NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

nedelja 31-mar
  • Razširjeni vid

  • ponedeljek 01-apr
  • Spekter. 70 let Zbirke UGM

  • sreda 03-apr
  • 22. PRO PR konferenca: vodenje v komunikaciji
  • Znebite se svojih starih telefonov in tablic
  • Med naravo in kulturo

  • sobota 06-apr
  • Veganski golaž na Čistilni akciji ČS Polje

  • nedelja 07-apr
  • Polna luna

  • sreda 10-apr
  • Človek in čas

  • petek 12-apr
  • Mikis Theodorakis: Grk Zorba

  • nedelja 14-apr
  • Razširjeni vid

  • sreda 17-apr
  • Znanja in veščine za uspešno vodenje prostovoljcev
  • Razstava interspace

  • petek 19-apr
  • Ingmar Bergman: Prizori iz zakonskega življenja

  • sobota 20-apr
  • Plečnikova Lectarija

  • sreda 24-apr
  • Zoh Amba »Bhakti«

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Slovenščina je živi fosil   
    sobota, 12. marec 2022 @ 05:02 CET
    Uporabnik: Sonce

    Piše: Peter Amalietti v novih Misterijih www.misteriji.si

    Stara slovenščina je starodaven naraven jezik in je najbližja neznanemu prajeziku
    Nastanka prvega jezika, torej prajezika, in njegovega razvoja lingvističnim in antropološkim vedam še ni uspelo pojasniti. Vendar pa je vsaki zdravi pameti jasno, da množica izvira iz enega, kot so tudi celi narodi potomci enega samega brata – (skoraj) nihče pa več ne ve, da je stara slovenščina (ne glede na to, kako se je imenovala v preteklosti) starodaven naraven jezik in obenem neznanemu prajeziku najbližja; podobno kot je slovenščina tudi bliže sanskrtu kot vsi drugi znani mrtvi in živi jeziki, a sanskrt v nasprotju s slovenščino ni naraven jezik, marveč umeten, in se je prav tako razvil iz istega prajezika.

    Mar boste torej trdili, da je bila slovenščina tisti jezik, ki ga je Bog pomešal v Babilonu? (parafraza Prešerna)
    France Prešeren je bil seveda precej bližje daljni preteklosti, kot smo dandanes mi in je Valvasorjevo Slavo vojvodine Kranjske prebral že kot dijak. Ne le Prešeren in Valvasor, marveč prav vsi veliki Slovenci do druge polovice 19. stoletja (Linhart, Vodnik, Kopitar, Miklošič, Čop, Aškerc …) so se zavedali danes skritih korenin slovenskega ljudstva, ki sega v pradavnino, še zlasti pa tudi velike starodavnosti njihove materinščine.

    Kot naraven in starodaven jezik je slovenščina svoje besedišče razvila in pridobila povsem spontano med razvojem civilizacije in njenih potreb, obenem pa je vplivala na nastanek in razvoj številnih še danes živih jezikov. Preko naravnega razvoja njenega besedišča je mogoče rekonstruirati tudi razvoj prve civilizacije.

    Stari blejski župnik je nekega božičnega večera svojim faranom rekel: »Nocoj vam bom povedal nekaj, česar niste nikoli slišali in tudi ne boste več. Torej: dragi moji, naš ljubi Jezus Kristus je bil Slovenec!«

    Ne vem sicer, na čem je župnik utemeljil to trditev, vendar razumem, kaj je želel povedati. Vem tudi, da so na domu Jožefa in Marije v Betlehemu govorili po aramejsko, ne pa po hebrejsko, oba jezika pa sta zelo sorodna s slovenščino, kakor tudi vsi drugi antični jeziki, saj je »predantična« civilizacija temeljila na slovenščini. Dovolite mi, da to, priznam, vsekakor nenavadno trditev, poskusim malce osvetliti in pojasniti. Dokazati je v kratkem članku seveda ni mogoče. Res pa je tudi, da sem ta svoja spoznanja odkril povsem po intuitivni poti, zato verjamem, da me bodo vsaj nekateri bralci lahko razumeli na isti način.

    JEZIK JE DOKAZ
    V zaslepljenem privzgojenem navdušenju nad pridobitvami in dosežki grško-rimske civilizacije Slovenci pozabljamo, da smo sami potomci neke druge civilizacije – vsekakor ne grško-rimske, katero smo s sprejemom krščanstva sprejeli za svojo, z njo pa tudi njene laži in njeno pozabo. Ta grško-rimska civilizacija se namreč šopiri kot začetek prave civilizacije sploh, svoje predhodnike, še zlasti Etruščane oziroma Venete, pa zavestno ignorira in skriva pred zgodovinopisjem. Naša uradna (pred)zgodovinska paradigma pa se za zdaj žal opira na grško-rimske zgodovinopisce, torej zgolj na zmagovalčevo plat dogajanja.

