NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

petek 29-mar
  • VegaFriday v Piranu

  • nedelja 31-mar
  • Razširjeni vid

  • ponedeljek 01-apr
  • Spekter. 70 let Zbirke UGM

  • sreda 03-apr
  • 22. PRO PR konferenca: vodenje v komunikaciji
  • Znebite se svojih starih telefonov in tablic
  • Med naravo in kulturo

  • sobota 06-apr
  • Veganski golaž na Čistilni akciji ČS Polje

  • nedelja 07-apr
  • Polna luna

  • sreda 10-apr
  • Človek in čas

  • petek 12-apr
  • Mikis Theodorakis: Grk Zorba

  • nedelja 14-apr
  • Razširjeni vid

  • sreda 17-apr
  • Znanja in veščine za uspešno vodenje prostovoljcev
  • Razstava interspace

  • petek 19-apr
  • Ingmar Bergman: Prizori iz zakonskega življenja

  • sobota 20-apr
  • Plečnikova Lectarija

  • sreda 24-apr
  • Zoh Amba »Bhakti«

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Sindrom motnje pozornosti z motnjo koncentracije in hiperaktivnostjo-ADHD   
    nedelja, 25. september 2016 @ 05:02 CEST
    Uporabnik: Pozitivke

    Piše: Maja Južnič Sotlar v Vivi www.viva.si

    NI KRIVA VZGOJA!
    Pomislite. Ste že kdaj imeli priložnost videti otroka, ki je bil kakor živo srebro, ki ni mogel mirovati niti sekunde, kot rečemo, ki je bil potolčen in popraskan, nenehno v gibanju, pogosto v sporih z vrstniki, ki ga morda niso vedno najbolj veseli, in ki vam je ob pogledu na vašo malce bolj zaobljeno postavo mirno in brez zadrege rekel, da ste se zredili.

    Pri tem vas ni vikal, četudi vas ne pozna dobro. Njegovi starši so pogosto povsem izčrpani, saj otroku nikakor niso kos in ga ne obvladajo. Učiteljice nič kaj prizanesljivo povedo, da otrok ne izpolnjuje navodil, pri delu ves čas moti sebe in druge, poleg tega je nezbran, ne spoštuje dogovorov, ne dela domačih nalog ali pa jih naredi površno in nepopolno, izgublja šolske potrebščine, jezika ter je nasploh neukrotljiv in neukročen.

    Poznate kakega otroka, ki približno ustreza temu opisu? Tak otrok v družbi navadno velja za nevzgojenega. Vendar pa bi bilo napačno, če bi težavo pripisali slabi vzgoji in s tem nemara prezrli nevrološko razvojno motnjo, ki se skriva v ozadju.

    ADHD ali motnja pozornosti z motnjo koncentracije in hiperaktivnostjo je nevrološka razvojna motnja, ki obsega tri glavne simptome: šibko pozornost, povečano impulzivnost in nemir, ki se v praksi izraža natanko, kot smo opisali zgoraj. Nevrološka motnja, s katero se otrok rodi ali pa je posledica zgodnjih porodnih zapletov, je povezana z različnimi dejavniki, ki še niso v celoti raziskani, strokovnjaki pa ocenjujejo, da prizadene od enega do pet odstotkov otrok. Do tolikšnih razlik prihaja predvsem zaradi različno urejenih zdravstvenih sistemov ter dostopnosti do diagnostike in razvoja znanja na tem področju, pove dr. Nataša Potočnik Dajčman, pedopsihiatrinja iz Maribora.

    Poenostavljeno rečeno: pri otroku z ADHD je spremenjen predel možganovine (čelni in stranski reženj), v katerem impulzi iz ene živčne celice v drugo ne potujejo enako kot pri otrocih brez te motnje. Stanje se lahko izboljša, vendar le z načrtnim in usmerjenim delom. Če tega dela in posebnega programa zanj ne postavimo, delujemo podobno kot ti otroci: neorganizirano, s poskusi in napakami, predvsem pa neuspešno.

