To, kar imenujemo »svet«, naš jezik dan za dnem ohranja pri življenju. In vendar nam izgovarjanje besede razkriva, kako vsak od nas neutrudno ustvarja. Vsakdo je umetnik. Vsaka oseba iz tišine potegne zvok in nevidno pripravi do tega, da postane vidno.

V naših mislih nemo vesolje išče svoj odmev. Neznani svet bi se rad zrcalil. Besede so popačena zrcala, ki zrcalijo naše misli, mi pa zremo v ta zrcala in v njih vidimo bežen odsev pomena, pripadanja in zatočišča. Da bi bili celi, moramo ostati zvesti naši ranljivi raznovrstnosti.

Če želimo ohraniti ravnotežje, moramo notranje in zunanje, vidno in nevidno, znano in neznano, začasno in večno, starodavno in novo obdržati skupaj. Te naloge ne more nihče drug opraviti za nas. Mi smo edini prehod v notranji svet. Ta celost je svetost. Biti svet pomeni biti naraven – med seboj spoprijateljiti svetove, ki bivajo v nas. Vsakdo izmed nas je obsojen in počaščen tako, da je notranji umetnik, ki v sebi nosi in oblikuje edinstven svet.

Človeška pristnost je ustvarjalen in silen zakrament, vidni znak nevidne milosti. Bolj intimnega in zastrašujočega dostopa do skrivnosti ni. Prijateljstvo je sladka milost, ki nas osvobaja, da se lahko približamo tej pustolovščini, jo prepoznamo in jo zaživimo. Človeško potovanje je neprestano preoblikovanje. Če k njemu pristopimo prijateljsko, nam neznano, neimenovano, negativno in preteče postopoma začnejo postajati po tihem naklonjeni.

Človek je kot umetnik neprestano dejaven v tem razodevanju. Domišljija je velik prijatelj neznanega. Nenehno kliče in osvobaja silo možnosti. Prijateljstva nikar ne skrčimo na izključevalen ali sentimentalen odnos, ker je veliko bolj obsežno in močno.

Keltski um ni ločeval tistega kar spada skupaj. Dualizem, ki vidno ločuje od nevidnega, čas od večnosti, človeško od božanskosti, jim je bil povsem tuj. Njihov čut za ontološko prijateljstvo je ustvaril izkustveni svet, bogato prepojen z drugačnostjo, protislovnostjo, simbolizmom in domišljijo.

Keltsko razumevanje prijateljstva je svojo inspiracijo in svoj vrhunec našlo v vzvišenem pojmu anam cara (prijatelj moje duše). To prijateljstvo je bilo dejanje prepoznavanja in pripadanja. Ko je nekdo imel svojega anam cara, je to prijateljstvo presegalo vsa splošno priznana pravila in vse kategorije. Na starodaven in večen način je bil povezan s prijateljem svoje duše.

Ker človeško srce nikoli ni povsem rojeno, je ljubezen nenehno rojevanje ustvarjalnosti v nas in med nami. Telo je naš prsteni dom, naš edini dom v vesolju. Čuti so božanski pragovi. Ko se nehamo bati samote, se v nas prebudi nova ustvarjalnost. Naše pozabljeno ali zanemarjeno notranje bogastvo se nam začne razodevati. Vrnemo se domov vase in učimo se počivati v sebi. Misli so naši notranji čuti. Na plan prinašajo skrivnostnost notranje pokrajine.

Delo naj bi bilo poetika rasti. Nevidna hrepenenja postanejo vidna, tako da se izrazijo v naših dejanjih. To je notranja želja dela. Ko se notranje življenje spoprijatelji z zunanjim svetom, se prebudi ustvarjalni duh in odvijejo se velike spremembe.

Do starosti, tj. čas žetve življenja, moramo gojiti prijateljski odnos. Spomin je prostor, kjer se naši minuli dnevi zbirajo. Pravijo, da se strastno srce nikoli ne postara. Čas je le zastrta večnost.

Neobhodno je , da se spoprijateljimo s svojo prvo in zadnjo spremljevalko, smrtjo. Smrt je nevidna sopotnica, ki vse od rojstva hodi z nami po poti življenja. Smrt je velika rana stvarstva, izvor vsega strahu in vse negativnosti. Prijateljstvo s smrtjo nam bo omogočilo, da bomo lahko slavili večnost duše, ki je smrt ne more oplaziti.

(Vir: John O´Donohue: ANAM CARA: duhovna modrost keltskega sveta. Ljubljana: Iskanj

Danijela Premzl