    Sami pa vemo, da zmagovalci vselej ponaredijo prav vsa dejstva, ki ne ustrezajo njihovim namenom. Torej je naše ustaljeno pojmovanje (pred)zgodovine zgolj klonirana politična propaganda za nazaj. Julij Cezar, sicer potomec plemenite etruščanske rodbine, torej naše gore list, pa je uspešno poskrbel, da je zgodovina izbrisala prav vse, kar ni koristilo rimski legendi in njeni imperialni agendi. Tisoč let krščanstva je nato povsem in dokončno pretrgalo vezi ljudstva s preteklostjo in (pra)izročilom. Dandanes recimo ugledni slovenski etnolog celo trdi, da pred pojavom krščanstva Slovenci nismo imeli nobenih lastnih poganskih bogov (sic!), edino morda Kresnika.

    A kot ni popolnega umora, je tudi ta zgodovinski zločin zastrtja slovenskih korenin (narod brez korenin tudi prihodnosti nima) za sabo pustil neovrgljive dokaze: ta neovrgljivi dokaz je kar slovenski jezik sam. Naš jezik je v primerjavi z drugimi zelo pozno postal pisani knjižni jezik in ga je nato razvijalo le majhno število govorcev. Zato je vse do minulega stoletja ostal nerazvit, tako da je slovenščina s konca devetnajstega stoletja pravzaprav živi zgodovinski fosil. O tem priča tudi dejstvo, da ji je od vseh znanih jezikov še najbližji sanskrt, ki še danes zmotno velja za očeta indoevropskih jezikov sploh. Vendar pa podrobnejša razčlemba hitro pokaže, da je slovenščina manj razvita od sanskrta in seveda tudi precej starejša od njega.

    Da sem se začel poglabljati v zgodovino našega ljubega jezika, pa tudi ni naključje. V to me je pognalo presenetljivo odkritje nečesa, kar se prav nič ne sklada z danes veljavnimi lingvistični spoznanji. Vsi lingvisti namreč učijo, da je pomen besed stvar družbenega dogovora, da torej same zase ne nosijo pomena. Seveda pa so ti teoretiki lingvistike tujci in ko razmišljajo o jeziku, vselej izhajajo iz svoje materinščine in ta seveda ni slovenščina. Nihče med njimi je najbrž sploh ne pozna. Odkril sem, da je slovensko besedotvorje izjema k omenjenemu lingvističnemu pravilu; slovenščino namreč sestavljajo besede, katerih pomen in smisel je že zakodiran v njihovi obliki. Poglejmo nekaj primerov.

    Beseda pomen je nastala iz dveh besed: po meni, torej tako pač sam mislim. Beseda sporazum je sestavljena iz besed spor in razum. Beseda miza je okrajšava njenega opisa: mi za njo sedimo. Beseda polje pomeni: zdaj ni, pol (pa) je. Beseda pol/iti/ka pomeni: tisto, kar odloča, kam bomo šli potem: pol iti kam. Beseda zel/en izvira iz besede zel. Beseda je/len pove, da jeleni ne delajo drugega kot jedo, pijejo in se pojajo. Rastlina lokvanj raste v lokvah, lokva ima ponavadi obliko loka, lok pa naredijo iz kola (od zadaj prebrana beseda lok je kol): kol – lok – lokva – lokvanj.

    Vseh teh povezav v našem jeziku je nešteto. Slovenščina je torej jezik, ki ima svoje besedišče povsem urejeno in smiselno; vsi drugi meni znani sodobni jeziki so umetni in razviti, zato so njihova besedišča videti bolj kot smetišča. Našega jezika Bog ni zmešal v Babilonu kot vse druge jezike, naš narod pa je svoj jezik pobožno varoval in ohranil vse do danes, pa čeprav v različnih narečnih oblikah. Slovenščina je namreč vsebina svetega Grala (beri: Grla); slovenski narod je posoda slovenščine, tistega »popolnega jezika«, ki so ga že od pamtiveka iskali, nazadnje tudi Umberto Ecco.

    Tudi ime starodavnega mesta Babilon izvira iz slovenščine – Babji lon. Beseda lon je stara slovenska beseda (angleščina jo je prevzela: loan) za posojilo, zgodovinopisje pa potrjuje obstoj posebnih svečenic v Babilonu – svetih bab, ki niso molile h kakemu božanstvu, ampak so posojale denar za trgovske odprave; bankirjev namreč takrat (na srečo) še ni bilo.

