Dejstvo je, da zna biti pes človeku najboljši prijatelj. Vendar pa lahko postane, če se preobrazi v zverino, tudi njegov sovražnik, včasih pa lahko povzroči tudi nepopravljivo okvaro sosedskih odnosov. Blizu našega naselja sem bil tako nedavno priča neugodnemu sosedskemu sporu, ki ga je zanetil nevzgojeni mešanec s tem, ko je nesramno uporabljal sosedovo zemljišče za svoje »tekaške vaje«.

Toda tega ni počel sam – za njim se je podil tudi njegov gospodar, ki je svojo neubogljivo mrcino lovil. Po slovensko lastniško »samozavesten« sosed je imel lepega dne tega »poln kufer« in je sosedu zagrozil, da se lahko njemu in njegovemu psu kmalu zgodi kaj neprijetnega.

Toda lastnika psa to ni zmedlo. Sosedu je odvrnil, da ima vso pravico loviti svojega psa. Pa še prav je imel – zakon namreč določa, da sme lastnik domače in udomačene živali slednjo zasledovati na tuji nepremičnini. Lastnik zemljišča pa lahko lastniku živali prepove dostop na nepremičnino le, če žival brez odlašanja sam izroči lastniku. Je pa seveda vprašljivo, ali bi lahko tekaških avantur željnega mešanca označili za udomačeno žival.

Kaj pa, če imamo opravka z mrcino, ki lahko sem ter tja koga tudi ugrizne? Pred kratkim sem bral zanimiv pravni primer, ko je mladenič svojega ne ravno miroljubnega rottweilerja zaupal v varstvo svoji mami. In poglej ga zlomka, prav tistega dne je nepredvidljivi rottweiler zares ugriznil nekega nič hudega slutečega državljana. In kaj je odločilo sodišče? Okrivilo je mladeniča z argumentom, da ni poskrbel za primerno varstvo, saj je psa zaupal materi, ki tej nalogi ni bila kos.

Za škodo v primeru, da žival nekoga poškoduje, je praviloma odgovoren tisti, ki jo je k temu spodbudil, dražil ali zanemaril njeno varstvo. Smisel nadzorstva psa pa je seveda v tem, da se mu na učinkovit način prepreči, da bi koga poškodoval. Tako na primer velja, da je lastnik za psa odgovoren, če ta povzroči škodo, ko se je strgal z verige, kadar je bil spuščen, kadar nanj ni opozarjala opozorilna tabla.

Če pa, denimo, na zverino opozarja tabla »Pozor hud pes«, pa naključni sprehajalec kljub temu z njim »intenzivno komunicira«, tako da ga spravi v slabo voljo, potem lastnik za škodo, ki bi jo povzročil tak pes sprehajalcu, praviloma ne bo odgovarjal.

Štirinožcev torej ne gre podcenjevati. In vsekakor velja, da so lahko naši veliki prijatelji, če se tudi mi do njih obnašamo na prijateljski način, torej odgovorno. Če pa mislimo, da so naši objekti, igračke ali pa nasprotniki, potem lahko kaj hitro spoznamo tudi njihov »alter ago«, ki zna povzročiti kar nekaj pravnih problemov.

Mag. Boštjan J. Turk

Vir: dobrojutro.net