NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 
Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.

Vpiši se ali pošlji email na: soncna@pozitivke.net.
Več o sončni pošti >>
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 20.000 bralcev.

 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 NOVO PRI NAS  

ČLANKI

4 novi Članki v zadnjih 24 urah

KOMENTARJI BRALCEV
zadnja 2 dni

  • Popolna mati
  • Američani odobrili ...
  • Misel tedna

  • TRACKBACKS zadnja 2 dni

    Ni novih trackback komentarjev

    POVEZAVE zadnja 2 tedna

    Ni nedavnih novih povezav

     Aktualno  


     Mesečni koledar  
    Dogodki te strani

    nedelja 26-nov
  • Maja Haderlap, gostja ob sklenitvi sejma

  • ponedeljek 27-nov
  • Zdravstveni kotiček

  • torek 28-nov
  • SIMPOZIJ - Steps towards liveable cities

  • sreda 29-nov
  • Karierni sejem MojeDelo.com

  • sobota 02-dec
  • Vikend samo za vaju - Shiatsu masaža za pare - 2. 12. do 3. 12. 2017

  • nedelja 03-dec
  • Srečanje z Bracom v Ljubljani
  • Zakaj je Karel X. pokopan na Kostanjevici?

  • torek 05-dec
  • Odvrzite očala in leče….Izboljšajte si vid po naravni poti - g. Leo Angart

  • petek 08-dec
  • Odvrzite očala in leče….Izboljšajte si vid po naravni poti - g. Leo Angart - delavnica za otroke

  • sobota 09-dec
  • Odvrzite očala in leče….Izboljšajte si vid po naravni poti - g. Leo Angart

  • torek 12-dec
  • Odvrzite očala in leče….Izboljšajte si vid po naravni poti - g. Leo Angart - delavnica za otroke

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Jorinda in Joringel   
    petek, 25. avgust 2017 @ 05:02 CEST
    Uporabnik: Miran Zupančič

    Skrivnost združitve.
    Duševna uganka pri moškem in ženski je velika življenjska uganka, ki je vsakemu človeku vedno znova kot oreh položena na tehnico, da bi se spet vse življenje ukvarjal z njo. Enkrat mora ta oreh streti. Človeku se mora nekoč posvetiti, kako lahko moški in ženska razrešita prastaro nasprotje med duševnim idealom in vsakodnevnim zasužnjevanjem s pomočjo posvetne magije.

    Problematike moški – ženska, ki se na vseh področjih vse bolj zaostruje, se ne da več razrešiti na način, ki je bil včasih v navadi. Z vsemi konflikti in stanje napetosti ter sproščanja raste spor. Ta uganka duše poglablja prepad med moškim in žensko. Nista ga še premagala ker daleč presega vse biološke in psihične vezi. To je skrivnost univerzalne vrste. Zakoreninjena je v človekovem jedru, ki je pri obeh spolih obratno polarizirano.

    Zaradi negativno – magičnih vplivov je duševna polarnost moškega in ženske vse bolj motena, kakor da bi bila razdvojena in magično ujeta. Šele ko človek začenja spregledovati lastno notranjo motenost polarnosti duše, razdvojenost srca in glave( pri ženskah) ali glave in srca ( pri moških) in uvidi, da so vzrok za to razdvojenost magični vplivi, si začenja utirati pot k preobratu.

    Zaradi spremembe kozmične atmosfere se bodo ljudje v letih, ki prihajajo bolj borili za to, da se bodo v svoji notranjosti prebudili. Razrešitev velike uganke duše pri moškem in pri ženski se bo počasi zarisala v zavesti ljudi. Ljudje bodo prepoznali, na kako čudovit se lahko osvobodijo vseh sil, ki razdeljujejo in magično vežejo. Kot bi lahko rekli v jeziku naše pravljice, bodo našli krvavo rdeči cvet z biserom.

    Uganka, ali lahko oba človeška pola – moški in ženska – sploh dosežeta resnični zakon v smislu resnične in harmonične ENOSTI, najde svojo skrivnostno in absolutno univerzalno rešitev v naši pravljici o Jorindi in Joringlu . Možnost za razkritje rešitve nakaže pravljica v človeku samem. Mi sami moramo začeti z reševanjem te uganke v našem lastnem občutenju in mišljenju.

    Jorinda in Joringel

    Nekoč je bil v nekem temnem gozdu star grad, v katerem je živela čarovnica. Podnevi se je spremenila v mačko ali v sovo, ponoči pa je imela človeško podobo. K sebi je privabljala divjačino in ptiče, potem pa jih je pobila, skuhala in pojedla. Če se je gradu kdo približal na sto korakov, se od tam ni več mogel premakniti, dokler ga ni odčarala. Če pa je ta v ta krog prišla deklica, jo je spremenila v ptičko, jo zaprla v kletko in odnesla v grad. V gradu je imela že sedem tisoč košar s takimi redkimi pticami.

