Znanstveniki glasno opozarjajo, da bo Arktika čez 35 let ostala brez ledu, če se bodo izpusti toplogrednih plinov nadaljevali s sedanjo hitrostjo in intenzivnostjo.

Arktična severozahodna povezava med Atlantikom in Pacifikom je po poročilih evropske vesoljske agencije ESA po letošnjem toplem poletju in milem začetku jeseni prvič v zgodovini nezaledenela in tako plovna za vse ladje. Doslej so se lahko z ledom v tem delu sveta kosali samo najmočnejši ledolomilci, za druge ladje pa je bila plovba zgolj želja.

Satelitski posnetki so pokazali tisto, kar so znanstveniki že dalj časa napovedovali, da se led tudi v tem delu sveta vse hitreje in nevarneje tali, saj pred tridesetimi leti še nihče ni upal napovedati, da bo prehod kdaj prevozen za ladje. Medtem ko se varstveniki narave in meteorologi ukvarjajo predvsem z vprašanjem, zakaj se je led na prehodu tako hitro stalil, pa si ladjarji že manejo roke, ker si obetajo krajšo pot z enega oceana na drugega.

Doslej so morali čakati, da se je sprostil Panamski prekop, z novo ladijsko potjo pa bi izgubil pomen. Mnogo previdnejši in bolj skeptičen je Leif Toudal Pedersen, vodja danskega vesoljskega centra, ki ocenjuje, da sta otoplitev in taljenje ledu v tem delu sveta nevaren ekstrem. Ledena ploskev na severnem polu, velika tri milijone kvadratnih kilometrov, se je letos zmanjšala za milijon kvadratnih kilometrov, kar je veliko več kot lani in predlani, ko so strokovnjaki napovedovali, da bo pot plovna za vse ladje, kar pa se ni zgodilo.

Zaslužek za ladjarje

Največje spremembe v tem delu Arktike opažajo predvsem marca in septembra. Arktika po njihovem mnenju zelo hitro in "učinkovito" reagira na klimatske spremembe. Najbolj črnogledi med strokovnjaki celo napovedujejo, da na Arktiki ne bo več ledu že leta 2040, ostale bodo samo plavajoče ledene plošče.

Črnogledost povzroča dejstvo, ki so ga strokovnjaki že dokazali, namreč da se led v tem delu sveta vse hitreje tali, tudi zaradi odseva sonca in atmosferskih sprememb. Dobro pri tem naj bi bilo to, da bo sedaj ladjam omogočena lažja in krajša pot do velikih naftnih rezerv v okolici Arktike. Nič čudnega ni, da so Rusi pred meseci zabodli svojo zastavo na 4000 metrov globine na severnem polu, da bi tako, mimo vseh pravil mednarodnega prava, zase zagotovili naftne rezerve pod ledenimi ploščami.

Računalniška simulacija, ki so jo izvedli znanstveniki z univerze v Washingtonu, je pokazala, da bodo leta 2040 na obalah Grenlandije in Kanade le še majhne količine ledu. Plast ledu je pozimi tod debela tri do štiri metre, v 35 letih pa naj bi se skrčila na manj kot meter.

Največ pa si od topljenja ledu obetajo ladijski prevozniki, ki se jim tako najverjetneje odpira nova, krajša pot iz Azije v Evropo. Seveda bo še dolgo trajalo, da se bodo države, ki si lastijo to območje, dogovorile o plovnosti poti in pravilih, predvsem finančnih, ki naj bi veljala za plovbo. Prehod je bil še do sredine 19. stoletja popolnoma neznan z odkritjem nafte na Aljaski pa se je hitro povečalo zanimanje za možnost plovbe po tem delu morja.

Za primerjavo: ladja, ki izpluje iz kateregakoli evropskega pristanišča proti Šanghaju, mora prepluti vsaj 26.000 kilometrov, seveda če uporabi pot skozi Panamski prekop. Če se ladjar odloči za alternativno pot skozi Sueški prekop, se pot podaljša še za 20.000 kilometrov. Pot skozi svereno "pasažo", kot že poimenujejo odledeneli del severnega morja, bi pomenila samo 17.000 kilometrov poti. Pri polni hitrosti, to je za tovorne ladje nekje okoli 20 vozlov ali 37 kilometrov na uro, bi si tovorne ladje prihranile kar štiri dni plovbe.

Zato ne preseneča, da so veliki ladijski prevozniki še kako zainteresirani za vožnjo po odledenelem kanalu. Vsi pa se zavedajo, da vsaj še deset let ne bo možna varna pot po tem delu morja, ker bo povsod veliko ogromnih ledenih plošč, ki bodo segale globoko v morje, in treznejši ladjarji zato že zdaj opozarjajo na nevarnost tako imenovanega Titanikovega efekta.

Geološki boji

Eden največjih evropskih poznavalcev tega dela sveta in raziskovalec polarnih krajev, Nemec Arved Fuchs, je z jadrnico Dagmar Aaen leta 1993 prvič in dobrih deset let pozneje tudi drugič preplul sedaj tako aktualno plovno pot. To je ponovil tudi pred tremi leti in spominja se, da je imel ob plovbi v tem delu morja vedno težave, še najlažje mu je bilo, ko je tudi sam opazil, da se ledena skorja zelo tanjša, pri plovbi pa mu je bil v pomoč močan vihar, ki je lomil led.

Ko je leta 2003 nameraval prepluti ožino, ga je led prikoval na mesto in čakati je moral kar celo leto, do poletja, da se je led toliko stanjšal, da mu je uspelo prepluti severozahodno pasažo. Ob tem nemški pustolovec in znanstvenik, ki s ukvarja z ekologijo, opozarja, da se mu zdi nesprejemljivo, da si Rusi že lastijo podmorje pod tem delom sveta in da Kanadčani, ki nameravajo zgraditi globokomorsko pristanišče, že računajo na velike dobičke.

Tu sta še Danska, ki vidi na tem delu preko Grenlandije svoj kolaček kruha, in Švedska, ki sta se zaradi naravnih bogastev Arktike že začeli prepirati, saj poskušajo Danci dokazati, Rusom in Švedom navkljub, da je dva tisoč kilometrov dolgi podvodni greben Lomonosov povezan z dansko Grenlandijo, kar bi pomenilo, da je Grenlandija geološki podaljšek Arktike.

Strokovnjaki ekologi opozarjajo na nevarnost črpanja nafte, kar nameravajo počenjati Rusi in Kanadčani. Bojijo se, da bo narava odgovorila po svoje, saj se ozračje nikjer na svetu ne ogreva tako hitro kot na Arktiki. Posledice tega ogrevanja pa bo čutil ves planet.

Vir: www.vecer.si