ali trema osebo spodbudi k dobremu izkoriščanju časa in boljši dodatni pripravi na razmere, ki jo čakajo, ali pa jo motivira k odstopu od preizkušnje, razlikujemo med dvema vrstama treme: zaviralno in stimulativno tremo. Če posameznik v resnici ni dovolj pripravljen na dano situacijo, sta lahko obe vrsti treme zelo pozitivni. Če je stopnja nezadostne pripravljenosti majhna, trema, ki jo posameznik občuti dan ali dva pred preizkušnjo, pomeni dodatno motivacijo za še boljšo pripravo.

Takšna trema je stimulativna, saj posameznika usmeri k dani situaciji, povrhu pa ga spodbudi k še boljši pripravi. Študenti, ki pred izpiti čutijo tremo, pogosto pravijo, da si najbolje zapomnijo prav snov, naučeno zadnji dan pred izpitom. V resnici so se motivirali s strahom: naleteli so na snov, za katero so vedeli, da je ne obvladajo dovolj, zato so si predstavljali, da jih profesor sprašuje prav to snov; zaradi strahu, da bodo na izpitu padli, so se ta del gradiva naučili s posebno pozornostjo.

Če je stopnja nepripravljenosti velika, je nemara bolje, če oseba dejansko ne vstopi v dano situacijo. V takem primeru trema (zaviralna trema) posameznika hromi in ga motivira k odstopu, to pa je v danem primeru modro ravnanje. To zlasti velja za situacije, v katerih obstaja nevarnost, da bo posameznik zaradi dejansko nezadostne veščine povzročil škodo sebi ali drugim. Občutek močnejše, zaviralne treme je dober znak, ki posamezniku sporoča, da njegov »nezavedni računalnik« ocenjuje, da bi moral odstopiti od dane preizkušnje.

Trema pred starši, sošolci ali učitelji
Trema se pojavlja že pri predšolskih otrocih in je pogosto povezana s sramom. Otrok v prvih razredih osnovne šole ima lahko resne težave s tremo. Za otroka te starosti je nadvse pomembno, da ga sprejemajo oziroma da ga ne zasmehujejo ter zavračajo in da ni predmet prezira. Zaradi tega ima lahko v šoli veliko tremo, saj se boji, da bi ga zaradi nezadostnega znanja zavrgel kak pomemben drugi – učiteljica, sošolci, zelo pogosto pa starši. Otrok se utegne bati, da bo s svojim neznanjem ali slabim nastopom na šolski prireditvi nekoga zelo razočaral in da ga bodo zaradi tega zavrgli.

Verjetno je najhuje, če ima otrok tremo pred starši, kar je pogosto posledica perfekcionistične vzgoje, v okviru katere starši otroka nikoli ne pohvalijo. Tak otrok ima nemalokrat starejšega sorojenca, o katerem meni, da je veliko boljši, sposobnejši in uspešnejši od njega, kar je zaradi starostne razlike normalno. V takšnem primeru se otrok čuti najbolj negotovega, kajti družina bi morala biti intimni otrokov svet, v katerem se počuti varnega, zaščitenega in podpiranega.

Položaj je nekoliko lažji, če se otrok boji odziva drugih otrok. Večkrat je bil priča negativnemu odzivu sošolcev na ravnanje kakšnega drugega otroka, zato se boji, da se mu bo godilo enako. Takšna trema kaže na to, da se med otrokom in njegovimi sošolci niso oblikovale čustvene povezave. Tretja, še lažja situacija je, če se otrok boji ocenjevanja. To je najbolj naravno, saj je naloga učiteljev prav v tem, da otroke učijo, a tudi ocenjujejo.

Saj je samo trema
Ne glede na to, pred kom otrok čuti tremo, vsaka otroška trema utegne pomeniti velike težave, saj otrok, ki še nima razvitega dojemanja lastnih čustev in ima neizgrajen odnos do sebe, tremo praviloma razume napačno. Otroci pogosto označujejo tremo kot lastno neumnost, nesposobnost ipd. Takšne oznake, ki jih dajejo sami sebi, so nadvse škodljive, saj jih neposredno vgrajujejo v svojo identiteto in se sčasoma začenjajo doživljati kot neumne.