    Zanimivo je primerjati besedi ljudje in judje. Jud je mednarodni naziv za hebrejce, ki neposredno izvira iz slovenščine – judje so torej ljudje, ki jim nekaj manjka (namreč začetna črka l). Tako vidimo, da je že v samem našem jeziku vgrajen antisemitizem – semiti so bili v antiki pred pojavom grško-rimske civilizacije namreč edini pravi tekmeci naših prednikov. Če pa bi besedi ljudje odvzeli prvi dve črki lj, dobimo udje, torej – ljudje so udje družbe.

    Naslednje fenomenalno odkritje pa je plod intuicije nekaj ducatov bistroumnih Slovencev poliglotov, ki so slovenske korene besed odkrili v številnih antičnih jezikih: v sanskrtu, sumerščini, kaldejščini, hebrejščini, venetščini, grščini, predvsem pa v etruščanščini.

    SLOVENSKI TOPONIMI PO VSEJ EVROPI
    Potem ko so na različnih evropskih ozemljih odkrivali številne povsem slovenske toponime, torej krajevna imena predvsem gor, rek in dolin, pa tudi mest in vasi, je več naših ljubiteljskih zgodovinarjev (pater Ivan Tomažič …) začel grebsti notranji dvom v danes še vedno uradno veljavno pravljico o naselitvi Slovanov v 6. ali 7. stoletju. Sam sem to na začetku devetdesetih odkril povsem po naključju med vožnjo po Švici, kjer je najti res veliko slovenske toponomastike, predvsem imen gora in rek.

    Celo samo ime Švica pripisujem slovenskemu izvoru: Švica je visokogorska dežela in preden pridemo do nje, se močno prepotimo (prešvicamo), obenem pa so njeni prebivalci tako zelo marljivi, natančni in delavni, da kar »švicajo«. Švicarski staroselci se imenujejo Reto-romani, kar lahko poslovenimo kot romanizirani Rezijanci (Retijci), ki so nekdaj segali vse do Francoskih Alp, zdaj pa so ostali samo še v Reziji.

    Novejša genetska raziskovanja DNK vseh živih evropskih narodov in etruščanskih mumij so tudi pokazala, da imamo Slovenci nek gen petsto let starejši od vseh drugih živih narodov, obenem pa so ta raziskovanja potrdila enakost etruščanskega in slovenskega gena in so Etruščani naši nesporni predniki.

    Sam sem (čeprav ne edini) tudi prišel do spoznanja, da latinščina s svojim besediščem izvira pretežno iz slovenščine/etruščanščine. Zgolj nekaj primerov: denarius denar, venite (pridite) – ven(odid)ite (pojdite), celibat/us – celi bat, domus – dom. Za latinščino vemo, da je pravzaprav nekakšna latovščina, saj so vsem predmetnim (sprva po navadi etruščansko-praslovenskim) oznakam in imenom dodajali končnico –us.

    Odkril sem tudi, da so angleščina, italijanščina in francoščina (menda tudi španščina) velikansko množico svojih besed prevzele iz slovenščine. Za primer podajam kratek seznam slovenskih besed, ki so enako zveneče kot angleške: pot/pot, top/top, sin/sin, meč/match, noč/notch, krov/crow, mi/me, vi/we, brat/brother, sestra/sister, sej/say, veri/very, nos/nose, je/yeah, knap/knap, lon/loan, Vind/wind, rov/row, lov/low, lik/lick, lok/lock, pik/pick, čer/chair, ker/care, bog/bog…

    Lingvist Leopold Verbovšek je povsem jasno in natančno pokazal, kako so iz slovenskih besed nastajale francoske, angleške ipd. Na primer francoski Galci so sebe imenovali Gaulles (izg. gol, torej nag), saj so se njihovi bojevniki vselej bojevali povsem goli (s ščitom). Vprašajmo se, zakaj poleg Korošcev pogrkujejo tudi Francozi, glede na samo besedotvorje besede »pogrkovati« pa bi morda lahko sklepali, da so pogrkovali tudi stari Grki.

    Ime keltskega plemena, ki ga zdaj pišejo Celtics, je – kot mi je povedal eden od slovenskih pionirjev raziskovanja naše prajezikovne dediščine Bodi Meško – zgolj popačen zapis slovenskega plemena Selci. Tudi flamščina, burščina in nizozemščina uporabljajo veliko slovenskih korenov. Obenem je povsem nesporno tudi dejstvo, da starocerkvena slovanščina uporablja skoraj same slovenske besede in da je to pravzaprav starocerkvena slovenščina in to so vedeli Prešeren in njegovi.

    Celo za arabsko božje ime Allah domnevam, da je to zgolj popačeno izgovorjena in zapisana naša starodavna beseda hvala. Tudi v arabščini namreč najdemo veliko slovenskih korenov besed (recimo beseda vadi, ki označuje kraj v puščavi z vodnim virom, izvira iz naše besede voda), kot so tudi v farsiju, patanu in drugih srednjeazijskih jezikih, dedičih iransko-arijskih prednikov, naših skupnih praočetov.