    Živahni in živi že od zgodnjega otroštva
    Otrok se z ADHD že rodi. Starši pogosto pripovedujejo, da je bil že od zgodnjega otroštva zelo "živ", da je malo spal in bil zelo dejaven, da se tudi po napornem dnevu ni utrudil in je le stežka zaspal. Toda kljub njihovi izraziti živahnosti v predšolskem obdobju odkrijejo manj otrok s to motnjo. Problem postane izrazitejši ob vstopu v šolo. V tem času se otrok prvič sreča s konkretnimi zahtevami, z rednim in strukturiranim delom ter zlasti z učiteljevimi zahtevami. Simptomi so pri vsakem otroku različno izraziti, vsekakor pa je zanj dobro, da je motnja odkrita čim prej. Otrok z ADHD namreč potrebuje usmerjeno delo z nekaterimi posebej njemu prilagojenimi metodami, zato je čas izredno dragocen. Kot pravi dr. Nataša Potočnik Dajčman, bi lahko določeno presejanje opravili ob pomoči vprašalnikov, ki jih izpolnijo pedopsihologi pri pregledu, ki ga opravi vsak triletnik. Pomemben je predvsem seštevek točk, ki vrednoti otrokovo sposobnost koncentracije. "Ko smo pred nekaj leti pedopsihiatri pregledovali rezultate tovrstnih vprašalnikov pri otrocih, ki so prišli k nam v obravnavo, smo opazili veliko kazalnikov, ki so že takrat nakazovali, da utegne iti za ADHD. Če bi več pozornosti namenjali odgovorom staršev, bi lahko marsikaterega otroka zajeli že zelo zgodaj, zanj ustrezno poskrbeli in s tem pomembno omilili marsikatero težavo v poznejšem obdobju, predvsem v šoli."

    Težave v šoli
    Otroci s to motnjo imajo praviloma težave v šoli. Šola je namreč prostor, kjer so otroci prvič srečajo s strogim redom, z vsakodnevnimi zahtevami, nalogami in navodili, ki jim niso kos, četudi jih razumejo, vendar pa je impulz tisti, ki v njih prevlada in jim onemogoči, da bi izpolnili tisto, kar od njih zahtevajo in pričakujejo. Zdijo se utrujeni, nemotivirani, raztreseni in nezbrani, doma ne vedo povedati, kaj se je dogajalo v šoli in kaj imajo za domačo nalogo, pozabljajo in izgubljajo stvari … Vse to povzroča vrsto težav in sporov – tako s starši kot z učitelji. Ker se ti otroci zdijo trmasti, prepričani v svoj prav in takrat, ko so v afektu, niso dojemljivi za racionalne razlage, učitelji nemalokrat sklenejo, da je otrok nevzgojen.

    Brez popuščanja pri vzgoji!
    Starši otrok z ADHD se praviloma sprašujejo, kje so zgrešili v vzgoji, prežemajo jih tudi občutki krivde. Resnici na ljubo: te občutke jim v veliki meri vzbuja tudi okolica s svojimi neprizanesljivimi pripombami. Občutki krivde staršem naložijo dodatno breme in jih pahnejo v še globljo stisko. "Preden naposled poiščejo strokovno pomoč, praviloma poskusijo nešteto pristopov in strategij, vendar s pičlim ali ničelnim uspehom," razlaga sogovornica in poudari, kako pomembno je, da staršem čim prej povedo, da njihov otrok ADHD nima zaradi njih, pač pa gre za posledico organske, nevrološke motnje. "Seveda je možno, da je otrok z ADHD tudi razvajen, kar je slaba kombinacija, pomembno pa je, da razlikujemo med motnjo in razvajenostjo."

    Toda kako razlikovati med razvajenostjo in ADHD? Kot pojasnjuje dr. Nataša Potočnik Dajčman, je nevzgojenost pogosto posledica tega, da starši težko ali pa sploh ne obvladujejo zelo zahtevnega otroka, zato raje popustijo, saj so ugotovili, da je tako manj težavnih situacij. Toda to je kratkoročna rešitev, kajti otrok, čigar vedenje sprva v resnici obvladujejo njegovi impulzi, se sčasoma nauči, da s takim vedenjem vsakič pridobi in doseže, kar želi. Tako se rojeva nevzgojenost pri vseh otrocih, ne le pri tistih z ADHD. Pomembno je, da starši ne popuščajo otroku in njegovim zahtevam.

