|  Piše: Borislav Kosi - Eckhart
...kot nasilnem onesnaževanju bivalnega okolja s hrupom
Ja, po vsem sodeč resnično živimo v svetovni katoliški diktaturi, ki vedno bolj razteza svoje lovke tudi po Sloveniji. Rimskokatoliška cerkev ( RKC ) skuša zdaj, ko so njeni privrženci na oblasti ( npr. predsednik parlamenta je bivši jezuit ), odpraviti še zadnje omejitve, ki ji preprečujejo popolno zlitje z državo in nastanek cerkvene, katoliške države po zgledu kvazi demokratične in versko nesvobodne Nemčije oz. Homeinijevega Irana in talibanskega Afganistana.
Seveda bo vse skupaj današnjim časom primerno prepleskano z demokratično fasado. Zanimivo, da prodiranje RKC v vse pore naše družbe in katoliško brezobzirno grabljenje materialnih dobrin s pomočjo »evangelizirane« vlade uspeva tudi pri nas, v Sloveniji. Zanimivo zato, ker smo imeli pol stoletja ne samo laično šolstvo, ampak levičarsko šolo, ki pri pouku zgodovine ni zamolčevala zgodovinskih, znanstveno dokazljivih, grozovitih zločinov RKC ( inkvizicija, križarske vojne, milijoni pobitih žensk, indijancev, idr. ) – od katerih se je z medlim opravičilom l. 2000 delno ogradil prejšnji papež. Sedanji papež Benedikt, takratni veliki inkvizitor Ratzinger pa se s kakršnimkoli opravičevanjem javno ni strinjal ( in se verjetno še vedno ne strinja ) - kot se ni strinjal z medverskim dialogom. Torej, ne samo s podatki o zločinih RKC pri pouku zgodovine, ampak tudi s predvajanjem kopice filmov ( večinoma zahodne, demokratične, »kapitalistične« proizvodnje ) o grozodejstvih RKC po TV ali v kinodvoranah komunisti pol stoletja niso varčevali. Tako da je bil marsikdo med nami prepričan, da kljub padcu prejšnjega režima ponovna fevdalizacija države s strani RKC skozi evangelizacijo Slovenije ni več možna. Ljudje so vendar dobili kup podatkov o globoko ljudomrzni naravi Rimskokatoliške cerkve, tako njene teorije kot tudi prakse. Žal izgleda, da so ti podatki bolj kot duha očiščujoče delovali zastraševalno. In vplivajo na nas zastrašujoče še dandanes. Saj ljudje vidijo, da se 1800 let, kljub očitni totalitarnosti katoliške sekte, kljub dejstvu, da je Rimskokatoliška cerkev nosilka kulture smrti, kljub katoliški odvrnitvi od vsake etike in morale ter nepredstavljivo grozovitimi zločini Vatikana po ukazu papežev, RKC in njenim pripadnikom ne zgodi nič. Ljudje vidijo, da se Evropa glede verskih skupnosti ne zgleduje po ZDA, kjer verske skupnosti cvetijo, a se financirajo same, od države ne dobijo nič. Tudi RKC ne. Zato je sedanji papež, bivši veliki inkvizitor Ratzinger tudi govoril, da je nadaljnje bogatenje Vatikana odvisno od Evrope, kjer države bolj ali manj financirajo svoje cerkve - saj je preostali katoliški svet prereven, da bi lahko kleriki kaj nagrabili. To je osnovni povod za Ratzingerjevo govoričenje o ponovni »evangelizaciji« preveč laične in posvetne Evrope. Denar, denar, denar. In za njegovo forsiranje izšolanja čimveč eksorcistov - izganjalcev hudiča, to je modernih inkvizitorjev, kot udarne pesti tega pohoda RKC po Evropi. Saj je v katoliškem nauku še vedno neizbrisano prepričanje, da, kdor ve za edino pravilni nauk RKC in ne pristopi k njemu, je avtomatsko kriv in kot sodelavec hudiča večno preklet. In verjetni objekt katoliške, inkvizitorske evangelizacije. Ljudje vidijo, da nihče ne pritisne na Vatikan, da bi iz svojega nauka in prakse odstranil to in podobne sektaško – totalitarne cvetke. Ljudje vidijo in se razumljivo bojijo. Hitlerjev socializem in vsaj v Evropi tudi Marx - Leninov socializem sta zaradi zločinov proti človeštvu upravičeno iz življenja izginila v zgodovinske učbenike.
S totalitarnim zgledom oz. prototipom za levičarsko in desničarsko socialistično diktaturo, to je z RKC in njenim vodjo kulta, papežem, pa se ne zgodi nič. Še vedno se posmehujejo ljudem kot »moralna« vest človeštva.
Vse to je po mojem ( in ne samo mojem ) prepričanju glavni razlog ( poleg oportunizma in duhovne lenobe ), da ljudje bolj ali manj apatično sprejemajo vse, kar počneta RKC in »njena« vlada. Med drugim, da se krši ustava R Slovenije o ločenosti države in verskih skupnosti in se med drugim po »javni« RTV forsira RKC, ki ima kar nekaj oddaj poleg prenosov katoliških maš in ritualov. Ostalim 39, v naši državi registriranim verskim skupnostim so seveda namenjeni nekaj minutni drobci na mesec, ali pa še to ne. Potem npr. skoraj nihče ne preverja dejstva, ali člani vlade in ostali oblastniki, to je predstavniki laične, po ustavi od verskih skupnosti ločene države, obiskujejo katoliške maše in ostale rituale RKC privatno ali v imenu države? Mogoče se gredo verski turizem celo z davkoplačevalskim denarjem? Ljudje pač vidijo, da lahko sedanja, katoliška vlada protiustavno forsira RKC na vseh področjih in se NE ZGODI NIČ. Niti opozicija preveč ne protestira. Očitno bo spet morala reagirati civilna družba.
Tako je izgleda tudi večini prebivalstva »normalno« ušesa parajoče motenje
javnega miru in ogrožanje zdravja državljanov z ZVONJENJEM CERKVENIH ZVONOV. HRUP je vsak zvok, ki v naravnem in življenjskem okolju vzbuja nemir, moti človeka in škoduje njegovemu zdravju, počutju ali škodljivo vpliva na okolje. VIR HRUPA je objekt ali naprava, katerega uporaba ali obratovanje povzroča v okolju stalen ali občasen hrup. Ja, kaj pa je drugega kot okolje moteči hrup brezobzirno, na nikogar ozirajoče se, sicer občasno, zato pa redno povzročanje stresa z zvonjenjem cerkvenih zvonov RKC v poselitvenem območju. Vir hrupa - CERKVENI ZVONOVI, hrup - ZVONJENJE! Po ustavi je vseh 40 v Sloveniji registriranih verskih skupnosti enakopravnih. Me zanima, če bi vse naše verske skupnosti tako neupoštevaje javni mir pozivale na svoje rituale kot katoliška cerkev, ali pa samo s povzročanjem hrupa dale vedeti, da so tu - kako bi javnost in država reagirali? Če bi muslimanski mujezin ( duhovnik ) z minareta mošej v vsaki vasi in mestu petkrat na dan s hrupom pozival k maši? Ali duhovnik katerekoli druge verske skupnosti? Bi se katoliški del javnosti skliceval na to, da »oni« ( to je druge verske skupnosti ) nimajo tradicije v naših krajih? So jo katoliki po nasilnem evangeliziranju Karantanije imeli? Celo po dikciji RKC na kožo pisani spremembi uredbe ( Uredba o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju, začetek veljavnosti 1. 1. 2006 ), storjeni s strani sedanje, katoliške vlade, ko so takoj, ko so prišli na oblast, naredili »uslugo« RKC in cerkvene zvonove umaknili kot vir hrupa - torej celo po dikciji te spremenjene uredbe je na poselitvenem območju prepovedan kakršenkoli prekomerni hrup - kot npr. industrijski obrati brez protihrupne
zaščite, avtoceste, letališča, ...... Mirno območje poselitve pa je tisti del poselitvenega območja, ki je še posebej določeno kot območje največjega varstva pred hrupom. Sem spadajo recimo bolnišnice, zdravilišča, območja stanovanj čiste stanovanjske površine, ipd. Ta določba se npr. v Ljubljani, naši prestolnici, grobo krši. Konkretno: V najbližji soseščini Kliničnega centra - naše osrednje zdravstvene institucije vsedržavnega pomena - je okrog in okrog kar nekaj cerkva. Vse so z zvonovi.
