Biti rojen pomeni biti izbran. Tukaj ni nihče po naključju. Vsakdo od nas je bil semkaj poslan zaradi svoje posebne usode. Pogosto se globlji pomen nekega dejstva prikaže, ko si ga ogledamo z duhovne plati. Pomislimo na trenutek spočetja. Takrat obstaja neskončno število različnih možnosti.

Toda v večini primerov se rodi le en otrok. Videti je, da že takrat deluje neke vrste selekcija. Ta selekcija namiguje na božjo previdnost, ki nas je sanjala, ustvarila in nenehno bdi nad nami. Pri poglavitnih vprašanjih, ki so oblikovala našo usodo, nismo imeli besede: kdaj se bomo rodili, kje se bomo rodili, komu se bomo rodili.

Kako drugačno bi bilo naše življenje, če bi se rodili v sosednji hiši? Nihče nam ni ponudil, naj si sami izberemo svojo identiteto. Z drugimi besedami povedano: za nas je bila pripravljena posebna usoda. Toda dana nam je bila tudi svoboda in ustvarjalnost, da presežemo dane možnosti, da si ustvarimo nove odnose in da si ustvarjamo vedno novo identiteto, ki vključuje tudi staro, vendar ni omejena nanjo.

To je skrivni utrip rasti, ki potihoma deluje pod zunanjim obličjem našega življenja. Usoda določa zunanji okvir našega doživljanja in življenja, svoboda pa poišče in zapolni njegovo notranjo obliko. Sanje o naši individualnosti so bile skrbno pripravljene že na milijone let, preden smo prišli sem. Poslani smo bili v tako oblikovano usodo, da bi z njeno pomočjo lahko izrazili poseben dar, ki ga prinašamo svetu.

Včasih ta dar lahko vsebuje trpljenje in bolečino, ki se ju ne da utemeljiti niti pojasniti. Vsaka oseba ima svojo usodo. Tu naj bi vsako naredil nekaj takšnega, kar ne more storiti nihče drug. Če bi našo usodo lahko izpolnil nekdo drug, bi bil on na našem mestu in mi ne bi bili tu. Nevidno nujo, ki nas je privedla sem, bomo odkrili v globinah svojega življenja. Ko jo bomo začeli razvozlavati, bosta oživela naš dar in naša nadarjenost.

Naše srce bo oživelo in nuja po življenju bo razvnela našo ustvarjalnost. Če uspemo prebuditi ta občutek za svojo svobodo, najdemo ritem s svojim življenjem. Ritem izgubimo, ko zatajimo svoje potenciale in nadarjenosti; ko se sprijaznimo s povprečnostjo in pobegnemo pred svojo nalogo. Ko izgubimo ritem, naše življenje postane dolgočasno premišljeno ali brezimno avtomatično. Ritem je skrivni ključ do ravnovesja in pripadnosti.

Ne bo se sesul v lažno zadovoljstvo ali pasivnost. To je ritem dinamičnega ravnovesja, to je pripravljenost duha, drža, ki ni osredotočena nase. Ta občutek za ritem je starodaven. Vse življenje je prišlo iz morja. Vsakdo izmed nas prihaja iz vode v maternici. Plima in oseka voda živita v plimi in oseki našega dihanja. Ko smo v ritmu s svojo naravo, se nas ne more dotakniti nič pogubnega. Božja previdnost je z nami; bdi nad nami in nas vodi proti novim obzorjem. Biti duhoven pomeni biti v ritmu.

(Vir: John O´Donohue: ANAM CARA: duhovna  modrost keltskega sveta. Ljubljana: Iskanja, 2002.)

Danijela Premzl