Johann Sebastian Bach
(1685 – 1750)

Njegova glasba je pomemben sestavni del današnjega glasbenega življenje. Vsako leto vsepovsod izvajajo njegova velika dela Velikonočni oratorij, Matejev pasion in Mašo v h-molu. Kdo je bil ta mož »univerzalne govorice glasbe?

Vsekakor je bil glavni Bachov motiv je bila osamljenost. Johann Sebastian Bach se je rodil v zelo veliki družini, ki ji je vtisnila podobno luteranska vera in je dala v več generacijah mnogo, predvsem cerkvenih glasbenikov. Za svojo genialno nadarjenost je imel torej zelo ugodne pogoje, glasbeni posluh in religiozno okolje. Že samo me Bach je zelo melodično. Vrstni red glasov besede Bach, mehak začetek-B v povezavi z odprtim A, srednji, uravnotežen vokal med »ženskim« svetlim vokalom I in E IN »moškim« 0 in U, kot tudi zveneči goltnik opisuje mali vodni tok. In dejansko je »tekoče« bistvena značilnost je Bachove glasbe.

Druga značilnost je globoka resnost. Osebno ime »Sebastian« prihaja iz grščine in pomeni«častivreden«. Kdor pozna pomen določitve imena otroku, ve, da je vpliv imena zelo pomemben. Povsem jasno je, da je človek, katerega duševno življenje in ustvarjalno delo je tako zelo prežeto s stremljenjem po popolnosti, že zaradi tega osamljen, saj le redki ljudje lahko ocenijo in cenijo njegovo posebno čustveno ustvarjalnost. Pri njem ni bilo mogoče ločiti globine in resnosti religioznosti od glazbe. Po njegovem mnenju je glasba namenjena čaščenju Boga in je sprostitev duše.

Tako stališče je vedno vzrok osamljenosti, ker vodi k nezavedni povezavi s svetovno dušo in s tem tudi nujno z njeno bolečino. Bach je živel in dojemal življenje kot potrpežljivo nošenje križa. Njegovo upanje je bilo, »Kristus bo tiste, ki nosijo križ, okronal.« To je osamljenost iskalca Boga, ki jo v osnovi vsakdo pozna, v kateri se na ta ali oni način v notranjosti prebivajoči duh poskuša razodeti. Takšen človek že v zgodnjih letih jasno občuti, da živi v svetu, ki njegovega globokega hrepenenja po harmoniji in vstajenju, ne prepozna. Tragika tega je v tem, da nižje ne more dojeti višjega. Za Bacha je to pomenilo, da je soljudi, ki niso strmeli po taki popolnosti, lahko dobro razumel, oni pa njega ne.

Tudi v na zunjaj srečnih okoliščinah muči takega človeka zavest osamljenosti, temeljna odtujenost. Bach je to zagotovo intuitivno čutil. V druženju s soljudmi in številnimi drugimi glasbeniki, je bil vedno zelo skromen. Znano je, da je bil gostoljuben. Naravni zakon je, da v svojem življenju vedno srečaš človeka nasprotnega značaja, s katerim moraš delati. Tudi Bach je doživel take ovire, razočaranja in udarce usode, ki so ga očistile in poglobile njegove religiozne občutke, ki so temeljili na strogem luteranskem protenstatizmu njegovih prednikov.

Po zgodnji smrti staršev ga je vzgajal stric, ki je bil častihlepen glasbenik. Mlademu Sebastianu pa ni dovolil študirati v njegovi veliki glasbeni knjižnici. Tega Bach ni mogel sprejeti.. Zato se je ponoči skrivaj prikradel do omare z notami in pri svetlobi meseca ali sveče z veliko truda prepisoval številne partiture, kar je trajalo mesece dolgo. S tem pa si je uničil vid. Bil je kratkoviden, na starost pa celo oslepel. Končno je stric opazil skrivno delo, vzel mu je note in jih imel od tedaj pred njim zaklenjene.