    Vsaka misel, ki jo mislimo je magična. To pomeni, da predstavlja silo, specifično energijo, ki ima v sebi moč privlačenja in odbijanja. Vsaka miselna slika, ki jo človek razvije s svojimi možgani je najfinejše magnetno polje z določeno frekvenco nihanja, katerega spremne pojave lahko dandanes celo izmerimo.

    Nad dejstvom, da so miselne slike magične in se lahko združijo s podobnimi miselnimi slikami v vse močnejša magnetna polja, bi se človek lahko zamislil.
    Kajti vse tisto, kar se je v toku človeške zgodovine v človeških možganih , se ni enostavno razblinilo v nič. V eteričnih sferah, katere imenujemo tudi projekcijska sfera ali zrcalna sfera, je ustvarilo kar se da zapletena energetska polja.

    V tolikšni meri, kot ljudje miselno ali s svojimi občutji odgovarjajo magnetnim poljem, jih le-ta magično ujamejo. Nekatera takšna polja lahko zavzamejo gigantske oblike, ki jih potem široke množice hranijo z določenimi predstavami in občutji. Ta polja potem na ljudi delujejo absolutno zasužnjujoče, magično. Takšni ljudje ne morejo več drugače, kot da svoj dan prežive z določenimi predstavami predstavami in občutji.

    Stoje v začaranem krogu in vanj so zaprti! Stari gnostiki so takšna sferična magnetna polja imenovali » Eoni«. V zrcalni sferi ( onostrani- astralni) je veliko bitij, ki izkoriščajo takšna magnetna polja določenih projekcij tako, da se hranijo z etri, ki se sproščajo iz teh magnetnih polij. To so takoimenovani » Arhonti« v » Eonih«, Rečemo lahko, da Arhonti živijo kot paraziti iz misli in občutij, katere jim ljudje nazavedno pošiljajo in si tako krepijo svoje polje moči. V zrcalni sferi umrlih obstajajo neštevilni takšni Eoni in Arhonti – od peklenskih pa do nebeških kvalitet. V svetih spisih jih imenujejo » knezi, prestoli in mogočneži« v nebesih in teh se mora vsakdo, ki išče Boga osvoboditi.

    Čarovnica

    Ta dejstva pridejo v pravljicah do izraza vedno tedaj, ko je govora o čarovnicah in čarovnikih. Naša pravljica se začne s » čarovnico v starem gradu, sredi temnega gozda«. Ta podoba služi kot opis za prej omenjene arhontske sile in za njihov vpliv iz onostranstva.

    Če v tej zvezi z odprtimi očmi opazujemo današnji svet, nas lahko obidejo zle slutnje. Mar ni človek s svojo dušo padel v roke » čarovnici« in je bil začaran? Mar nas ne vodijo kot na nitkah nevidne , rigorozne sile v neki smeri, ki si je v bistvu sploh ne želimo?
    Magija arhontskih sil deluje kot velikanski srk. V grških mitih se ta srk imenuje Scila in Karibda. Skozi vse čase je delovala ta prisuljujoča srkajoča sila magičnih vplivov in zaradi delovanja misli in občutij ljudi je postajala vse močnejša.

    Ker bi ta sila,« čarovnice« izgubila svojo moč, če bi jo človek lahko spregledal, se ne pusti prepoznati. Skriva se. To skrivanje je v naši pravljici nakazano s podobo » mačke« ali » sove«, ker so te živali ( tako kot okultisti) v jasnovidni povezavi z zrcalnimi sferami. Ponoči, ko človek zapusti svoje materialno telo in se s svojim eteričnim in astralnim telesom poda v kraljestvo sanj, se pred njim pogosto pojavijo zrcalni refleksi, prikazni v človeški podobi , ki pripadajo bitju » čarovnice« . Ker je človek s svojo krvjo povezan s temi onostranskimi silami, saj jih neprestano hrani s svojimi miselnimi projekcijami in občutji, jih nikdar ni bil v stanju objektivno prepoznati. Nenehoma jim je na razpolago. Tudi takrat, ko jih je s svojimi čuti morda zaznal in je v svojem strahu, vraževernosti in praznoverja spet padel v mrežo.

    Maska teh sil je tako rafinirana, da si tudi današnji človek, ne da bi se tega zavedal, celo želi njihovega magičnega vpliva, jih s svojimi čutilnimi organi, krvjo in živci privlači in se jim pusti podrediti.