Ena se tako rekoč drži zgradb Kliničnega centra. Zanimivo bi bilo vedeti, kako se počutijo pacienti, ko so v navzkrižnem ognju rešetani s hrupom cerkvenih zvonov? Kje je inšpektor za varstvo okolja? Pa zdravstveni inšpektor? Če Klinični center ne spada na mirno območje poselitve, kaj potem spada tja? Ne samo okoli Kliničnega centra, ampak so zvonovi ritualnih hramov RKC po vseh slovenskih mestnih in vaških središčih, to je po gosto poseljenih področjih. Kaj pa spoštovanje in sploh upoštevanje drugače mislečih? Katoliki si lahko zvon obesijo v spalnico, če želijo
( pogoj je dobra zvočna izolacija njihovih hiš ), toda skoraj polovica državljanov Slovenije se je na zadnjem popisu prebivalstva izjasnila za ne - katolike! Njihovo počutje pri »glasbenem« dokazovanju obstoja katoliške sekte z zvonovi ne igra nobene vloge !? Smo res vsi samo apatični in brezvoljni, ali pa – mogoče podzavestno - zastrašeni pred povračilnimi ukrepi totalitarne RKC, saj večina ne ukrene ničesar? Razen pogumne akcije koprskih »Dost 'mam vsega« -- ko so l. 2003 prizadeti državljani omotali kemblje zvonov s tapisonom in jih s tem za nekaj časa utišali. Tako so tudi širšo javnost opozorili na problem nenehne izpostavljenosti svojevrstnemu »zvočnemu« misijonarjenju RKC. Če je že sedanja vlada zvonove kot vir hrupa izbrisala iz zakonodaje, kaj pa prebivalci v 1 km pasu okoli zvonov? Ne samo ne - katoliki, tudi marsikateri katolik bi verjetno raje živel v mirnem okolju. Kot
tisti župnik v Parizu, ki se je pred nekaj leti pritožil zaradi preglasnih cerkvenih zvonov. Ja, samo pogumen moraš biti, nič drugega.
V zvezi s prekomernim hrupom, nastalim pri cerkvenem zvonjenju, se poraja še nekaj vprašanj:
-- Je RKC za nenehno povzročanje prekomernega hrupa z zvonjenjem v javnem
bivalnem okolju pridobila dovoljenje države in lokalnih skupnosti?
-- Ali cerkev kot proizvajalka oglušujočega hrupa z zvonjenjem izvaja meritve obremenjevanja okolja s tem hrupom?
-- Ali bodo morali prebivalci vsaj v premeru 1 km okoli zvonika za normalno življenje narediti zvočno izolacijo svojih bivališč? Kdo bo to plačal? Cerkev?
Država?
-- Kdo bo povrnil prebivalcem okoli cerkvenih zvonikov škodo zaradi s hrupom
razbijanja zvonov povzročenega statusa degradiranega okolja nepremičnine, ki je v
prodaji? Tak degradiran status je vsaj v očeh marsikaterega kupca.
-- Ali je RKC pripravljena prilagoditi prekomerni hrup, nastal z zvonjenjem cerkvenih zvonov, mejnim vrednostim za okoliške prebivalce še znosnega zvoka?
Če to ni možno, predlagam, da RKC ali preneha z zvonjenjem ( kar bi bilo najboljše ), ali pa preseli zvonike izven poselitvenih območij, če ni tam z zakonom določeno mirno območje na prostem. Primerna območja bi bile npr. tudi industrijske cone. Rešitev pred hrupom zvonov bi bila hitro najdena, če bi država cerkev obravnavala kot vse ostale subjekte na svojem teritoriju. Ne pa, da je dejansko RKC država v državi, za katero izgleda ne veljajo »običajni« zakoni svetnih držav, ampak samo njeni, vatikanski zakoni cerkvenega prava.
Zanimivo je tudi, kako katoliški kler gleda na vso zadevo. Pojasnjujejo, da cerkveni zvonovi ne morejo biti vir hrupa, saj povzročajo prijazne zvoke. So glasbilo. In da so menda zvonovi del slovenske kulture in hkrati nepogrešljivi del katoliške vere. Kolikor mi je poznano, so zvonovi in zvonjenje prevzeti od poganov.
In nikjer v evangelijih ne piše, da je Jezus naložil svojim privržencem, naj ljudi z zunanjim hrupom pozivajo na uresničevanje Božjih zakonov. Izgleda, da v praksi katoliški evangeliji niso več del katoliškega nauka in je od poganov prevzeta tradicija pomembnejša. Da se glede hrupa zvonov kljub cerkvenim kritikom nenaklonjeni politični klimi, ki jo je ustvarila sedanja vlada, stvari le premikajo na bolje, kaže tudi dejstvo, da se celo v javnosti slišijo pritožbe zaradi »zvočne« brezobzirnosti katoliškega klera.
Za vse žrtve cerkvenega hrupa,
povzročenega z razbijanjem po »blagoslovljeni« in »maziljeni« kovini napisal
BORISLAV KOSI, KRIŽEVCI PRI LJUTOMERU
Moj naslov:
Borislav Kosi
Boreci 45
9242 Križevci pri Ljutomeru
031 807 465
|
NE ZAMUDITE
O zvonjenju cerkvenih zvonov...
Prispeval/a: Pips dne sreda, 24. maj 2006 @ 10:37 CEST
Pri razlagi na koncu referenduma je bilo jasno, da zvonjenje cerkva ne moti tistih, ki jih poslušajo od daleč ali pa jih sploh ne slišijo. Za vse, ki pa živijo v bližini cerkva, je to zvonjenje moteče. Še posebno takrat, ko je zvonjenje preglasno in prepogosto.
Zagovorniki cerkvenega zvonjenja se sklicujejo na druge moteče hrupe kot so promet, vlaki, tovarne in drugo. Že res, vendar so ti drugi hrupi povezani z za človeka pomembnimi dejavnostmi, ki jih ustrezne institucije nadzorujejo. Zvonjenje cerkva pa za življenje ni nujno potrebno.
