Ne sodim, opominjam. Zgražam se. Kje živim? Je mogoče, da v sodobnem času družba moje okolice izvaja, dovoljuje in sprejema nasilje, trpinčenje, zaničevanje, laži, prevare,… Vse to se dogaja. Organizirano, tolerirano, odobreno.

Kje pa. Nemogoče, boste rekli. Ja, morda tam nekje v tretjem svetu. Odgovarjam vam. Tudi če je daleč, se nas mora dotakniti. Brez sprenevedanja. Nikar odgovornosti ne prenašajte na politike. Le ti so zgolj izvajalci naših pričakovanj in delajo zgolj to, kar zadovoljuje naše apetite. Podlaga je seveda v sebičnosti, pohlepu, egoizmu. Vse pa se meri v denarju.

In ravno denar je nosilec vsakoletnega dogajanja na gornjeradgonskem lovskem sejmu. Na koncu so vsi zadovoljni. Kot vedno. Obiskovalci, ker so bili deležni prijazne postrežbe in so si ustvarili občutek pomembnosti, politiki , da so spet prišli do priložnosti prikazati svoje govorne sposobnosti, predvsem pa organizatorji, ki so poleg zaslužka bili deležni najrazličnejših pohval,ter si ponovno pridobili potrditev, da so z svojo dejavnostjo na pravi poti. In kakšna je ta pot.

Gre za interese, kako bi naj z čim majn napora povzročili čim več trpljenja. Poslanstvo lovcev in ribičev ni naravovarstvo, kot to po navadi sami radi poudarjajo, ampak sejanje smrti in bolečine. Žrtve zadovoljevanja strasti podivjanih posameznikov so predvsem živali. Posledica apatije neke družbe do krvoločnih dejanj, pa prav gotovo zaznamuje narodovo karmo. Iz tega vidika se Slovencem ne piše nič dobrega. Družba z negativnimi cilji lahko zgolj propada in se na koncu sesuje sama vase.

Nešteto človeških žrtev po svetu bi lahko preprečili, v kolikor bi to seveda želeli. Enako velja za živali. Za naravo nasploh. Samo v Sloveniji pokoljemo letno čez deset milijonov živali. Brez kakršnekoli slabe vesti in povsem po nepotrebnem. Predvsem zaradi zadovoljevanja potreb po užitkih in razvadah. Nikjer duha in ne sluha o kakšni razsodnosti. Pa še stane. Dejstvo, da je vegetarijanstvo cenejše, ne zanima nikogar. Da o zdravju ne govorimo. Le kje so meje človeških zablod?

To, kar ste pravkar prebrali bi sicer moralo pisati v kakšnem sporočilu naših duhovnih voditeljev. Pa ni. In nič ne kaže, žal, na njihovo streznitev. Kdo torej lahko ustavi zlo? Morda mi sami? Premaknimo se in stopimo iz zablode. Od jutri bodo naša pričakovanja in zahteve jasne in trdne: nobenega nasilja več. Naj bo mir.

Milan Rus