    Naravno – znanstveno – usmerjeni moderni človek si morda misli, da temna magija s svojim čarovništvom pripada temnemu, nerazumljivemu srednjemu veku, ko je bil človek mnogo bolj predan svojemu mističnemu svetu občutij. Materialistični intelekt, ki verjame le v to kar vidi, ima magične vplive iz onostranstva za » nerealistične », to tudi ne obstaja in nam tako tudi škodovati ne more. Človek se pusti zavajati. Ne uvidi, da imajo te sile tudi sedaj dostop do naših čutil, misli in občutij, krvi ter živcev, predvsem še tedaj, ko postanemo hiper- intelektualni. Rečemo lahko celo to, da človek še nikoli prej v človeški zgodovini ni bil tako močno zasenčen in izkoriščan od arhontskih sil in njihovih magičnih vplivov kot to ravno v naši naravno – znanstveno tako razviti sedanjosti.

    V okviru naše obravnave pravljice se lahko te teme le bežno dataknemo. Človek, ki nič ne ve o nematerialnih povezavah, se nevede pusti magično » ujeti v mrežo«. Možnosti, da se zapletemo v nematerialne mreže, so ravno v našem tehničnem svetu, kar se mnogoterosti in učinkov tiče, ogromne. Naši čutilni organi so za te magične vplive nadvse sprejemljivi.

    Pomislimo le na naše človeško uho. Vsa glasba je npr. magična, kar pomeni, da s svojimi vibracijami, ritmom in sosledjem tonov ustreza čisto specifičnim sorodnim poljem v področju onostranstva. Glasba je za nas lahko lepa, povzdigujoča in dobrodejna. V tem primeru odgovarja višjim projekcijskim poljem v onostranstvu. Danes pa obstajajo tudi vrste moderne glasbe, ki so izredno črno – magijske in so v povezavi z najnižjimi , nečloveškimi polji v onostranstvu. Skozi kri in čutila se človeka lahko z določenimi zaporedji tonov in ritmi prestavi občutje pijanosti, v navdušenje. Tako si pusti » začarati« svojo dušo in » okameniti« svojo zavest. Čutilna energija, ki se pri tem sprošča, služi kot gorivo določenim arhontom v onostranstvu.

    Skozi naše oči prodira v naš sistem sugestivna sila slike. Tudi slika – prav tako kot zvok, govor, duh itd, ima svoje ustrezno mesto v nematerialnih poljih določene kvalitete. Vsakdo naj presodi po svoje, kako zelo lahko podleže in se pusti vplivati sugestivni sliki npr. masovnih medijih, v reklamah itd.

    Človeka pa se lahko usmerjeno ujame udi skozi čutila v nosu, ustih in v koži z določenimi dražilnim delovanjem. Moderni človek si dandanes skorajda ne more več predstavljati drugače, kot da se pusti preko svojih čutil navduševati, zvezati ali opijaniti. Te magije si želi, po njej hlepi, kot da bi bilo njegovo življenje odvisno od nje. To imenujemo » moderni način življenja«. Ne ve, da eterične energije, ki se ob tem izlivajo iz njega, odtekajo k določenim silam v onostranstvu, ki se z njimi vzdržujejo. Tako mnogi, večinoma mladi ljudje, nezavedno postanejo žrtve te naravne magije.

    Če povemo v priliki naše povesti, jih » čarovnica« kot divjačino in ptiče zvabi, ubije, skuha in speče«. Če so čarovnici še posebno všeč » deklice« , to ne pomeni nič drugega ko to, da se morajo ljudje z dušo, ki je zrela za duhovne vplive še posebej paziti varljivih sugestij iz onostranstva – še bolj kot ostali, ker prav ti pogosto postanejo žrtve prevar in omame. Tako kot » ptič v kletki« se duša ujame v svojem fino- snovnem telesu in je vezana na odgovarjajoče astralno polje arhontov v » čarovniškem gradu«. Magija je v našem svetu tako razširjena , da je v » gradu« kar sedem tisoč kletk z različnimi redkimi pticami. Od te magije je prizadeto človeštvo s svojimi sedmimi rasami in pratipi kot tudi človek s svojimi sedmimi čutilnimi centri.