V Forumu 22 menimo, da ima vsak človek pravico do nemotenega počitka in da bi morale imeti cerkvene institucije več razumevanj do tega vprašanja. Zavedati bi se morale, da jim vse to zvonjenje, razsvetljavo plačuje država - torej davkoplačevalci, ki si želijo čim manj hrupa.
Ob vstopu Slovenije v Evropo se spreminjajo tudi razmere. Vse več je priliva tujcev v našo državo in s tem tudi različnih vernikov. Rimska katoliška cerkev si je v času tranzicij izborila poseben status, ki pa ga v primeru zvonjenja mnogokrat preveč izkorišča. Vprašajmo se, kakšen kaos bi nastal, če bi vse verske skupnosti izkoriščale svoje pravice v taki meri.
Navzlic temu bi bilo potrebno, da država to obravnava in vzpostavi neko zakonsko regulativo.
Forum22
O zvonjenju cerkvenih zvonov...
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sreda, 24. maj 2006 @ 20:21 CEST
Okrajni izvršni NOO
za Vipavsko
Ajdovščina, dne 8. maja 1945
VSEM KRAJEVNIM NOO - TAJNIŠTVOM OF - V VIPAVSKEM OKRAJU.
Vojne je konec!
Nemčija je brezpogojno kapitulirala.
Za proslavo popolne zmage nad kletim, tujim in domačim sovražnikom odrejamo:
1. enourno zvonenje v vseh cerkvah v našem okraju in sicer jutri dne 9. maja od 9. do 10. ure dopoldne.
2. Da se na vseh najvidenjših točkah zažgejo kresovi. Mladina naj z ostalimi organizacijami prireja mitinge.
3. Da se povsod razobesijo jugoslovanske in slovenske zastave s peterokrako zvezdo, ki naj ostanejo razobešene do nadaljnjega.
Smrt fašizmu - svobodo narodu!
Tajnica
M.P.
-------------------------------------------------------------------------
Noben človek ni OTOK, povsem sam zase; vsak človek je kos CELINE, del kopne zemlje; če MORJE odplavi grudo prsti, je EVROPE manj, prav tako, kakor da je bil RTIČ, prav tako, kakor da je bilo posestvo tvojih prijateljev ali tvoje lastno; ob smrti vsakega človeka je mene manj, kajti vključen sem v ČLOVEŠTVO. In zato nikdar ne pošiljaj vpraševat, komu zvoni: zvoni tebi. John DONNE
------------------------------------------------------------------------
Župljani Podgorice so si že dogo želeli, da bi zvonovi v zvoniku ponovno zvonili. In to se je zgodilo te dni, ko je Mirko Simončič iz Slovenije pripeljal strokovnjake, in ti so popolnoma prenovili stari mehanizem ter dodali električno zvonenje.
Tako sedaj zvonove vključuje in krmili sodoben računalnik ter skrbi, da le ti zvonijo v pravem sozvočju. Sedaj bodo ti zvonovi v župniji naznanjali vesele trenutke, vabili ljudi k molitvi ter tudi zvonili v slovo.
-------------------------------------------------------------------------
Zvonovi v šentjoških cerkvah
V tihem zavetju zelenih gozdov in lepih sadovnjakov leži vasica Šetnjošt. Ima to posebnost, da ima dve cerkvi eno poleg druge. Čemu dve cerkvi, se lahko sprašuje neznanec ali turist, ko prihaja v te kraje. Ali so bili včasih ljudje tako bogati ali tako bahati, da so zidali dve cerkvi v tedaj res majhni vasi. Nejbrž ne eno, ne drugo, ampak so za to bili drugi razlogi.
Starejša podružnica, kot pravi izročilo, sega nazaj kar v 12. Stoletje. Po njej nosi kraj ime Št. Jošt /Šentjošt/. Mlajša farna cerkev, sezidana leta 1664 pa je posvečena sv. Janezu Evangelistu. Kmalu bo stara 335 let, medtem ko je njena soseda preživela že okrog 7. stoletij. Njeno visoko starost odkriva kar stavba sama. Prvotno romansko cerkvico so predniki v 16. Stoletju gotizirali, v 18. stoletju pa barokizirali. O njeni visoki starosti zanesljivo pričata tudi mala zvonova, težka vsak okrog 50 kg.
Eden z letnico 1354 in z latinskim napisom: "Veventius me fecit" /vlil me je Vincencij/. Drugi zvon v zvoniku stare cerkve pa je po izročilu iz okrog leta 1400. Ima lep napis tudi v latinskem jeziku: "Mater Maria, Mater gratije"/Mati Marija, Mati milosti/. Okrašen je z malim reliefom matere z otrokom, kar seveda predstavlja Marijo z malim Jezusom. Zanimivost cerkve je starra grobnica pod cerkvenim tlakom in lepi baročni leseni oltarji iz leta 1746. V njej je shranjen znameniti božji grob na "kolone", ki ga v velikem tednu lepo okrasimo in osvetlimo. Odtod se na veliko noč zjutraj razvije vstajenska procesija.
Mlajša, farna cerkev, sv. Janeza stoji pod cesto v slikovitem okolju dveh mogočnih lip, ki sta okras cerkvi in vasi. Pred stoletji (od 1. 1296 do 1. 1653) je spadal Šentjošt z vsemi podružnicami vred pod župnijo Polhov Gradec. Zaradi velike oddaljenosti se je začelo gibanje za ustanovitev lastne župnije. V ta namen je bila potrebna večja cerkev in novo župnišče za lastnega duhovnika. Oboje so požtvovalni farani zgradili nato pa zaprosili tedanjega ljubljanskega škofa Rabatta, naj se v Šentjoštu nastavi stalni kaplan- kurat. Ker so bili vsi pogoji za to izpolnjeni, je stolni kapitelj ljubljanski leta 1681 potrdil ustanovitev takoimenovanega subvikarijata. Cerkev je namreč bila že zgrajena.
Staro izročilo pripoveduje, predno so začeli graditi cerkev, da je polhovgrajski grof, kot zemljiški gospod, s konjem objahal prostor namenjen za graditev cerkve. Ko so potem kopali na mestu, kjer naj bi bil glavni oltar, so prišli do velike skale. To pa so z nenavadno lahkoto dvignili, izpod nje pa je švignila kača. In cerkev, so zato posvetili sv. Janezu Evangelistu, ker ima ta v roki kelih iz katerega gleda kača. Zidarji iz Furlanije so naredili poklon gotiki, ko so svode prepregli z gotskim rebrovjem. Zvonik je bil popolnoma dodelan 1697. leta. Značilna je njegova baročna streha. Cerkev je posvetil tedanji ljubljanski škof Ernest Amodeo. Nekako iz tega časa so baročni kipi na oltarjih, oltarji sami pa so stari okrog 160 let. Prvi glavni oltar je bil izdelan leta 1669, sedanji pa leta 1835. Cerkev hrani znamenito relikvijo sv. Frančiška Asiškega iz leta 1758, dar grofa Frančiška Lamberga in dokaj staro moštranco z letnico 1617.
Leta 1964 so z veliko in lepo slovestnostjo obhajali 300 letnico cerkve. Šetjošt je samostojna župnija od leta 1862. Z obhajanjem misijona smo preteklo jesen proslavili 125 letnico samostojne župnije.
Najstarejši zvon v Sloveniji je do nedavnega bil mrliški zvon ljubljanske stolnic vlit leta 1328. Kolikor mi je znano, je padel po zvoniku navzdol in se razbil. Tako je ostal najstarejši zvon v Sloveniji prav naš iz leta 1354.