    Danes tudi vemo, da je v želji, da bi na dunajski univerzi končno odprli stolico za slovanske jezike, Fran Miklošič javno oznanil umazano nemškutarsko laž: da so namreč besede, ki jih imamo Slovenci skupne z Nemci, nemškega izvora. Zadnjih trideset let nemški jezikoslovci sami trdijo, da je najmanj 60 odstotkov nemških besed slovanskega (beri slovenskega) izvora, vendar o tem ni do zdaj poročal niti en slovenist ali slavist. Recimo slovenska beseda nebo je v nemščini, prebrana z »neprave« strani, oben in pomeni zgoraj.

    PRVI BODO ZADNJI, ZADNJI PA PRVI

    Po slovenskih toponimih, ki jih najdevamo vse od španske Iberije prek Anglije, Škotske in Irske do Skandinavije, Sredozemlja in Severne Afrike, in celo vse do Indije, bi lahko sodili, da smo pred nastopom grško-rimske civilizacije civiliziranemu svetu vladali Slovenci, le da so nas takrat različno poimenovali: Karijci (od tod izvira tudi ime Arijci) oziroma Kartažani ali častilci boginje Kar (zapisane tudi Car, Ker, Cer …), Skiti, Lidijci, Frigijci, Danajci, Kaananci, Hetiti, Hurijci, Medijci (Medijske toplice), Kelti, Tračani, Etruščani, Feničani (Fenicija-Venicija), Veneti (boginja Venera je bila najprej venetska boginja, a z imenom Ištar, Aštarte, Živa – glej hindujski Šiva), Vindi in Vendi, naše najstarejše znano ime pa je Anti – od tod tudi izraz antika,torej obdobje vladavine Antov. Valvazor pa je v Slavi vojvodine Kranjske napisal, da je slovenščino mogoče najti po vsej Aziji in celo tja do Japonske.

    Nemško ime za Koroško (Kärnten) izvira neposredno iz starega imena Karantanija; v svoji ožji domovini so naši predniki v različnih časih imeli različna imena, med drugim tudi Evganci, Karijci, Karnijci, Norijci, Japidi ali Gepidi, Tavriski, Karantanci, Karniolci, Kranjci (Kra je zgolj obrnjen Kar), šele od Prešernovih časov smo Slovenci, prvi pa nas je tako nagovoril menda Primož Trubar.

    Po nekaterih novejših pričevanjih slovenskih raziskovalcev predzgodovine (prvi je to objavil Joško Šavli) so bili naši predniki nosilci žarne halštatske kulture in prvi narod, ki je izumil hišo, razširjeni pa so bili vse do gorovja VIndhya v južni Indiji. Na našem ozemlju so odkrili najstarejše glasbilo (Babje jame) in najstarejšo šivanko (Potočka zijalka), na ljubljanskem Barju pa najstarejše kolo. Omeniti moramo tudi krapinskega človeka; pri nas so našli tudi najstarejšo helebardo in puščico, prav naši predniki so bili tisti, ki so ukrotili čebele in konja in uporabljali voz, prvi so tudi začeli jahati, bili so tudi prvi, ki so imeli svojo pisavo (obdonavska civilizacija iz Vinče) in železno orožje, izumili pa so tudi plug.

    Do petega stoletja pred našim štetjem so naši predniki vladali vesoljnemu svetu in ga seveda tudi poimenovali. Sam pravim, da je Adam poimenoval živali v slovenščini. Kakor praslovenske besede so se tudi mnoga slovenska krajevna imena ohranila do danes v številnih drugih jezikih. Skupaj z našo živo slovenščino so trdna opora za tale sklep: Da smo današnji Slovenci zadnji ostanki velikanskega starega naroda, sestavljenega iz številnih plemen, in da smo pred pojavom grško-rimske civilizacije, ki se prav v teh dneh naposled in hvala bogu poslavlja, vladali celotnemu civiliziranemu svetu. Če se tega zavedamo, potem razumemo tudi Prešernovo toženje v Uvodu h Krstu pri Savici po slavnih časih Slovencev v daljni preteklosti in tudi zakaj besedo Slovenci etimološko povezujejo s slavo.

    Peter Amalietti

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • www.misteriji.si
  • Več od avtorja Sonce
  • Več s področja * Poučna (spo)znanja, znanost

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Trackback

    Trackback URL for this entry: http://www.pozitivke.net/trackback.php/Naraven-Starodavni-Jezik-Slovenscina

    No trackback comments for this entry.
    Slovenščina je živi fosil | 0 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2024 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 0,55 seconds