    Za otroke z ADHD je pravilna in strukturirana vzgoja še pomembnejša kot za druge otroke. Otrok brez ADHD, ki je samo nevzgojen, v šoli večinoma nima težav, saj tam veljajo pravila, ki jih postavlja druga avtoriteta kot doma. Otroci jo brez težav spoštujejo, saj gre pri tem za odnos in ne za impulz, kakršen vpliva na vedenje in odzive otrok z ADHD. Otrok z ADHD se povsod obnaša enako, medtem ko se nevzgojen otrok zunaj doma praviloma vede drugače. Starši razvajenih otrok so vedno nemočni, ko opažajo, da imajo z otrokom težave samo oni, drugi pa z njim shajajo veliko lažje. To, pojasnjuje sogovornica, je eden od ključnih kazalnikov, da je otrok razvajen in torej brez motnje ADHD.

    Po pomoč čim prej
    Nesporno je, da otrok z ADHD in njegovi starši potrebujejo pomoč, kajti ta motnja zahteva strukturirano in usmerjeno delo, ki ga starši praviloma ne zmorejo brez strokovne pomoči. Toda kdaj in kam po pomoč? Kot pravi dr. Nataša Potočnik Dajčman, bi morali biti starši pozorni, če ugotovijo, da so izčrpali vse pristope in načine dela z otrokom, otroku pa kljub temu ni dobro. "Vsekakor bi se morali starši odzvati, če jih na težave njihovega otroka opozori tretja oseba. Če se dogaja vse našteto, je skrajni čas, da se odpravijo po strokovno pomoč." Dobijo jo lahko v sistemu zdravstvenega varstva ter v Svetovalnem centru za otroke, mladostnike in starše, ki deluje v Ljubljani, Mariboru in Kopru, v njem pa delujejo strokovnjaki različnih strok (psihologi, pedopsihiatri). V drugih regijah je prava pot obisk pedopsihiatra ali psihologa, saj je staršem neredko laže, če gredo najprej k psihologu kot pa k psihiatru. Obisk pri psihiatru namreč ljudje še vedno povezujejo s hudo patologijo.

    Sodelovanje treh strani za najboljše rezultate
    Ko je diagnoza znana, je nadvse pomembno, pravzaprav nujno, da se v načrt dela z otrokom vključi tudi šola oziroma vrtec, ki ga otrok obiskuje. Brez podpore učiteljev ter njihovega dobrega razumevanja celotnega položaja, posebnosti ADHD in otrokovih potreb ne gre pričakovati napredka. Zato je nujna čim prejšnja in v nadaljevanju redna komunikacija s šolo. Prvi stik s šolo strokovna svetovalna služba vzpostavi že v postopku postavljanja diagnoze, saj šolska svetovalna služba pripravi poročilo o otrokovem vedenju in težavah, ki jih ima v šoli. Tedaj se je treba dogovoriti tudi o prvi in osnovni strategiji dela z otrokom. Če gre za resno motnjo, psiholog ali pedopsihiater staršem svetuje, naj sprožijo postopek za usmerjanje oziroma "odločbo", kot temu pogosto pravijo tako starši kot učitelji. Z odločbo o usmerjanju otrok dobi status otroka s posebnimi potrebami, ki mu daje pravico do individualne pomoči. Pred nekaj leti so strokovnjaki za te otroke izborili in uredili status otroka s kroničnim stanjem, zato jim zakonsko pripada pet ur tovrstne pomoči na teden, kar je najvišje število ur dodatne pomoči. Kot pravi sogovornica, je to prvi korak, prva pomoč. Ko je sistem pomoči vzpostavljen, strokovnjaki spremljajo otrokovo Navadno se prvi uspehi in izboljšanja pokažejo po letu dni. Če je napredek opazen in je razvidno, da se bo nadaljeval v želeno smer, učitelji in starši nadaljujejo z enakim delom in strategijo. Seveda pa je lahko motnja tako huda, da kljub vsem ukrepom ne pride do opaznega izboljšanja. Tedaj strokovnjaki staršem predlagajo še zdravljenje z zdravili. Ta izjemoma svetujejo že ob postavitvi diagnoze, če so simptomi ADHD zelo izraziti ter otroka in njegovo okolico zelo motijo in ovirajo pri vsakodnevnih dejavnostih.