Leta 1812 so za cerkev sv. Janeza kupili dva nova zvonova. Še dva zvonova so nato kupili leta 1843. Tedaj pa so od prejšnjih dveh enega prodali na podružnico v Smrečje, enega pa oharanili. Tako da so imeli tri lepe in dobre zvonove do prve svetovne vojne. Ta jim je vzela večja zvonova, ostal je le mali zvon iz leta 1812, težak 735 funtov, ostala dva, ki ju je vzela vojna pa sta tehtala 1249 in 2160 funtov. Po vojni so farani nabavili iz livarne na Jesenicah dva dokaj težja toda železna zvonova (1922), pač zaradi takratnega splošnega pomanjkanja, ter ju pridružili ostalemu malemu zvonu v zvoniku, staremu tedaj 110 let. To zvonenje se je ohranilo 65 let vse do preteklega leta.
Mali zvon tehta 407 kg, nova zvonova pa eden 687 kg, večji pa 1480 kg, veliki železni, ki bo ostal v zvoniku pa tehta okrog 2500 kg. Je zelo velik, ima pa tudi močan glas. Tako bodo sedanji zvonovi tudi zaradi časa, v katerem so nastali, imeli vsak svoj pomen. Tako je mali zvon iz časa po Napoleonovih osvajanjih tudi naših krajev, veliki zvon iz časa po I. svetovni vojni, ki je vzela dva bronasta zvonova, srednja dva (Mali in Veliki) nova pa sta izpred praga 3. tisočletja, kot znanilca prihodnosti, ki nam je neznana in je z nami vred v božjih rokah.
Pa še malo o okraskih na zvonovih. Mali zvona na zvoniku farne cerkve je opremljen z napisom v latinščini: "OPUS VINCETI SAMASSA, LABACI, anno 1812" /delo Vincencija Samasse iz Ljubljane/. Na njem je upodobljen sv. Janez Evangelist, Jezus na križu in Marija Vnebovzeta. Manjši novi zvon ima pod vrhom venec iz smrekovih vejic in storžkov, na sredi podobi sv. Antona in sv. Roka, pod njima napis: sv. Anton in sv. Rok, prosita za nas! Večji novi zvon ima zgoraj venec iz lipovih listov in cvetja, pod njim pa napis: Daroval Johan Kavčič, naš rojak v Kanadi. Na sredi ima podobo Marije Pomočnice in napis: Marija Pomočnica, varuj nas! Veliki železni zvon pa nima okraskov razen manjšega srca s križem med črkami IHS (Isos=Jezus, Hristos=Kristus, Soter=odrešenik) in z letnico izdelave LCMXXII /1922/.
Bog daj, da bi dolgo zvonili vernim v vzpodbudo k bogoljubnemu življenju, blodečim k spoznanju prave sreče, umrlim v pomoč za zveličanje in njhov večni blagor.
------------------------------------------------------------
Izpoved neke ženske:
Sedela sem doma na balkonu in poslušala iz daljav kako zvonijo cerkveni zvonovi. Vendar ko je odnehala odzvanjati najbližja cerkev, se je iz daljave še vedno slišalo zvonenje, ampak to ni bil odmev, bile so tudi druge cerkve tam v daljavi. Pričnem se spraševati, zakaj ne zvonijo vse hkrati, mar ni zvok zdravilen, če bi zvonile vse naenkrat, bi se ustvarjal neverjetni zvok, frekvence,...vse bi se uravnalo, ustvarjale bi se dobre energije,... Tako kot obstajajo kopeli z gongi, ki so prečudovite za uravnavanje samega sebe, meditacijo, spreminjanje stanj zavesti,... mar cerkev noče tega uresničevati,... le kaj je potem njihov namen... pričetek dela...konec dela...molite....spite,... ...
Si predstavljate, da bi vsi kitajci v istem momentu skočili na tla...to bi bil potres
-------------------------------------------------------------------------
Iz foruma: Strinjam se, da je zvok zvonenja zvonov zares čaroben. Kolikor je meni poznana zadeva, naj bi vsaj ob nedeljah ob 12h enotno zazvonili v vseh cerkvah. V nekaterih okoljih - beri urbanih krajih - so dosegli, da so zvonenje ukinili, ker je bilo takšno zvonenje za bližnje prebivalce moteče. Nekje so svoje opravili duhovniki. Tako bolj ali manj v vsaki cerkvi zvonijo samo takrat, ko imajo določene obrede. (Marsikatera cerkev tudi nima bronastih zvonov, in takšno zvonenje res ni zveneče.)
Se pa je zgodilo enotno zvonenje po vseh cerkvah v Sloveniji na dan osamosvojitve. Ker sem takrat za to vedela, sem se povzpela na teraso neke stolpnicev Lj. in uživala v harmoniji zvonenja zvonov. Poznaš zgodbico Templjski zvonovi; De Mello?
Če smem vskočiti! Anthony DeMello je izreden človek, pretok modrosti! Nisem pa čisto siguren ali je južno-američan ali pa je Indijanec, če ne celo Indijec. Njegove zgodbe imajo kodek razsvetljevanja, a so zelo populistične in nezahtevne, pa tudi prikupne.
Kakor sem seznanjen, zvok dobesedno zdravi 5., grlno čakro in energetsko polje, ki je povezano z njo. Temu energetskemu polju pa se reče "Eterični kalup" in mora biti zelo zelo čudovit za tistega, ki ga vidi. Pravijo, da kdor meditira na 5.stopnjo energetskega telesa, ta slej ko prej sliši visoke frekvence le-tega. Jaz si predstavljam, ko "nabijam" kakšnega od komadov in mi gredo mravljinci po celem telesu, kako se to eterično telo zasveti ali zažari. Peta, grlna čakra pa ima psihološko funkcijo prepoznavanja in videnja sebe znotraj družbe in poklica, poleg seveda še drugih funkcij.
Nedolgo nazaj pa sem se pustil "okopati" v eni izmed gong kopeli. Resnično čudovita izkušnja! Pravtako se je pametno naučiti uporabljati enega izmed "pojočih loncev", recimo tibetanskega ipd.
Zvenite lepo!
