Odkar se spomnim, sem po poklicu gozdar. Res se da se mi je pozneje zgodila permakultura in sem se še pred kratkim preživljal kot naravovarstvenik. Vendar sem kot gozdar pri 14 letih zaslužil prvo plačo.

V času študija sem z veseljem sprejel dejstvo, da študiram na najbolj sonaravni gozdarski šoli na svetu; na šoli, ki jo poleg teorije odlikuje tudi izredna povezanost s prakso. Na zadnji Divji permakulturni delavnici pa sem prvič prišel v situacijo, ko gozdarstva nisem več zmogel (pa ne, da si nisem želel) predstaviti kot panogo, v kateri se prepletajo ekologija, varstvo narave in umno gospodarje. Kljub temu vem, da so med gozdarji še vedno posamezniki, ki so jim osnovna gozdarska načela temelj vsakodnevnega dela.

Tri gozdarska načela; trajnost, sonaravnost in gospodarnost, so vtkana tudi v temelje permakulture. Trajnost že v samo ime, gospodarnost v največji meri v proces permakulturnega načrtovanja, sonaravnost pa veje iz velike večine permakulturnih načel. Vendar ima gozdarstvo posebnost. Če poljedelec seje in še preden se obrne leto žanje, je za gozdarja drugače - to kar poseje bodo želi šele njegovi vnuki. V gozdarstvu je osnovna časovna enota okoli 100 let. Skozi ta pogled trajnost za gozdarstvo pomeni nekaj drugega kot za veliko večino ostalih dejavnosti.

»Kako zagotoviti trajen donos?« je bilo tako eno prvih vprašanj gozdarstva. Proces uničevanja gozdov namreč ni nič takšnega, kar bi človek opazil s prostim očesom. To je danes možno predvsem s študijem zgodovinskih virov. Ti govorijo, da so prvi zapisi o gozdovih na območju Slovenije izšli izpod peres rimskih piscev, ki so slovenske, najverjetneje kraške, gozdove opisali kot »obsežne hrastove gozdove«.

Če želite danes videti, kako je izgledal hrastov pragozd, se najprej obrišite pod nosom. Tega ni več. Najboljši približek v Sloveniji se nahaja v Krakovskem gozdu, vendar morate debelino največjih dreves je pomnožiti najmanj s tri, višine pa so najverjetneje bile tu nekje. Hrastovi gozdovi so bili torej visoki okoli 50 metrov in so bili med drugim sestavljeni iz orjakov, ki jih povprečna slovenska družina ne more niti objeti.

Seveda so sledili tudi drugi zapisi. Eden zanimivejših, za katere sem slišal, govori o sporu med Slovani in staroselci okoli svinjske paše. No ja, torej je bilo še vedno vsaj nekaj hrastov. Tu bi bilo vredno omeniti, da gozdarstvo ni bilo vedno le podaljšek lesne industrije, temveč so se osnovne vloge gozda skozi čas močno spreminjale.

Naslednji zanimivi zapisi o gozdovih na tem območju so namreč shranjeni v tako imenovanih gozdnih redih. In čeprav se Ortenburški gozdni red vsekakor nanaša na gozd, je les v njem le redko omenjen. So pa zato večkrat omenjene živali, recimo ujede, za katere je bilo natančno predpisano, kdo lahko nabira njihova jajca, kolikšen je njegov delež, na kak način si svoj delež izbere lastnik gozda in kdo bo plačal gozdarja, ki bo vse to nadzoroval.

Sokolarstvo v Sloveniji torej ima tradicijo, in to ne kratko - dokument namreč nosi letnico 1406. No ja, ko so Josefa Ressla napotili v Slovensko primorje, kjer naj bi nasadil hraste za Avstroogrsko mornarico, je ta ista območja, ki so bila pred okroglimi 1000 leti opisana kot »obsežni hrastovi gozdovi«, opisal le z eno besedo. Puščava.

V tisočletju se je torej višina »obsežnih hrastovih gozdov« zmanjšala s 50 metrov na 0 centimetrov. Koliko človeških generacij se je izmenjalo v tem času? Ali je katera izmed njih opazila, da so se v njenem času gozdovi znižali za recimo 50 centimetrov? Je.

A ne cela, to so bili posamezniki, ki so pred nekaj stoletji začeli razvijati gozdnogospodarsko načrtovanje. Zaradi teh posameznikov je danes drugače. V dobrih 100 letih se je gozd vrnil na kras. Da bodo zrasli hrasti, primerni za gradnjo ladij, bo potrebno še malo počakati, a vendar. Dokazali smo, da nastajanje puščav ni enosmeren proces.

Več na permakulturnem blogu