Svetovni ženski #dost'mam mi je odprl oči. Ne, da sem bil prej neobčutljiv za nasilje nad njimi. A ker so bile ob (priznam – svojčas tudi mojih) deških otipavanjih in moških seksističnih opazkah praviloma vljudno tiho ali ljubko besne, so se mi večinoma smilile. V najboljšem primeru sem z njimi sočustvoval. Ko so začele govoriti o svojih občutkih, pa sem začel o njih razmišljati. Nisem več gledal sveta skozi svoje oči, če bi bil ženska, ampak sem ga skušal dojeti skozi njihove …

Kako je biti ženska in vse življenje požirati ogabno mešanico nadlegovanja in zaničevanja? Kaj občuti, ko se ji na trenutno neobljudenem kosu ceste približuje moški? Kaj, ko se znajde sama z njim v zaprtem prostoru in na lepem postane nasilen? Kako se počuti, ko ji z gnjavljenjem ali žaljenjem pokvari večer s prijatelji(cami)? Kaj jo spreletava, če je ta moški znanec: sorodnik, sosed, sodelavec, prijatelj? Kako živi z mislijo, da ga bo spet srečala, in kako se odzove, ko se to zgodi? …

Z moškega zornega kota je stvar enostavna: ženska bi morala z dotičnim moškim na licu mesta pomeriti moči. Če jo je skušal ali uspel posiliti, bi mu morala v primeru zmage odrezati spolovila in mu jih zatakniti v grlo, da se zaduši z njimi.

A to je moški zorni kot; moški smo od malega vzgajani v pretepače in borce. Ženske niso. Če katera postane borbena in bojevita, ji družba ni naklonjena.

Očitno bi morale biti pridne in mile ter tiho prenašati vzgojno, denarno in pravno zapostavljenost svoje 'podvrste'. Molče bi morale požreti ali vljudno zavračati besedne navale na svojo čast in dobro počutje. Z nasmeškom in ljubko klofuto bi se morale odzvati na otipavanje, ker »to pa res ni nič takega.« Ko jih nekdo potisne ob zid ali vrže ob tla in prične z njih trgati obleko, pa bi se morale nenadoma spremeniti v žensko različico Brucea Leeja in iz napadalca narediti čežano. Nato bi se morale predati policiji, skromno in vljudno sodelovati z roko pravice ter molče sprejeti in vzorno odslužiti kazen …

Tudi če pustimo ob strani, da se to lahko zgodi samo v stripu, nam ostane še cel kup težav. Kaj, če je storilec župnik, župan, dobrodelni bogataš … – nekdo, ki ga družba ceni in mu bo verjela bolj kot njim? Kaj, če policaj, zdravnik, odvetnik in sodnik nadaljujejo, kjer je posiljevalec prenehal? …

Kdo pa nasrka zaradi nasilja nad ženskami? Pogosto še morilci ne, razen detomorilk, ki niso morilci, ampak morilke. Pretepači oziroma razbijači dobijo prepoved približevanja. Posiljevalci pa: »Ga je že z nečim izzvala,« »Glej, kakšna hodi okoli!« »Kaj pa, če ni kriv in mu bo uničila življenje?« … – pogojno kazen ali vsaj kopico olajševalnih okoliščin.

Zdaj so nasrkali skoraj izključno umetniki. Se opravičujem; nasrkala so njihova umetniška dela. V nemilosti so filmi, skladbe, slike in knjige – predmeti, ki niso nikomur skrivili lasu na glavi. Umetnikom – pogosto vrhunskim – so zaprta vrata za ustvarjanje umetnin. A zanje zaprta ostajajo tudi vrata zaporov – redkokateri bo moral vstopiti … Kaj imajo od tega umetniki, kaj žrtve in kaj družba?