Ljudje na deželi so navezani na zvonjenje"Prijazno božaj nam uho, v dušo sezaj nam krepko, ti duh oživljaj, povzdiguj, srce nam navdušuj." Tako je Simon Gregorčič zapisal v Pesmi zvonu.Foto: Miro Petek
Če v mestih nekatere zvonjenje moti, pa so ljudje na deželi na pesem zvonov že kar navezani. Različni načini zvonjenja jih po svoje obveščajo o veselih in žalostnih dogodkih v župniji. Dr. Jožef Smej je na posvetitvi dveh novih zvonov na Kapli na Kozjaku 29. avgusta 1999 povedal lepo misel o poslanstvu zvonov, ki je bila napisana na zvonu v Jarenini v 17. stoletju: "Jaz, zvon, se ne oglašam zaman. Jaz, zvon, kličem žive v Božji hram, mrtve pa k Bogu podam." Krajani Kaple na Kozjaku so bili do duše ganjeni, kajti zgodovina kapelskim zvonovom ni prizanašala.Župnijska kronika je bila med vojno uničena, zato ni znano, kako je bilo z zvonjenjem pred letom 1860. Tega leta so farani kupili nove, bronaste zvonove, ki jih je nato vzela prva svetovna vojna. Leta 1925 so bili kupljeni trije novi zvonovi, posvečeni sv. Katarini, Devici Mariji in sv. Florjanu. Hitlerjeva vojska jih je leta 1943 odpeljala. Ostal je samo najmanjši, iz leta 1837. Leta 1985 so farani kupili leta 1917 narejen železni zvon v Žužemberku. Dvema obstoječima zvonovoma sta se pred nedavnim pridružila dva nova. Ulili so ju v tovarni Feniks (prej Feralit) v Žalcu. Prvi je posvečen sv. Katarini, težak je 570 kg, drugi pa sv. Roku, sv. Izidorju in sv. Ignaciju Loyolskemu in je težak 250 kg.Zvon, blagoslovljen zoper hudo uro, pa imajo tudi pri kmetu Doršenku na Spodnji Kapli. Nameščen je v domači kapeli v zvoniku. Igor Glasenčnik, župnik na Kapli na Kozjaku, pravi: "V naši podeželski župniji na Kapli imajo cerkveni zvonovi med ljudmi pomembno vlogo in so zelo spoštovani, saj si skoraj ne moremo predstavljati župnijskega in vaškega življenja brez zvonjenja." Dejal je še, da se ob neprazničnih delavnikih zvon oglasi trikrat na dan. Najprej že ob 7. uri zjutraj, opoldan in še na večer, ob zatonu dneva. "Ob posebnih priložnostih se zvonovi oglašajo seveda večkrat. Navada je, da ob najavi smrti v družini zvonimo z velikim zvonom pet minut. Za rajnega zvonimo potem trikrat na dan po deset minut, dva dni do pogreba. Seveda tudi na samem pogrebu zvonjenje ne izostane. Zvonovi se oglasijo ob poroki in tudi ob krstnem slavju."Zaradi zvonjenja se na Kapli ni še nihče pritožil. Nasprotno, včasih se kdo huduje, če zvonjenje zataji zaradi izpada elektrike ali tehnične okvare. Že kar nekaj let so zvonovi računalniško vodeni. V kapelski župniji imajo tudi pritrkovalce. Že dolga desetletja skrbi za slovesno pritrkovanje ob večjih cerkvenih praznikih družina Kure-Kašman. Med mladimi, dodaja župnik Glasenčnik, pa ni posebnega zanimanja za pritrkovanje. ***Kolk ste vsi nestrpni. Cerkev je ze od nekdaj obstajala. In ni nobene potrebe po tem, da bi jo kritizirali. Cerkec, kot stavba je cudovit spomenik nasih prednikov in njihovega znanja in talentov. Zvonenje je prijetno, to je glasba. Kar pa cerkev uci, so pa samo globoki nauki o ljubezni do bliznjega, ki pa je nekateri ocitno ne premorete. Kar je "cerkev" v preteklosti zagresila... ni bilo zaradi nauka, ki ga siri, pac pa zaradi pohlepnosti nekaterih vodilnih moza takratnega casa. Ne morete metati vseh ljudi v isti kos.
-------------------------------------------------------------------------
Krški škof dr. Alois Schwarz je za 8. maj napisal posebno pastirsko pismo, kjer napoveduje da bodo 8. maja ob 12. uri v krški škofiji zvonili vsi zvonovi v spomin, da se je pred 60 leti končala vojna in nacistična diktatura.
Dragi verniki! 8. maja 2005 bodo zvonili ob 12. uri v krški škofiji četrt ure vsi zvonovi. Zvonovi bodo zvonili, ker se je pred 60 leti končala vojna in diktatura. Pred 50 leti je naša dežela, Republika Avstrija, spet dobila polno svobodo. Zvonovi bodo zvonili iz hvaležnosti do vseh tistih, ki so takrat s svojimi dejanji in besedami, svojim trpljenjem in žrtvami, svojim pogumom in optimizmom premagali noč naše zgodovine in omogočili ponovni začetek. Iz vseh slojev so bili ljudje zaprti, so v najstrašnejših okoliščinah doživeli ta čas in mnogi, med njimi tudi veliko število žena in mož Cerkve, so dali svoje življenje. Zvonjenje zvonov naj bi v nas okrepilo vero, da bodo vsi, ki so umrli, dosegli dopolnitev svojega življenja pri Bogu. Zvonovi bodo zvonili tudi iz hvaležnosti za to, kar nam je bilo v Avstriji darovano miru in svobode, življenja in varnosti. 60 let miru in 50 let dokončne svobode in samostojnosti Avstrije sta dar, katerega veličina ne pozna česa podobnega v zgodovini. Tako so slovesnosti povod za pravo, globoko veselje, pa tudi za trenutek premora in razmišljanja. V praznovanju se spominjamo, se učimo naše zgodovine; če nam uspe, se učimo iz zgodovine. Zvonovi naj s sporočilom miru in upanja našo deželo napolnijo z zvokom hvaležnosti. Dr. Alois Schwarz krški škof
------------------------------------------------------------------------
Simon Gregorčič
V pepelnični noči
Polnočni zvon z visokih lin
krepkó zaklenkal je!
Potihnil glas je violin,
strunar odbrenkal je!
Sedaj vi narodom ste strah,
strah tudi vas bo zmel,
to žezlo prah, prestol bo prah,
vi boste prah, pepel!
Plesišča in gledišča se
povsod zapirajo,
v odprta pa svetišča se
zemljani zbirajo.
Vi, ki zaklade zbirate
iz bližnjikov krvi,
ki reveže zatirate -
prah boste tudi vi!
Glej, božji hram tam sred poljan
dviguje se v nebo,
oj božji hram tako prostran
in pa krasán tako!
Ti roj, ki noč in dan prežiš,
da brata v past bi ujel,
ti smrti v zanke se uloviš,
prah bodeš in pepel!
Kot reke v mórje vanj nocoj
krdela silna vro,
svetišče polno je takoj -
in duri se zapro.
In ti, ki z umom, cvetom let
zdaj bahaš se vesel,
glej, preden ti odpade cvet,
prah bodeš in pepel!"
Tu v bagru ino v svili vse
nocoj košati se,
diši ti po kadili vse
in sveti v zlati se.
Prišel še mnog, še mnog je trop,
mar bo se kak otel?
Ne! Vsem podpisal sem pokop:
"Prah boste in pepel!"
Več biserov ko v dnu morjá
pred tabo se iskri,
in več, ko zvezd je vrh nebá,
tu jasnih je oči.
Nazadnje roj še priskakljá
neskrbnih, jasnih lic,
čist, kakor angeli neba,
in lepši od cvetic.
Tu gibki udje, vzorna rast,
tu let in lica cvet,
tu zemlje slast, bogastvo, čast...
o, ti presrečni svet! -
Zaplakal nad tem krasom sem,
češ, tudi ta bo strt!
Še te... s tresočim glasom sem
zaznámoval za smrt...
A čuj!... Nek duh zakliče mi:
"Kar zreš jih pred seboj,
zapiši med mrliče mi
s pepelom tem nocoj!"
Končano! - Ne! - Čuj, duri tam
ječé zaškripljejo,
in nove trume v božji hram
skoz nje se usipljejo.
In stopil sem pred žrtvenik,
kot bi duhovnik bil,
pepel iz oljčnih je mladik
nanj dél cerkovnik bil.