    Zdravila so velik tabu
    Zveni preprosto, logično in premočrtno, vendar v praksi žal ni tako. Zdravljenje simptomov ADHD z zdravili je za marsikaterega starša pravi tabu. Dr. Nataša Potočnik Dajčman na osnovi svojih kliničnih izkušenj pove, da starši praviloma kar nekaj vedo o zdravilih in imajo do njih tudi izoblikovano stališče, pogosto negativno. Sogovornica obžaluje, da starši informacije vse prepogosto dobivajo na nepreverjenih spletnih straneh, ki ponujajo nepopolne ali celo neresnične podatke. To ne koristi nikomur, še najmanj pa staršem, ki se morajo odločiti, ali bodo otroku pomagali tudi z zdravili ali ne. "Staršem vedno razložimo, da zdravila ne delujejo na ADHD tako kot deluje antibiotik na bakterijske okužbe, ki jih pozdravi v zelo kratkem času. Zdravila, ki jih uporabljamo pri ADHD, ne zdravijo v klasičnem smislu ozdravitve, marveč blažijo simptome, učinek celostne obravnave pa se pokaže na dolgi rok. Pod vplivom zdravil otrok bolje in lažje funkcionira, bolje upravlja s sabo in svojimi impulzi, lažje izvaja naloge, ki so zanj v tistem trenutku pomembne, lažje se znajde tudi v socialnih stikih. Zdravilo je torej njegov pomočnik, pomočnik na dolgi rok, ne samo v akutni fazi, zato jih v najtežjih primerih vselej priporočamo," pojasnjuje sogovornica in pove še, da starši najpogosteje izražajo strah pred neželenimi učinki, zlasti zastojem rasti, nekatere pa skrbi, da jim zdravila skušajo "vsiliti" le zato, da bodo imeli učitelji mir pred njihovim otrokom, zaradi česar zdravila zavračajo. Zato zdravniki veliko časa namenijo temu, da staršem pojasnijo vpliv in delovanje zdravil, pa tudi to, kako bodo otroku pomagala. Raziskave so pokazale, da zdravila vplivajo na rast samo v obdobju, ko otrok jemlje zdravila, ko pa jih ne, je rast normalna. Povprečna višina odraslih, ki so kot otroci prejemali zdravila za ADHD, ni nič nižja od povprečne višine v populaciji. Kot pravi sogovornica, noben otrok zdravil ne jemlje ves čas, saj vsem predpišejo tudi daljša obdobja, ko so brez terapije, denimo med počitnicami. Ko so strokovnjaki pregledovali višino otrok, zdravljenih z zdravili, ki blažijo simptomatiko ADHD, so ugotovili, da dosegajo povprečno višino za svojo generacijo.

    V Sloveniji sta na voljo dve zdravili, ki sta po učinkovitosti primerljivi, razlikujeta pa se po tem, koliko časa katero pokriva simptome. "Preden predpišemo določeno zdravilo, vedno pozorno preučimo, v katerem delu dneva so simptomi najbolj moteči. Povsem možno je, da je otrok, ki ima kombinacijo ADHD in razvajenosti, doma veliko bolj moteč kot v šoli, zato potrebuje zdravilo, ki deluje ves dan. Za nekatere otroke pa je dovolj, če zdravilo pokrije le polovico dneva, takrat ko so v šoli, saj se njihovi starši v popoldanskem času dobro znajdejo, zato ni potrebe po zdravilu, ki bi delovalo ves dan," sogovornica pojasni razliko med zdravili.

    Ranljivejši med odraščanjem
    Starše otrok z ADHD pogosto skrbi, kako bo njihov otrok odraščal, kako bo prebrodil težavna obdobja, zlasti puberteto, in kako se bo pozneje osamosvojil. Mejniki, ki jih ne dosežejo, vsi neuspehi, socialna izločenost in podobno, vse to pušča posledice in se utegne izraziti pozneje, ko otrok odraste. Žal podatki kažejo, da je v tej skupini otrok zelo visok odstotek takih, ki ne dokončajo srednješolskega izobraževanja in zaidejo v družbo, ki neredko prihaja navzkriž z zakonom. Osnovna šola je obvezna, zato se v otroke vlaga veliko truda, da jo dokončajo. Srednja šola pa je neobvezna, zaradi česar je toliko pomembneje, da so otroci prepoznani čim prej, da z njimi delajo usmerjeno in po programu ter da so do tedaj, ko vstopijo v srednjo šolo, že dodobra vpeljani v sistem in imajo čim večji red, kajti to pomeni večjo možnost, da bo otrok karseda uspešen tudi v nadaljnjem izobraževanju in zaposlitvi.

