Vsak dan znova se vse večkrat prepričam kako fantastično delujejo določeni naravni zakoni, ki so očitno tu že od nekdaj. Potreboval sem skoraj dvajset let, da sem se skozi skrajno trpeče prepreke v življenju prebil do znanja in to znanje tudi pričel živeti. Saj znanje oz. teorijo sem mogoče imel že nekaj let nazaj o dokler nisem storil poglavitne poteze se ni zgodilo nič.

Ljudje bi zelo radi spremembe a se tako težko ločimo od miselnih vzorcev, ki nas dnevno zadržujejo v nekih trpečih življenskih okoliščinah. Lahko se točno zavedamo, da nekaj ne delamo v skladu z zavestjo ali v skladu z nepisanimi zakoni narave, vemo, da bomo trpeli zaradi neumnih odločitev pa jih vseeno storimo. Večina se seveda svojih neuravnovešenih odločitev sploh ne zaveda. Ali pa še slabše, mislijo, da imajo prav.

Nekaj mesecev ali nekaj tednov ali pa celo nekaj dni ali tudi nekaj ur nazaj sem se odločil da bo to in ono. Odločil sem se da se mi dogodijo določene izkušnje ali pa da privabim določene dogodke v svoje življenje...V sebi pogosto vzdržujem prekrasen občutek ob miselnem ali čustvenem doživljanju tistega končnega cilja. Pozoren sem na vse kar se dogaja okoli mene in predvsem v meni.

Vsak dvom, ki se mogoče še pojavi v procesu misel-čustvo takoj zavestno eliminiram in nato zgolj vzdržujem popolni mir, stanje brez kakršnih koli miselnih ali čustvenih izbruhov. Vsak dan znova in znova in spremembe so pojavljajo tako hitro, nekdo bi rekel to je čudež. Vendar ni, to je zavestna navzočnost v predmetnem svetu oblik in vsebin.

Prenašati to znanje drugim in opazovati te srečne ljudi, ko se pričnejo počasi pojavljati prvi znanilci njihovega lastnega stvarjenja, to je tisto kar želim trenutno doživljati.

Seveda istočasno gledam tudi tiste, ki se trudijo razumeti moje besede in jih želijo spraviti v svoja življenja, pa se jim zdi da ne gre, a prešibka pozornost teh oseb na dogajanja skozi dan pripelje do tega, da so šli mimo točno tisti ljudje, točno tisti dogodki, tiste izkušnje, ki so bile namenjene samo njim.

Stvarstvo se odzove nemudoma, na vsak naš pravilen klic in kakor sem opažal pri sebi opažam tudi sedej pri ljudeh, ki jih učim - premalo zavestne pozornosti. To sicer samo po sebi ni nič slabega oz. nič dobrega, tako je. A vendar vsaka taka ne-pozornost podaljšuje trpljenje.

Zen ima zgodbo:

Eden od menihov, Lao- Hin, ki je bil prepričan, da je razsvetljen in si zasluži višji položaj, se odloči, da gre v gore v samostan kjer je prebival daleč naokoli poznan mojster, ki je imel to moč, da je spoznal razsvetljenega človeka. Želel je dobiti potrditev tega mojstra, da bo tako lahko drugim dokazal, kakšno je njegovo stanje zavesti.

Pride Lao-Hin v Tempelj, pred vrati v prostor za meditacijo se sezuje in tam pusti tudi dežnik in še torbo. Prisede nasproti velikemu mojstru in mu potarna.

Mojster ga nekaj časa gleda, "no pa poglejva".

Na katero stran si postavil dežnik, levo ali desno od čevljev?

Lao- Hin je strmel nekaj sekund in končno dojel njegovo vprašanja, na katerega pa ni vedel odgovora!!

Torej zgubljeno tavanje brez zavestne navzočnosti je tisto, kar nas zadržuje v trpljenju že tisočletja. Samo notranja preobrazba vsakega od nas bo prinesla tudi zunanje spremembe.

Hvala