Na teh ni srébra ne zlatá,
in blesk jim je neznan,
na licih tožnih se pozna
le sled solzá in ran.
Pepela zdaj na téme sem
najprvo sebi usul,
vtopil se v misli neme sem,
le Bog je sam jih čul.
To pač je siromakov rod.
molčé je zunaj stal
in mirno čakal, da gospod
prostora bi mu dal.
Pozval nato krdela sem
in prišla so hrumeč,
zaznámoval jim čela sem
preteč in pa svareč:
Sedaj, ko prost mu je pristop,
korak približa svoj,
jaz pa spoznam trpinov trop,
oh, bil je - narod moj!
"Oj grešniki maziljeni,
proč krono in škrlat,
saj boste vsi prisiljeni
ukloniti smrti vrat.
Odložil sem tedaj pepel,
v klečeče uprl okó,
za blagoslov sem roke vzpel
in kliknil sem krepkó:
"Le vstani, uborni narod moj,
do danes v prah teptan,
pepelni dan ni dan več tvoj,
tvoj je - vstajenja dan!"
Simon Gregorčič, Poezije, Knjižnica Kondor 64, Mladinska knjiga, Ljubljana 1964
---------------------------------------------------------------------
Ljudska: PRI FARNI CERKVICI
Pri farni cerkvici zvonček že zvoni.
Jaz sem še zmeraj pri svoji ljubici.
Bo treba vstati, slovo jemati
od svoje ljubice zaljubljene.
Pri farni cerkvici zvonček že zvoni.
Jaz sem še zmeraj pri svoji ljubici.
Bo treba iti, do mam'ce priti,
da meri očetu ne zatožijo.
Pri farni cerkvici zvonček že zvoni.
Jaz sem še zmeraj pri svoji ljubici.
Sva se ljubila, ljubezen strila,
tako, da se povedati ne da.
-----------------------------------------------------------------------
O zvonjenju cerkvenih zvonov...
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sreda, 24. maj 2006 @ 20:43 CEST
Pritrkavanje (tudi potrkavanje) je pesem zvonov, ritmično zvonjenje, ko se glasovi posameznih zvonov zlivajo v melodijo v strogo določenih zaporedjih. To je naša posebnost, ki ne seže prek etničnih meja Slovenije. V srednji Evropi poznajo t. i. "glokenšpil", kjer posameznik ustvarja melodijo z igranjem na klaviaturo, ki je preko mehanizmov povezana z zvonovi, medtem ko ima pri nas vsak zvon svojega pritrkovalca.
Pritrkavanje delimo na "leteče" in "stoječe" melodije. Pri letečih en zvon, navadno največji, zvoni (niha) – pravimo, da daje takt, drugi pa mirujejo in ubirajo ter gostijo melodijo. Pri stoječih melodijah vsi zvonovi mirujejo, njihov čar pa je v stalnem spreminjanju tempa in glasnosti.
Znani so Črnuški pritrkovalci.
Velika nesreča je, ker v Sloveniji pritrkavanje, ki je naša tradicija, počasi zamira, saj ni več mladih, ki bi se navduševali nad tem običajem. Zato bomo veseli vsakogar, ki bi se nam rad pridružil (dodatne informacije dobite tukaj) in skupaj z nami izvabljal čudovite pesmi Bogu v čast in ljudem v veselje.
Kljub temu na Črnučah obstaja skupina osmih pritrkovalcev, ki redno sooblikujejo slovesnejša bogoslužja. Pritrkavajo kar 30- do 35-krat na leto ob naslednjih priložnostih v cerkvenem letu: na vse tri sv. večere (božični večer, silvestrovo, večer pred sv. tremi kralji), božič, štefanovo, novo leto, sv. trije kralji, svečnica, velika noč, velikonočni ponedeljek, bela nedelja, birma in prvo sv. obhajilo, 1. maj, sklep šmarnic, vnebohod, binkošti, sv. Trojica (takrat tudi na Šmarni gori), sv. Rešnje Telo, sv. Peter in Pavel, veliki šmaren, angelska nedelja (žegnanje), mali šmaren, sv. Simon in Juda Tadej, vsi sveti, zahvalna nedelja in na nedeljo Kristusa Kralja (zaključek cerkvenega leta). Poleg tega pritrkavajo še ob "delopustu" pred naslednjimi prazniki: 1. maj, binkošti, sv. Rešnje Telo, veliki šmaren, angelska nedelja, pred godom sv. Simona in Juda Tadeja ter na pustno soboto.
Matej Bec
Pomen zvonjenja
Kaj bi bila slovenska Velika noč brez praznične pesmi zvonov? Vprašajte tiste, ki so doživeli hude vojne čase, ko so pobrali te božje klicarje iz zvonikov, da so iz njihove doneče kovine vlili topovske cevi... Na Veliki četrtek, ko duhovnik pri maši v spomin Jezusove zadnje večerje zapoje Slavo, se oglasijo vsi zvonovi in zvončki, potem pa utihnejo in molče do Slave na veliko soboto zvečer. Po ljudski veri na veliki četrtek zvonovi "odlete v Rim na božjo pot" ali "k svetemu očetu po blagoslov". Ko dva dni v spomin na Jezusovo smrt in njegov počitek v grobu ("Bogec so umrli", pravijo na Štajerskem) namesto njih ropotajo raglje, je njihov glas na Veliko soboto in na Veliko noč toliko lepši in slovesnejši. Naši pritrkovalci znajo iz njih spraviti neskončno število melodij. V pesmi zvonov odmeva praznik, ki je v srcih vernih ljudi; z veseljem jim prisluhnejo tudi tisti, ki pogosto tudi preslišijo njihov glas, ko vabijo v božjo hišo.
Morda ste kdaj slišali koga reči: "Rojen sem pod zvonom svetega Petra," kar pomeni: v župniji svetega Petra. Zvon je glas župnije. Človek, ki živi v tujini, sanja o tem, da bo spet slišal domači zvon. Lepo doneči zvonovi so veselje in ponos župnije. Slovenci kot glasbeno nadarjen narod veliko damo na zvonove. Skoraj povsod so ljudje pripravljeni zanje veliko darovati, kajti ti zvonovi bodo njim in njihovim domačim peli ob veselih in žalostnih dogodkih, jim naznanjali čas in praznike, vabili bodo in klicali k Bogu ter molili in peli v imenu vse župnijske družine. Za blagoslovom cerkve je blagoslov zvonov najslovesnejše opravilo.
I. Redno zvonjenje
1. Jutranjica ali dan zvoni
Skoraj istočasno z večernim zvonjenjem (13. stol.) zasledimo običaj, da se je ob zori zvonilo Mariji v pozdrav in počeščenje. V civilnem življenju je bilo že zdavnaj poprej v navadi jutranje zvonjenje, ki je naznanjalo, da se mestna vrata odpro in da se zopet začenja življenje na ulici in trgu. Pri nas so nekoč zvonili dan ob 4.00 zjutraj. Tedaj je bilo to zvonjenje znamenje za uro, ker druge niso imeli. Najprej so zvonili brez presledka s srednjim zvonom, nato pa še z malim, ob nedeljah pa z velikim in srednjemalim. To zvonjenje je bilo podobno večernemu.