    Nekoč je živela lepa deklica, ki ji je bilo ime Jorinda in lep mladenič, Joringel. Drug drugemu sta obljubila zvestobo in sta se ravno pred kratkim poročila. Ko sta se nekoč izgubila v gozdu, je Joringel dejal:« Pazi, da se ne boš preveč približala gradu.« Sonce je sijalo skozi krošnje dreves in grlica je na stari majski bukvi žalostno pela. Jorinda je včasih zajokala. Sedla je na sonce in tožila; tudi Joringer je bil žalosten. Bila sta prepadena, kot če bi morala umreti. Pogledala sta naokrog in nista vedela , v kateri smeri morata iti, da bosta prišla domov. Sonce je na pol še gledalo izza hriba, polovica pa se ga je že skrila za hrib. Joringel je pogledal skozi grmovje in v svoji bližini zagledal grajski zid. Na smrt se je prestrašil. Jorinda je pela:

    Moji ptiček z rdečim obročkom
    poje žalost, žalost, žalost.
    Golobčku naznaja njegovo smrt
    Poje žalost, ža....a – čih, a – čih, a- čih
    Pazi da se preveč ne približaš gradu.

    Povest nam pripoveduje o »lepi deklici« in o » lepem mladeniču« Jorindain Joringel po imenu. Opisana sta dve čisti duši, ki ponazarjata oba pola duše, moškega in žensko, kot tudi dva aspekta duše v nas samih: torej našo dušo občutij in dušo zavesti, naše čutenje in mišljenje. Mož in žena sta zaobljubljena drug drugemu, določena za najintimnejšo Enost v tej meri, kot sta naše občutenje in mišljenje ali glava in srce določena za najimtimnejšo Enost.

    » Jorinda« in » Joringel« sta zelo skrivnostni imeni, ki s svojim prvim zlogom » jo« nakazujeta na naš dušni jaz. Povest hoče s tem povedati, da sta v našem jaz- u oba aspekta duše. Ker je v obeh imenih tudi zlog » rin«- ( » rein« - čisti), se to nanaša na čisti, nepokvarjeni dušni jaz. » Jo-rinda« se bolj nanaša na sprejemljivi aspekt čutenja, » Jo- ringel« pa nasprotno bolj na aktivni zavestni aspekt duše.

    Dušni ljudje so v pradavnini imeli srce in glavo v čistem stanju. Njihovo občutenje in mišljenje je bilo v sladu z Univerzalnem Stvarstvom. Zato sta se tudi žensko in moško dušno bitje prvotno harmonično ujemala.

    V mladih letih lahko človek to čisto deviško stanje občuti kot tihi odmev iz oddaljene zlate dobe. Tedaj se počuti , kot da bi bila srce in glava, ženski in moški princip , v poročnih dneh – v veselem zaupanj v to, da bosta postala eno. Vendar pa istočasno iz podzavesti odmeva opozarjajoči glas:« Pazi, da se preveč ne približaš gradu!«

    Mar se nam ni vsem dogajalo v tistih letih, ko je bilo življenje še pred nami in sta bila občutenje in mišljenje še upanja polna skupaj, da nas je občasno izpolnila nerazložljiva pobitost zaradi zastrašujočega občutka, da bomo nekaj izgubili?

    V začetku človekovega cvetenja, v maju, ko ga vznemirjajo sile v krvi, pride človek prvič v to čarobno- magično področje. Le kako bi se lahko držal stran od začaranega kroga » čarovnice« in njene magije?
    Ko grlica na stari majski bukvi zapoje svojo tožbo, se v njej oglaša prastara bolečina božanske duše, ki na drevesu dobrega in hudega izkuša svojo neizbežno usodo: Kdor je z drevesa spoznanja hudega in dobrega, mora umreti. Človek se torej ne more izogniti začaranemu krogu čarovnice in njegovim usodnim posledicam – ujetosti v zapeljiv svet minljivosti. On mora vanj. Toda, ali mora v tem svetu ostati?

    Nesrečna usoda notranjega protislovja, ločitev občutenja in mišljenja in kot posledica tega tudi zunanja ločitev in nasprotje med moškim in žensko – to usodo moramo skozi mnoga življenja vedno znova preživljati in pretrpeti. Groza zaradi občutka, da smo nekje zgrešili pot in ne najdemo več prave notranje poti do doma, pride vedno prepozno. Ko svetloba v nas zaide in stojimo v mraku, smo nenadoma prišli že predaleč v začarani krog čarobne moči in ne moremo več nazaj. Za grmovjem že stojijo zidovi gradu.

    Mladi človek s svojo dušo in zavestjo že pripada magiji našega sveta, ki se izraža npr. skozi glasbo, slike in erotiko in to v njegovi duši zbuja smrtni strah. V tožeči pesmi obeh ptic poje o svoji lastni usodi.

