Piše: Peter Amalietti in Andreja Paljevec  v novih Misterijih www.misteriji.si

Ruski zgodovinar Jurij Venelin odkriva prabivanje Slovencev

V tem mesecu bo izšla knjiga Starodavni in današnji Slovenci, iz ruščine prevedeno delo ruske­ga zgodovinarja Jurija Venelina. Knjiga je prvič izšla leta 1841 v Bolgariji. V njej je veliko zgodovinskih dejstev, ki jih sami Slovenci ne poznamo, a zade­va­jo naše prednike, torej nas same.

Knji­ga, ki bo nedvomno močno dregnila v slovensko zgodovinopisje, bo izšla pod okriljem Zveze domoljubnih društev Her­vardi, ki si že dolga leta prizadeva pred­staviti zamolčani del slovenske zgo­dovine. O vznemirljivih sporočilih te knjige smo se pogovarjali s predsednikom društva in glavnim urednikom pro­jekta »Venelin« Andrejem Šiško iz Maribora.

Kdaj ste podvomili v uradno zgodovino?
Ko sem obiskoval srednjo šolo, med letoma 1983 in 1987, sem prebral nekaj izvodov revije Glas Korotana. V njih so objavili članke z naslovi Knežji kamen, Lipa, Slovensko drevo življenja, Prvi slovenski grb Črni panter, Vojvodski prestol in Veneti, naši davni predniki.

Spoznal sem, da nas v šoli o tem niso ničesar učili, kar se mi je zdelo čudno in pravzaprav že nekoliko sumljivo. Zato me je ta tematika začela še bolj zanimati. Bolj ko sem se vanjo po­glab­ljal, bolj je rasel moj dvom v urad­no zgodovino, saj je vse več vprašanj ostajalo brez zado­voljivih odgovorov.

Kaj menite o veneto­logiji?
Ustreznejše je poi­me­novanje slovenska staroselska teorija in ne venetska teorija ali venetologija. Sami sebe smo namreč vselej imeno­vali Slovenci, medtem ko so nas z besedo Veneti imenovali »drugi«.

Menim, da so Veneti samo del slovenskega ljudstva, pravzaprav eno izmed slovenskih plemen, ki so ga tujci, predvsem Rim­ljani, prenesli še na druga slovenska plemena in celo širše. Da ne bi bil napačno razumljen, govorim izključno o slovenskih plemenih in ne o nekih Slovanih, katerih ni bilo vse do devetnajstega stoletja.

Slovanov ni bilo?
Slovani so umetno ustvarjen pojem. Kon­strukt, ki je vsem ostalim tako ime­novanim slovanskim narodom prinesel neko novo kvaliteto v njihovi zgodovini, le nam Slovencem in Slovakom, ki smo tem »Slovanom« dali ime, je spodrezal starodavne korenine. Pomembno je, da se tega zavemo in se vrnemo na začetek 19. stoletja in od tam naprej pravilno, na podlagi dejstev in resnice, nadaljujemo s svojo zgodovino.

Slovensko staroselsko teorijo potrju­jejo multidisciplinarne raziskave, med­tem ko zakarpatske slovanske ne potrjuje nič! Ključnega pomena pri tem so poleg pravilnega tolmačenja ohranjenih primarnih zgodovinskih virov še zlasti filologija, toponomastika, etnologija in arheologija, ki se medsebojno ujemajo in podpirajo druga drugo, oziroma ustvarjajo skladno, smiselno celoto.

Če odgovorim na preprost način: Slovenci danes živimo samo še približno v sredini svojega nekdanjega naselit­venega ozemlja. To ozemlje se je nekdaj, okrog za­četka našega štetja, razprostiralo na zahodu od Švice, na vzho­du pa do Ukra­jine. Na severu je segalo v da­našnjo Nemčijo, na jugu pa v Grči­jo. Lahko rečemo tudi, da je šlo za porečje reke Donave od izvira do izliva.

Na celotnem omenjenem ozemlju še danes najdemo slovenske toponime, oronime in hidronime, še zme­raj lahko opazimo starodavne vplive slovenskega jezika, ki je izjemno blizu sanskrtu, ostanke nekoč sorodne kulture, bajke, mite, legende … Celo staro slo­vensko drevo življenja lipo prav v tem smislu. Vsega tega slovanska zakarpatska teorija nikdar ne bo mogla zado­voljivo pojasniti.

Kdo je bil Jurij Venelin, avtor knjige Sta­rodavni in današnji Slovenci?
Jurij Venelin se je rodil leta 1802 v Veliki Tibavi v Karpatih kot Georgij Hutza. Ko je emigriral v Rusijo, si je nadel ime in priimek Jurij Venelin. Zaposlil se je pri velikem ruskem slavistu in pedagogu Ivanu Semjonoviču, avtorju prve ruske zgodovine Karpatov.