Danes se jutranjica sila redko sliši, običajno za velike praznike, ko fantje in možje s pritrkavanjem naznanijo slovesnost tistega dneva...
2. Zvonjenje ob sedmih zjutraj
V času, ko je l. 1713 razsajala kuga, je ljubljanska škofija ukazala, naj se vsak dan zvoni četrt ure z vsemi zvonovi zjutraj ob devetih in zvečer ob osmih. Verniki naj ta čas molijo 5 očenašev in zdravih Marij za odvrnitev te grozne šibe. Leto kasneje je bilo ukazano, naj se zvonjenje ob devetih prestavi na sedmo uro. Tako je ostalo vse do danes. Zvonjenje ob sedmih zjutraj je bilo torej uvedeno zaradi kuge in Turkov, ki sta bila huda sovražnika našega ljudstva. V zavesti naših prednikov pa je zvonjenje ob sedmih zjutraj zamenjalo jutranjico. Pri nas zvonimo »sedem« s srednjevelikim zvonom, ob nedeljah in praznikih pa z velikim zvonom.
3. Opoldansko zvonjenje
Veliko pozneje kot večerno in jutranje zvonjenje je prišlo v navado opoldansko zvonjenje. Papež Kalist III. (1455-1458) je ukazal opoldansko zvonjenje, da bi se z molitvijo izprosila zmaga krščanskega orožja nad Turki. Papež je v pismu opozoril na turško nevarnost. Naročil je, da se vsak dan zvoni med 9.uro (nono) in večernicami tako, da vsi slišijo. Tedaj naj se moli očenaš in trikrat zdrava Marija. Zaradi tega je opoldanski zvon dobil naziv 'turški zvon'. Pri nas »poldan« zvonimo enako kot »sedem«.
4. Večerno zvonjenje
Večerni zvon ima veliko moč za človeško dušo. Že pesnik Dante (+1321) opeva, kako se popotnika poloti domotožje, ko zasliši iz daljave večerni zvon, ki žaluje za umirajočim dnevom.
Pravi začetnik večernega zvonjenja na čast Gospodovega oznanjenja je papež Gregor IX. (1227-1241). K razširjanju tega zvonjenja (predhodnik današnjega večernega angelskega pozdrava) so zelo pripomogli frančiškani. Razen angelskega pozdrava se zvečer zvoni še z manjšim zvonom za verne duše. Ponekod zvoni zvečer tudi na čast sv. Florijanu, zavetniku proti požarom. Temu zvonjenju v ljudskem izročilu pravimo tudi »avemarija«. Pri nas zvonimo »avemarijo« ob mraku, s 3-mi zvonovi posamič. To je zadnje zvonjenje dneva.
5. Zvonjenje ob petkih
Praška sinoda (l. 1386) naroča, naj vsak petek zvoni v počastitev Jezusovega trpljenja. Ko se oglasi zvon, naj vsi prekinejo delo, tudi obed in naj kleče zmolijo pet očenašev v spomin na Jezusovo trpljenje. Papež Benedikt XIV je leta 1740 predpisal, da se v vseh stolnih in župnijskih cerkvah zvoni ob tretji uri popoldne v spomin Jezusovega trpljenja in smrti. V naše kraje je to zvonjenje vpeljala salzburška sinoda (1418). Pri nas na čast Jezusovega trpljenja zvonimo z velikim zvonom.
6. Mrliško ali pogrebno zvonenje
Mrliško zvonjenje ima dva dela. Smrt naznani »cingel« v župnijski cerkvi, ko se g. župniku prijavi cerkveni pogreb. To zvonjenje je treba pozorno poslušati! Če zvoni dvakrat z malim zvonom pomeni, da je umrla ženska. Če zvoni trikrat pa pomeni, da je umrl moški. Kadar umre župnik ali škof, se smrt naznani na podoben način, toda z velikim zvonom. Drugo mrliško zvonjenje so "cuge", ki se zvonijo z vsemi zvonovi po jutranjem, opoldanskem in pred večernem zvonjenjem. Ob tem zvonjenju naj bi se še posebej spomnili pokojnika, ki bo kmalu pokopan.
Zvonjenje na praznik Vseh svetih zvečer, ko se molijo rožni venci za naše drage rajne, je daljše trikratno zvonjenje z vsemi zvonovi. Vsak začetek naznani enega od treh delov molitve rožnega venca.
7. »Delopust«
Naši predniki so skovali zanimivo besedo, ki je zelo sporočilna, pomeni pa: »pusti delo«. Človek si mora vzeti čas za pripravo telesa in duha na nedeljo, na praznik... Tudi Stvarnik je po opravljenem delu stvarjenja sveta in človeka, počival 7. dan.
Zato delopust zvoni ob sobotah in dan pred velikimi (zapovedanimi) prazniki v »zimskem« času ob 15. uri (to je od goda nadangelov Gabrijela, Rafaela in Mihaela – 29.9., pa do godu mučenca sv. Jurija – 23.4.), v »poletnem« času pa ob 16.uri. Pri nas pričnemo zvoniti »delopust« z velikim zvonom, ki se mu nato pridružijo ostali zvonovi. Delopust pred prazniki pri nas običajno naznanimo s slovesnim pritrkavanjem.
II. Mašno zvonjenje
Že samo ime pove, da v to kategorijo sodijo načini zvonjenja, ki vabijo k bogoslužju.
1. Zvonjenje k maši ali »firkelc«
Že samo ime izdaja, da gre za zvonjenje 15 min. pred sv. mašo. Zvoniti pričnemo z malim zvonom, nato se mu pridružijo tudi ostali, ki v enakem vrsten redu tudi pojemajo. Ob nedeljah se temu zvonjenju pridruži tudi veliki zvon. Ob praznikih se pred bogoslužjem oglasi slovesno pritrkavanje...
2. »Urni zvon«
Ob nedeljah in praznikih prvič vabimo k bogoslužju že 1 uro prej, in to z velikim zvonom.
III. Izredno zvonenje
1. «Huda ura«
Kadar se bliža nevihta je potrebno zvoniti "hudo uro" predvsem kot znamenje za molitev, ki naj odvrne razdivjane strele. Naše ljudstvo je verjelo, da glasovi zvonov odganjajo nevihte in lomijo strele. Najprej se oglasi veliki zvon, nato se mu pridružijo ostali. Zvonilo naj bi tako dolgo, dokler nevarnost ne pojenja...
2. »Požar«
V preteklosti, ko ni bilo nam sedaj poznanih načinov alarmiranja, so zvonovi opravljali svojo funkcijo tudi v »civilni sferi«. Tako se je v primeru požara klicalo na pomoč z bitjem ob plat zvona. To je izgledalo tako, da je kembelj na eno stran udarjal močneje...
Kadar zvoni ob neobičajni uri, to pomeni, da se je nekaj zgodilo.
O zvonjenju cerkvenih zvonov...
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sreda, 24. maj 2006 @ 21:21 CEST
berem, da je Forum 22 neodvisna, neprofitna in nestrankarska organizacija, ki združuje ljudi s poštenim mišljenjem in ne odobrava mahinacij oblastnikov, gospodarstvenikov in njim podobnih ljudi, ki upravljajo z našo državo. Sem prav vesela, da se boste malce bolj ukvarjali s Forumom 21 in vzeli pod lupo njegove člane, mahinatorje.