Takšno dojemanje sebe lahko otroka spremlja vse življenje. Zaradi tega je nadvse pomembno otrokom prikazati problem z besedami »Saj imaš vendar samo tremo« in jim razložiti, da trema nima nobene povezave z njegovo inteligenco in sposobnostmi. Nato je treba od otroka izvedeti, česa se boji in kako si predstavlja svoj nastop brez treme. Tako starši normalizirajo otrokov odziv ter mu ga pomagajo sprejeti in razumeti, hkrati pa ga pripravijo k reševanju problema.

Starši oziroma učitelji nemalokrat le stežka ugotovijo, da ima otrok težave s tremo. Do tega pride, ker se otrok treme sramuje, saj jo razume kot slabost, zato raje zamolči prave razloge za svoje obnašanje ali pa zanj navaja druge razlage. Zato bi morali starši v pogovorih, povezanih s šolo, otroka večkrat vprašati: »In kako si te takrat počutil/a?« Takšna »čustvena« vprašanja pomagajo staršem odkriti, da jim je otrok prikrival težave s tremo.

Kako se upreti tremi?
Odrasel posameznik, ki ima težave s tremo, bi moral razmisliti o merilih, s katerimi ocenjuje svoj nastop v posamezni situaciji. Pomembno je, da posameznik razlikuje med dovolj dobrim in maksimalnim. Ugotoviti mora, kaj je najslabše, kar bi se utegnilo zgoditi, če pri preizkušnji ne bo uspešen. Ali zaradi tega utegne nastati dejanska škoda – ali pa je največja »škoda«, ki jo utegne utrpeti, zgolj to, da si bo kdo o njem mislil, da se ni dovolj pripravil.

Ali z drugimi besedami: pomembno je, da se oseba med razmišljanjem o »katastrofi«, ki bi se utegnila zgoditi, vpraša: »In kaj potem? Kako bo to vplivalo na moje življenje?« Seveda je včasih koristno, da oseba prisluhne svoji tremi in odstopi od nevarne situacije, na katero ni dovolj pripravljena.

Ti nasveti lahko pomagajo zmanjšati ali odpraviti tremo. Če so težave s tremo velike, ima posameznik najbrž zelo slabo samopodobo ali pa je nekoč doživel hudo travmo, povezano z nastopanjem pred avtoriteto. V takšnem primeru se je smiselno obrniti na usposobljenega strokovnjaka, da mu bo z nasveti ali s psihoterapijo pomagal pri reševanju tega problema.

Če gre za otroka, je nadvse pomembno, da ga starši ustrezno pripravijo na preizkušnjo. To pomeni, da ga pohvalijo, mu povedo, da ni nič hudega, če se kdaj zmoti in podobno. Otroku, ki se je slabše odrezal, morajo starši pojasniti, da gre za proces, da je bil njegov dosežek za začetek dober, da se bo naslednjič veliko bolje odrezal ipd.

Vsi, ki nastopajo v javnosti, vedo, da je rahla trema zelo koristna. To je pravzaprav vznemirjenje, ki ga posameznik občuti pred pomembno preizkušnjo. Mnogi nastopajoči so na zunaj videti hladni in suvereni, če pa bi jih vprašali, kako so se počutili med nastopom, bi spregovorili o svojem notranjem vznemirjenju, katerega sestavni del je tudi trema.

Zoran Milivojević, dr. med., psihoterapevt in seksolog

Vivin klicaj

Otrok, ki še nima razvitega dojemanja lastnih čustev in ima neizgrajen odnos do sebe, tremo praviloma razume napačno: kot lastno neumnost, nesposobnost ipd. Otrokom je zato treba problem prikazati z besedami »Saj imaš vendar samo tremo« in jim razložiti, da trema nima nobene povezave z njegovo inteligenco in sposobnostmi. Starši naj otroka pripravijo na preizkušnjo: ga pohvalijo in mu povedo, da ni nič hudega, če se kdaj zmoti.

Trema je strah, da se nismo dovolj dobro pripravili na razmere, ki nas čakajo v bližnji prihodnosti. Ko prihodnost postane stvarnost, praviloma izgine.

Če so težave s tremo velike, ima oseba najbrž zelo slabo samopodobo ali pa je nekoč doživela hudo travmo, povezano z nastopanjem pred avtoriteto.