Takrat je Ve­nelin odkril, da ga zgodovina zelo vese­li in je opustil medicino, ki jo je tudi do­študiral. Postal je član carske akademije zgodovinskih ved. Rusi so ga poslali v Bolgarijo, da tam poišče vse, kar se je na­našalo na Ruse oziroma na Slovane, saj se je tedaj začelo panslovansko giba­nje. V Bolgariji, ki je bila takrat pod Turki, je naletel na Slovence in vire o Slo­vencih.

Kaj je ugotovil v zvezi s Slovenci?
Da so se Bolgari, ki jih on imenuje Volgare oziroma prebivalce, ki izvirajo iz območja ob reki Volgi, preselili na po­droč­je današnje Bolgarije, kjer so ob prihodu naleteli na staroselce, ki so bili Slo­venci. Bolgari so sinteza staroselcev Slo­vencev in prebivalcev s področja reke Vol­ge.

Venelin jih poenostavljeno ime­nuje Rusi. To je vprašljivo, saj so tam ži­vela tudi številna druga neruska ljudstva. Pomembno je, da je Venelin v današ­nji Bolgariji naletel na podatke o Sloven­cih, ne o Slovanih. Slovenci so za Venelina avtohton in samobiten narod, ki je nekaj drugega, kot so Čehi, Rusi, Bolgari ali Poljaki.

Kako avtor knjige razlaga Slovence in njihovo zgodovino?
O Slovencih govori ločeno od vseh ostalih današnjih slovanskih narodov. Med slovenska plemena šteje Rete, ki so ostanki Etruščanov, od vzhodne Švice do Koroške, Noričane, Venete, Istre, Panonce in Dalmatince. Zanj so vsa ta slovenska plemena avtohtona na ozemlju srednje Evrope. Tukaj smo živeli že davno pred Kristusovim rojstvom, podjarmili pa so nas Rimljani.

Del Sloven­cev, ki se ni sprijaznil z rimsko nadvlado, je prečkal reko Donavo in se umaknil vzhodno od nje. Kasneje so se iz teh Slovencev izoblikovali današnji Slovaki. Po propadu rimskega cesarstva se na velikem delu srednje Evrope ali starodavne Slovenije, kot jo imenuje Venelin, v virih spet pojavi staro prebivalstvo, tokrat imenovano s svojim imenom Sloveni ali Slovenci v obliki zapisov Sclaveni in Sclabenoj.

Slovenci niso Slovani?
Če bi Slovenci bili res neki Slovani, bi to ime poznali in bi imelo v našem jeziku zgo­dovinske korenine. Teorija panslovanstva nam je zakrila prava dejstva o našem poreklu in času, v katerem smo že živeli v današnjih krajih.

V Sloveniji oziroma med Slovenci se je prvič upora­bil izraz Slovani šele leta 1813 v knjigi Janeza Nepomuka Primica Slovensko nem­ška branja. In tudi Primic piše Slovenci ali Slovani, kar pomeni, da oba pojma enači. Ta izraz je prišel k nam iz Češke. Na Češkem se Slovan pravilno izgovori Sloven, kar pa je spet naše izvirno na­rod­no ime. Slovenci smo namreč osta­nek starodavnih Slovenov.

Katero njegovo spoznanje je za nas naj­pomembnejše?
To, da je povsem jasno, da Slovenci tukaj živimo od nekdaj. Njegova knjiga se predvsem nanaša na zgodovinsko obdobje, ki ga doslej ni prikazal noben slovenski zgodovinar. Če pa ga je, ga je obravnaval kot del zgodovine ozemlja, na katerem takrat Slovencev sploh naj še ne bi bilo.

Venelin začne to svojo zgo­dovino Slovencev pred letom nič, glav­ni­na njegovega pisanja pa se navezuje na čas med letom petdeset pred našim štet­jem in osmim stoletjem. Pomembni pa so tudi njegovi opisi treh rimsko-slo­venskih vojn. Te vojne so bile zaključna faza osvajanja starodavne Slovenije.

Uradna zgodovina pa o tem …?
Že naslov knjige, ki govori o starodavnih in sodobnih Slovencih, povsem nasprotuje naši uradni zgodovini, ki uči, da smo se Slovenci kot na­rod izoblikovali šele leta 1848.

Vse sku­paj je povsem absurdno in tragič­no. Venelin, ki je umrl že leta 1839, je torej, še preden naj bi po uradnih trditvah Slovenci nastali, pisal ne samo o današnjih Slovencih, tistih iz 19. stoletja, temveč celo o starodavnih Slo­vencih pred rojstvom Kristusa. Zato razumem, da ni v interesu zgodovinarjev SAZU, da bi to knjigo kdaj objavili. Njihove trditve se ob poznavanju Ve­nelina namreč kažejo v zelo čudni luči.

Kje ste dobili originalno knjigo?
Zvezi domoljubnih društev Hervardi jo je posredoval Just Rugel, ki živi v Moskvi in je predsednik društva Slovensko-ruskega prijateljstva. Je pa to tudi zaslu­ga naših venetologov Jožka Šavlija, po­kojnega Mateja Bora in drugih, da so nav­­dušili ruskega profesorja Pavla Tulajeva, da se je lotil te tematike.