Moška umetnost – vrhunska in prostaška, od prijaznih in nasilnih umetnikov – je polna zaničevanja in zapostavljanja žensk. Likovna umetnost jih uprizarja enako kot rože: lepe, razgaljene in odprte, in bognedaj, da bi kaj počele. V književnosti so skoraj izključno reševane lepotice, hudobne spletkarke ali negovalke. V filmih, ki so oblikovali 20. stoletje, so zoprno piskajoče frajle, ki mislijo le na poroko in govorijo le o moških; v filmografiji 21. stoletja so umanjkale le 'zaslužene' klofute, ki jim jih primažejo ljubeči partnerji. V skladbah pa so ženske otročički (baby) in rožice, ki jih je treba čuvati (pred kom?) ali utrgati, preden uvenejo ali to stori kdo drug. Če so pevca zapustile, pa so prasice, ki jih bo življenje povozilo …

Vse to vpliva na nas. Oblikuje naše spolne vloge in soustvarja naše odnose. Morda bi bilo res treba izpostaviti žensko umetnost, čeprav se tudi nekatere feministke temu upirajo. A istočasno bi bilo treba zapostaviti moško …

A vloga, v katero si se rodil(a) in bil(a) vzgojen(a), ni nujno vloga, v katero dozoriš, v katero se postaraš in umreš. Moški so npr. v umetniških delih junaki, ki rešujejo ženske in druge moške. V resnici so pogosto prav 'junaki' tisti, pred katerimi je treba ljudi reševati. Dejstvo je, da ne glede na umetniške vzore večina moških raje izbere vlogo sužnja, v kateri se bo dalo živeti, kot vlogo junaka, ki mu lahko ne uspe. Po drugi strani pa se 'krhke rožice' po levinjsko borijo za svoje mesto v človeštvu in si marsikaj tudi izborijo. Še več bi si, če ne bi potem padle v stare vzorce pridnosti, misleč, da je pridobitev večna …

Seveda nobena od teh zmag ne bi bila možna, če ne bi ob boku junakinjam stali junaki in se borili za njihovo dobro – z zavedanjem, da je to, kar je dobro za ženske, dobro za vse. In seveda bi bile te zmage hitrejše in številčnejše, če bi bilo junakinj več ali pa jih druge ženske vsaj ne bi ovirale enako zavzeto kot moški …

O deviški kožici danes skoraj nihče več ne govori. Nekoč je bila njena prisotnost in njen 'ustrezen' odziv na vstavitev moškega spolnega uda v nožnico pogoj, da je ženska smela izpolniti svoje poslanstvo kot žena, mati in gospodinja. Brez nje jo je čakala dosmrtna sramota v kakšnem samostanu ali svetišču za ženske, kjer so za debelimi zidovi v njeno brezkožično nožnico vdirali udi mnogih svobodnih in častivrednih mož …

A zakaj takšna sramota ni čakala tistih, ki so svete kožice onečastili. Ne zgodovina ne umetnost nista ustvarili znane zgodbe o posilstvu, ki bi mu sledilo maščevanje žrtvinih očeta, moža, fanta, bratov, bratrancev, prijateljev in sinov nad storilcem in njegovo družino. Nisem še slišal za zgodbo ali družbo, v kateri bi družina posiljevalca zapadla v nemilost.

Posiljevalcu se ne zgodi nič. V najhujšem primeru je deležen kratke zaporne kazni, po kateri se vrne bolj ali manj enak, kot je bil prej. Če sreča ali srečuje žrtev, je ta še naprej žrtev … Družinski člani, sorodniki in prijatelji pa nič …

Žrtev je za vse večne čase umazana. Lahko napiše svojo zgodbo v #jaztudi, to pa je tudi vse – razen če se spremeni v Jeejo Yanin in vse te prasce pre*censored*a do neprepoznavnosti …

No, dober začetek je že, da ženske jasno in glasno poveste, kadar vas moško vedenje prizadene (v primeru napada ne šteje – takrat morate biti Jeeja). V mojih pubertetnih letih smo se fantje občasno zabavali z razpravljanjem o dolžini verige, s katero naj bi bila ženska pripeta na štedilnik, in jezili prisotne punce s podobnimi neumnostmi. Če bi nam razložile, kako se ob tem počutijo, bi vsaj nekateri odnehali in v nadaljevanju ustavljali druge. Če kdo govori bedarije, še ne pomeni, da je nepopravljiv bedak …

In, drage ženske, če ste v večji družbi tiho, ko vas prične nek zagrenjen mačo zaničevati, smo tiho tudi moški, ki se z njim ne strinjamo. Spregovorite! Če se družite s kolikor toliko v redu ljudmi, ste lahko prepričane, da se bo kak moški postavil na vašo stran in težaku rekel, naj neha moriti družbo. Če se ne bo, pa menjajte družbo!

Gregor Hrovatin

Vir: za-misli.si