Pozneje, ko je bil Bach dvorni kapelnik, na delo zelo dobro plačanem in cenjenjem položaj ga je doletel še večji udarec usode kot je bila prej smrt staršev: ko se je vrnil s potovanja domov, je zvedel o nenadni in nepričakovani smrti svoje prve žene Marie Barbare. Ta pretresljiv dogodek je nanj deloval tako, da je s pomočjo glasbe živel življenje, v katerem je služil Bogu. To je bilo tedaj možno le v okviru cerkvenega glasbenega položaja

Poznejši udarec usode so predstavljale tudi zgodnje smrti njegovih šestih od trinajstih otrok iz drugega zakona in usoda naslednjega sina: zgodaj je kazal znake posebne genialne glasbene nadarjenosti in obljubljal, da bo prekosil svojega očeta. Na veliko presenečenje družine pa je bil slaboumen. Ob koncu svojega življenja je Bach oslepel. Dve boleči operaciji oči pri ne uspešno uglednem angleškem zdravniku, ki pa se je očitno znal dobro tržiti, niso bile neuspešne, ampak so zaradi tedaj razširjenih močnih in škodljivih zdravil uničile Bachovo sicer trdno zdravje v manj kot pol leta.. Čudno pri vsem tem, pa je, da je Bach deset dni pred smrtjo po kapi spet za kratek čas videl.

Smrt in minljivost sta bila za Bacha običajni izkušnji. Nekoč je celo potožil, da se število žalnih služb ob smrti, pri katerih je moral igrati in so mu prinašale dohodek, zmanjšuje, ker je v Leipzigu »tako dober zrak«.

Bach je pri gemantričnem imen uporabljal tudi mnoga pomemebnejša svetopisemska števila kot numerus elektorum 153 in numeri perfekti 6,28 in 496. Poseben pomen ima lahko celo izbira besed in način pisanja naslova in podnaslova, s katerim je začel svoje delo, kot tudi cestne vinjete, ki jih je sam označil kot višek svojih partitur.

Lahko se vprašamo, zakaj je Bach dal svojim delom tudi numerološki vidik in ali ne bi njegova glasba brez teh simboličnih številčnih vrednosti enak učinek. Toda Bach je sledil tradiciji Leibnitza, ta pa Pitagore. Za Leinbnitza je bilo poslušati glasbo, kot da bi slišal nezavedna števila duš. »Med tem , ko šteješ, zaznaš delovanje teh nezavednih števil.«

Na začetku vodnarjeve dobe je Bachova glasba kot spomenik, popolni umetniški izraz izzvenelega obdobja rib. Vpliv vodnarja razblinja trdne strukture. To velja na vseh področjih socialnega življenja in pojasnjuje tudi, zakaj so bili dani tradicionalni umetniški kriteriji za našo sodobno umetnost.

Zato deluje pogosto vračanje k Bachovi glasbi kot stalno usmerjanje, kot hrepeneče vračanje k lepšim sadovom nekega obdobja, ki je izzvenelo in se vedno bolj oddaljuje od nas. Mnogim ljudem je klasična glasba že tako tuj, da jo preko zvočnikov predvajajo na železniških postajah in kioskih, ker moti ljudi s določenim dušnim stanjem in pomaga preganjati prodajalce droge.

Bachova glasba že v njegovem času ni bila moderna, prav tako tudi resnosti njegove umetnosti. Bachovi zgledi so bili usmerjeni v preteklost. V njegovi glasbi so vsa razmerja skupaj tako harmonična, da vedno obstaja občutek, da je le tak potek pravilen in je vsak ton na svojem mestu. Goethe opisuje to redko občutje v svojem pismu Zelterju:« kot da se večna harmonija sama vzdržuje, kot bi zgodila v Božjem srcu pred ustvarjenjem sveta. Tako deluje tudi v moji notranjosti in je tako, kot da ne bi potreboval sluha, še manj vida in sploh nobenih čutil.«

Nekateri gemantrični sistemi so bili v Bachovem obdobju še v uporabi. To je bila »poligonalna« abeceda, pri kateri so se stopnjujoče dvigale vrednosti števil od črke do črke. Tako je pri trigonalni abecedi A=1, B=3, C=6, D=10 itd. V. Pri oktogonalni se narašča številčna vrsta še hitreje. A=1, B=8, C= 21 in D= 40.