Kar čudno se mi zdi, da se ukvarjate s tako marginalnimi zadevami kot je zvonenje. No, če spada v vaš program tudi mir državljanov, potem bi te rada vprašala, če ste kaj obravnavali tiste hrupne bende, ki nastopajo v mestih in mestnih naseljih, da ljudje običajno celo poletje ne spijo, ker jim močni elektronski zvočniki cele noči parajo živce. Jaz stanujem v bližini Titovega trga v Kopra in poleti je najboljše, da jo pobrišeš kam na deželo ali v hribe, kajti ti norijo cele noči in se ne menijo za mir in počitek občanov. Včasih se kar postelja trese od elektronike. Cerkveno zvončkljanje je prav simpatično in za uho prijetno in ni nič proti vsemu tistemu hrupu, ki ga povzročajo zvočniki. Kogar kaj moti, ima pravico predlagati meritve hrupa. Mene v vsem življenju je motilo cerkveno zvonenje le v Dolenjskih toplicah, ker so podnevi in ponoči vsakih 15 minut zvonili in so me zbujali. Tako, da v te toplice zato tudi ne grem več. Vsi drugi zvonovi so pa prav prijetni za uho in me sploh ne motijo, nasprotno pričarajo mi prav poseben občutek, saj so tako človeško resnična tradicija in smo jih že od malega vajeni poslušati. Motijo me pa motoristi - kemikaze, ki drvijo kot nori po ulicah in frezajo. Koliko stvari je na tem svetu, ki človeka motijo pa se ne obregne ob njih. Obregne se tisti ob zvonenje, ki jih moti n.pr. cerkev. Vendar naj povem vsem v pojasnilo, da zvoniki nikjer ne spadajo k cerkvi, temveč z njimi upravlja občina, občajno na osnovi kake pogodbe. Naj povem, da je celo avstroogrski Cesar Franc Jožef dal na prošnjo krajanov za zvonik k cerkvi Devica Marija v Vremskem Britofu 365 goldinarjev.
Lep pozdrav
Tatjana
O zvonjenju cerkvenih zvonov...
Prispeval/a: aurigo dne četrtek, 25. maj 2006 @ 13:56 CEST
Vseeno pa si izpustila, da so zvonike na cerkve začeli zidati šele v srednjem veku, tam okoli 9-10 stoletja.
Zatorej prej zvonov v takšni obliki ni bilo in niso od vekomaj.
Problem pa je s temi župniki, če si narihtajo sedaj avtomatsko zvonneje svojih zvonikov na 15 minut, tako kakor si tudi samo doživela, po možnosti pa še full na glas.
ma prav zanima kteri fajmošter bi si vsvoji cerkvi zvonil vsakih 15 minut 24 ur na dan.
ha.ha,ha
O zvonjenju cerkvenih zvonov...
Prispeval/a: Tatjana Malec dne četrtek, 25. maj 2006 @ 15:45 CEST
nisem se spuščala v detajle, ko pa si ti lepo opisal kdaj so začeli zidati zvonike v srednjem veku v prispevku "O zmajevih črtah v Gorskem kotarju" (3. septembra lansko leto). Po farovžih pač zvonijo tako, kot se kakšnemu župniku zdi primerno. Nekateri so bolj glasni, drugi manj. Vendar zvonenje je prav lepo slišati, če se ne pretirava z glasnostjo. Včasih želijo pokriti z glasom zvona cel večji teritorij in so tisti, ki so v neposredni bližini cerkve, nekoliko moteni zaradi glasnosti. Vendar to običajno ne predstavlja nek poseben problem. Tudi v Kopru je nek nekoliko posebno naravnan občan, ki rad opozarja nase, obložil zvon menda s tapetami ali nečem podobnim.
Po Sloveniji imamo posejanih po naših hribčkih in dolinah toliko lepih cerkva in ko vstopimo v notranjost, v te hrame verskega, duhovnega, kulturnega in narodnostnega dogajanja, je človek očaran nad umetninami in lepoto, ki človeka nagovori z razveseljujočim sporočilom miru in ljubezni.
Zelo me je prevzela cerkvica Gospe Svete. Kaj me tudi ne bi, saj so Slovenci prišli na Gosposvetsko polje 580 leta. Na kraju, kjer je sedaj Gospa Sveta , je bila nekoč stara rimska naselbina z glavnim mesto Virunum, ki je bilo sedež škofije. Odločilnega pomena za Slovence na Koroškem je bil pojav frankovskega trgovca Sama, ki je leta 623 stopil na čelo dela severnih Slovanov. Ta mož je Slovane osvobodil obrskega jarma, uredil močno državo ter njene meje kmalu razširil tudi preko Slovencev v osrču Vzhodnih Alp. Od Sama naprej je bila slovenska kneževina na Koroškem - rekli so ji kneževina v Karantaniji. Valuk je bil prvi znani knez koroških Slovencev. Bil je Samov zaveznik, ki so ga leta 627 Slovani povzdignili v svojega kralja.
Dobrih dvesto let je živela ta neodvisna slovenska kneževina v Karantanijii. Tudi pod Bavarci in Franki so po milosti lahko še naprej imeli svoje kneze, vojvode. Toda Gorazda so Slovenci napravili za kneza, Hotimiru pa je narod dal kneževino. Tako zapisujejo stari viri. Kako so Slovenci volili in ustoličevali svoje deželne kneze, ali kako so ustoličevali svoje vojvode? Bilo je obredno dejanje. Vojvodo ali kneza, ki so ustoličevali so vprašali ali ima sveto vero in ali jo bo tudi branil? Obredi predstavljajo skrivnost vere, kulture in običajev, ki so prišli v narod. Slovenec je bil kmet in se svoje kmetske obleke, ni sramoval. Zato je tudi zahteval od svojih vojvod, da kmetsko obleko in kmetske naprave spoštujejo. Skoz dolga stoletja so slovenski koroški vojvode dobivali blagoslov za svojo službo prav v cerkvi Gospe Svete. To je zame eden največjih koroških umetnostnih spomenikov - je slovenski pomnik na nekdanjo Karantanijo, zibelko slovenstva.
Tisti, ki hočejo izničiti svoj zgodovinski spomin, zatajiti in nasilno ukiniti obrede, tradicijo, blatijo svojo kulturo, svoje duhovno bogastvo in zgodovino nekega naroda, niso vredni sinovi in hčere svoje domovine. Zame so zvoniki in zvonenje ne le samo verska in duhovna vrednota, temveč tudi kulturna dediščina, ki jo treba ohranjati kot neprecenljivo vrednoto našim zanamcem. Jaz osebno želim biti članica svojega naroda, ki je ohranil svojo popolno identiteto in običaje, naroda ki spoštuje svojo tradicijo in evropsko kulturno dediščino h kateri spadamo in v kateri bomo bogatili svojo lastno kulturo pod posebno zaščito, spoznavali skupne kulturne korenine in dojemali našo kulturno dediščino v evropski razsežnosti. Zaščita kulturne dediščine je evropskega pomena, vanjo spadajo tudi običaji, saj niso samo simbolika verskih obredov in lastnina verskih ustanov, temveč in predvsem so last ljudstva, ki se je s tem razvijalo in živelo svojo zgodovino. Zvonenje je del našega vsakdana, z nami živi in ima določen simboličen pomen. To napotuje na vidik našega zgodovinskega spomina.
Lep pozdrav
Tatjana