    NAPOTKI ZA STARŠE IN UČITELJE
    Za starše:
    Otroku dajajte jasna in kratka navodila, podajte jih kot dejstvo in z mirnim tonom, brez vznemirjenja.
    Če želite določeno stvar doseči v kratkem obdobju, razdelite navodila. Pred odhodom zdoma otroku deset minut prej prvič povejte, da greste in da naj konča z igro.
    Napovedi ne dajajte veliko vnaprej.
    • Otrok naj ima tudi v popoldanskem času strukturiran urnik dnevnih dejavnosti. V urniku naj bo vsak dan čas, namenjen delu za šolo, tudi takrat, ko to ni nujno potrebno.
    • Otrok naj ima posebno beležko za sporočanje navodil, kaj naj prinese v šolo, kaj ima za domačo nalogo … Starši naj beležko vsak dan pregledajo.
    • Otroku priskrbite miren prostor, v katerem ne bo motil drugih. Za mizo naj sedi sam.
    • Otrok naj ima na mizi samo tisto, kar potrebuje v tistem trenutku. Motečih dejavnikov mora biti čim manj.
    Otroku pomagajte strukturirati domače delo. Po potrebi naj dela naloge kar za kuhinjsko mizo, saj ga boste tako laže nadzorovali.
    Vzpostavite dober odnos s šolo, dogovorite se o obliki prenosa informacij in odgovornosti oziroma kompetenc, ki jih mora imeti učitelj

    Za učitelje:
    • Veljajo vsi zgoraj našteti nasveti.
    Imejte pozitiven odnos do otroka. Pohvalite ga. Ti otroci so zelo hvaležni za vsako spodbudo in pohvalo, za občutek, da so koristni in zaželeni. Dajte mu možnost in prostor, da se lahko vsaj kratek čas neovirano giba tudi med poukom. Naročite mu, naj kaj odnese v tajništvo ali knjižnico: tako se bo gibal in obenem imel občutek, da je koristen.
    • Vzpostavite dober odnos s starši otroka in poskrbite, da bodo lahko takrat, ko je otrok v šoli, mirni, z zavedanjem, da je pri vas zanj dobro poskrbljeno

    SKUPAJ STARŠI SI PRIZADEVAMO ZA DOBRO OTROKA!
    Davorka Pregl, učiteljica razrednega pouka iz Maribora s tridesetletnim stažem: "Sem učiteljica in moje poslanstvo je delo z otroki. Kadar učitelj dobi v razred otroka z motnjo pozornosti, je to zanj velik izziv. Sprva se tudi sam iščeš, spoznavaš otroka, daješ mu možnost, hkrati pa daješ možnost tudi sebi. V razredu imam dečka z ADHD in moja naloga je, da mu pomagam. Da bi laže premagali začetne ovire, sem starše povabila na dolg pogovor, med katerim sta mi povedala, kakšne pristope sta uporabljala in s kakšnimi težavami se srečujeta doma, vse z namenom, da bi mi osvetlila problem in da bom laže razumela, s čim se bom morala spoprijemati v razredu. Skupaj smo se dogovorili, da poiščemo še pomoč v ustanovah zunaj šole, seveda za dobro otroka. Odnos med starši in nami, učitelji, je nadvse pomemben, kajti samo tako lahko dosegamo dobre rezultate. ADHD ima zelo veliko obrazov – motnje ni težko prepoznati, vendar pa je od otroka do otroka različna. Prav je, da delamo skupaj s starši in si prizadevamo za isto stvar – za dobro otroka. Vesela sem, da sem se lahko udeležila seminarja o ADHD, saj mi nova znanja pomagajo pri delu v razredu. Učiteljice se zelo rade udeležujemo tovrstnih predavanj. Žal se mi zdi, da učitelji to teoretično znanje premalo uporabljajo v praksi in ravnajo drugače. Ta razkorak me pogosto žalosti. Priznavamo drugačnost, vendar le v teoriji, ne pa tudi v praksi."

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • www.viva.si
  • Več od avtorja Pozitivke
  • Več s področja * Zdravje, gibanje in bivanje

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Sindrom motnje pozornosti z motnjo koncentracije in hiperaktivnostjo-ADHD | 0 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2024 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 0,50 seconds