Izgleda, da je Bach uporabljal le navadno abecedo s 24 črkami. V njej je I=J in U=V. V tej abecedi so črke oštevilčene od 1 – 24. Tako dobimo za ime BACH (B=2,A=1,C=3, H=4) vsoto 14. Začetni črki njegovega imena J.S., ki sta dodani njegovemu priimku BACH, daje število 41, obratno od števila 14, ker je J deveta in S osemnajsta črka. 9+ 18+14=41. S svojimi enainštiridesetim rojstnim dnevom je Bach začel s tiskanjem svojih del. Umetnost fuge, njegovo kontrapunktično volilo, je sestavljeno iz 14 posamičnih stavkov. Izgleda, da je Bach štirinajsti kontrapunkt zavestno pustil nedokončano. Je, edini, v katerem je Bach uporabil svoje ime kot temo.

Raziskave nekaterih avtorjev so pokazale, da je Bach pri skladanju zavestno upošteval številke let. Popolnoma se teh domnev ne da dokazati, čeprav je sovpadanje osupljivo.

Lahko se vprašamo, zakaj je dal Bach svojim delom tudi numerološki vidik in ali ne bi njegova imela brez teh simboličnih številčnih vrednosti enak učinek. Toda Bach je sledil tradiciji Leibnitza, ta pa Pitagore. Za Leinbniz je bilo poslušati glasbo, kot bi slišal nezavedna števila duše.« Med tem , ko šteješ, zaznaš, delovanje teh nezaznavnih števil.«

Da bi lahko predvideli delovanje, ki izhaja iz zavestne uporabe določenih zakonov harmonije, se moramo vprašati , kako daleč segajo izkušnje čutil. Znanost je ugotovila, da se med obema polovicama možganov izmenja cca. 2 milijardi signalov na sekundo. Kaj je pri tem vse obdelano? Na vsak način je število zavestno doživetih vtisov pri tem neznatno majhno. Kapaciteta sprejema možganov je veliko večja kot običajno menimo. Mehanizmi izbiranja in omejevanja, ki so potrebni za človekovo zavestno usmeritev, predstavljajo le del raziskav možganov.

Pri starem človeku opazimo, da bolj deluje dolgoročni spomin kot kratkoročni. Star človek pogosto lahko opiše dogodke iz zgodnjega otroštva s presenetljivo natančnostjo, na primer vzorec preproge, na kateri se je igral. Nasprotno pa trenutne dogodke hitro pozabi in se jih ne more spomniti. Kot lahko fotografski aparat sprejme pri kratki svetlobni osvetlitvi zelo natančne podobe, tako doživlja tudi človek v kratkem trenutku neskončno več o svoji okolici in njenih interakcijah z drugimi bitji, kot se v tem trenutku zaveda. Te informacije so mu na razpolago pozneje pri obdelavi življenjskih izkušenj.

Če to prenesemo na glasbo, pomeni, da človek doživlja in vrednoti harmonijo razmerij nezavedno. To je tudi tisto, kar se zdi večno pri Bachovi glasbi. Ker so razmerja pri Bachu tako popolna, dobimo tudi pri živahnih delih vtis umirjene glasbe. Ali ni Bach pripomogel s svojo duhovno glasbo, predvsem s svojimi pasijoni, da so se zasidrale podobe dogmatsko teološkega vidika v človekovo zavest, vidik, v katerem doživljamo Kristusov ep v prvi vrsti zgodovinsko in grozno mučeništvo?

Na določen način da. Potrebno je tu poudariti, da vzdržuje čista krščanska simbolika, vendar ne izkrivljene in zavajajoče podobe, ki so jih vpeljali teologi, v človekovi zavesti upanje na boljše, višje življenje. V tem smislu ima pripravljalno nalogo. Kajti, ko človeštvo enkrat spregleda teološke prevare, bo srečalo čisti notranje krščanstvo, ki ga bo pripeljalo na pot notranje osvoboditve.

Svetopisemska besedila, ki jih je Bach uglasbil, kažejo notranjo osvoboditev. Predstavljajo most k lastnemu notranjemu doživljanju Kristusovih impulzov, ki se dotikajo človeštva.

Miran