Prav po zaslugi Justa Rugla in profesorja Tulajeva je Venelinova knjiga leta 2004 doži­vela prvi ponatis v ruščini v zbirki Rus­ke starožitnosti. Naša izdaja bo prvi prevod te Venelinove knjige sploh.

Kaj je poslanstvo društev Hervardi?
V društvih Hervardi se med drugim uk­var­jamo z zamolčano zgodovino Slo­ven­cev in smo na podlagi zgodovinskih virov narisali svoj zemljevid, ki smo ga imenovali Naselitveno ozemlje Slovencev leta nič. Tudi Venelin je v svoji knjigi objavil zemljevid starodavne Slovenije. Ta se osupljivo ujema z zemljevidom, ki smo ga leta 2005 brez poznavanja Vene­lina izdelali v Društvu Hervardi.

Od kod ime Slovenci?
Dandanes je za to že nešteto razlag, med katerimi jih cela vrsta zgolj ustvarja zme­do in nejasnosti. Najstarejša ohra­nje­na zapisana razlaga je iz 14. stoletja. Po njej ime Slovenec, Sloven izvira iz slo­venske besede slovo, beseda, sloviti, govo­ri­ti. Gre torej za sorodne prebivalce, ki se med seboj razumejo oziroma govorijo v razumljivem jeziku.

Enako razlago poda tudi Venelin, ko razlaga ime rheti. Po njegovem gre za grški prevod sloven­ske besede slovo. Drug avtor, Bodi Meš­ko, je to enako pojasnil s pomočjo sanskrta. Adam Bohorič pa je uporabil dru­go teorijo, ki temelji na imenu Slavi in izrazih slava, slavni, kar prevaja kot gloria. Ti dve teoriji si načeloma sploh ne nasprotujeta, kvečjemu se dopolnjujeta.

Svoj čas so bili namreč resnično slavni Etru­ščani, Reti, Veneti, Noričani ali Ka­rantanci, Panonci in Dalmatinci, torej vsi stari Slovenci. Dejstva kažejo, da so prebivalci vseh naštetih poimenovanj sodelovali v uporih proti Rimljanom, se med seboj razumeli in tudi uporabljali skoraj enako, vsekakor pa podobno oziroma sorodno pisavo. Obe teoriji o »slovu« in o »slavi« sta nedvomno stari več sto let.

Kaj pravi o tem uradna zgodovina?
Uradna zgodovina trdi, da sta ti dve raz­lagi zastareli. Ne vem pa, zakaj bi bili zastareli. Samo zato, ker tako trdi nekdo, ki ima pred svojim imenom naziv dr.? Naša zgodovinska stroka pogosto trdi velike neumnosti, argumentov pa sploh ne uporablja.

Kaj je bila posebnost naših prednikov?
To, da smo Slovenci imeli družbeno struk­turo, ki je bila za tisti čas bistveno drugačna od recimo Rimljanov, ki so potem zavladali po vsej Evropi. Za razliko od njih smo Slovenci že takrat po­znali pravo izvirno demokracijo ali ljudovlado. Seveda smo zato postali hudo moteč element.

Zaradi tega so proti Slovencem Rimljani načrtovali vojne in so nas dolgo postopoma zasedali. Vse od leta 160 pred našim štet­jem pa do leta devet našega štetja, ko se je končala tretja in zadnja rimsko-slovenska vojna, ki je trajala štiri leta.

Po rimski zasedbi Slovenije se je začela romanizacija prebi­valstva, potem je bilo pokristjanjenje …

Ja, ob pokristjanjenju se je vse skupaj spet ponovilo. Pred tem je Rimsko cesarstvo razpadlo …

Kdaj smo spet zaživeli svobodno?
Ob nastanku kneževin in vojvodstev. V sedmem stoletju smo imeli svoje obsež­no kraljestvo, na čelu katerega je bil iz­bra­ni slovenski kralj Samo. Kasneje je to kraljestvo razpadlo na posamez­ne deže­le, med katerimi je imela najpo­memb­nejšo vlogo Karantanija.

V osmem sto­let­ju pa je prišlo do državljanske vojne. Takrat so bili na eni strani staro­ver­ski Slovenci, na drugi pa na novo po­kristja­njeni Slovenci, ki so se zatekli po pomoč k bavarskemu knezu Tasilu in so potem kot izdajalci in kolaboranti uničili teme­lje starodavnega slovenskega izro­čila.

Menim, da je prav krščanstvo med Slo­ven­ce vpeljalo tiste temelje, ki so omogo­čili kasnejši nemški fevdalni red, ki je bil v popolnem nasprotju s staro­slovensko ljudovlado oziroma vseljudskim pred­stav­niškim sistemom, ki je za voditelje izbiral najsposobnejše, tiste, ki so lahko po mnenju prebivalstva temu najbolje služili, ne pa vladali.

Sveto rimsko (krš­čansko) cesarstvo in kasneje tako imeno­vano nemško cesarstvo pa je temeljilo na povsem drugačnih družbe­nih odno­sih in normah.

Peter Amalietti in Andreja Paljevec