    Jorinda se je spremenila v slavčka in je pela » ci- kuh«. Sova jo je trikrat obkrožila in pri tem zapela u-hu, Joringel se ni mogel prema: stal je kot v zemljo vkopan kamen in ni mogel ne jokati ne govoriti, premakniti ni mogel ne roke ne noge. Ko je sonce zašlo, se je izza grma približala zgrbljena ženska, ki je ujela slavčka in ga na roki odnesla stran. Joringel se ni mogel premakniti. Slavčka ni bilo več. Končno je starka spet prišla in suho dejala:« Ko mesec sije v košaro, ga odveži. Zachiel , pravočasno«. Tedaj je bil Joringel spet prost. Pred starko je padel jokajoč na kolena in jo prosil, naj mu spet vrne Jorindo. Vendar pa je starka odšla v grad. Ves jok in stok sta bila zaman.

    Začaranje

    Mi vsi smo se » gradu čarovnic » preveč približali. Moški in ženska duša sta vstopili v začaran krog svetovne magije.

    S tem ni mišljeno le čisto biološko polje naravne privlačnosti in odbojnosti, ki sta potrebna pri naravnih razvojnih in učnih procesih, čeprav je tudi to polje že zelo moteno in degerenirano z negativno – magičnimi vplivi. S tem je prej mišljeno nadvse kompleksno, kaotično astralno- magično polje, ki ga je ustvarilo človeštvo samo s svojim negativnim mišljenjem in občutenjem in ga zdaj vzdržuje. To polje s svojim magičnim delovanjem vpliva na človeka s pomočjo usmerjenih interesov Arhontov in izvaja na ljudi negativni magični vpliv, ki se karmično stopnjuje. V to polje se je ujel človek s svojo dušo občutij » Jorindo« in svojo dušo zavesti » Joringlom«.

    Naša čustvena duša » Jorinda » je podobno spremenjena v » ptico«, začarana, trikrat obkrožena z magičnimi vplivi in ujeta v določenem astralnem – v » gradu čarovnice«. Naša duša zavesti – » Joringer » je okamenela, t.j. obsojena na pasivnost. Tako npr. postane naša zavest neaktivna zaradi očarujoče tehnike ali zaradi astralno – magičnega vpliva masovnih medijev na naše čustveno občutenje. Dopustiti mora, da do tega magičnega vpliva pride in se ujetništva občutij dolgo sploh ne more zavedati. » Joringel » stoji kot vkopan kamen in ne more ne jokati ne govoriti in premakniti ne more ne roke ne noge.«

    Ko je to stanje v človeku doseglo najnižjo točko, potem je v njem » zašlo sonce«. Zaradi nezavednosti svoje zavesti je kot omračen. Če npr. gremo po ulicah velemesta bomo morda opazili, da te prispodobe začaranosti, okamenelosti ali omračenosti človeške duše sploh niso pretirane. In potem morda ugotovimo, da tudi v nas samih deluje negativna magija.

    V astralno – magičnih poljih » čarovnice« se periodično pojavljajo določene šibke točke ali prelomnice, kjer magični vplivi zakonito spremenijo svoj odklon nihala v nasprotno smer. Obstajajo torej trenutki, ko je zavest lahko osvobojena z svojo pasivnostjo, iz svoje » okamenelosti«. Če človek to možnost inteligentno zazna, lahko spet pride na trdna tla lastne realnosti vsaj s svojo zavestjo in se iztrezni. Prebudi se iz svoje okamenelosti in spregleda magijo tega sveta do njenih potankosti. Prepoznal bo, da je njegova čustvena duša ujeta in zaradi tega bo občutil globoko bolečino. Če pa b zdaj želel z danim stanjem zavesti drugo polovico duše pridobiti nazaj, bi mu to nič ne pomagalo. Proti temu bi se lahko boril z razpoložljivi metodami, a bi tako spet okrepil svojo astralno – magično odvisnost. V človeku se mora torej zgoditi nekaj čisto novega, če hočeta srce in glava spet postati eno.

    Jorngel je odšel in je končno prispel v tujo vas, kjer je dolgo časa čuval ovce. Nekoč se mu je sanjalo, da je našel krvavordeči cvet z velikim, lepim biserom v sredini. V sanjah ga je utrgal in odšel z njim v grad in vse, česar se je z njim dotaknil je odrešil začaranosti.

    Ko se je zjutraj prebudil, je začel po hribih in dolinah iskati tak cvet. Iskal je vse do devetega dne. Takrat je zgodaj zjutraj našel krvavordeči cvet. V sredini je bila kaplja rose, velika,kot najlepši biser. Ta cvet je dan in noč nosil do gradu. Ko se mu je približal na sto korakov, ni bil začaran, ampak je šel lahko dalje do vhodnih vrat. Joringel se je zelo razveselil. Vrat se je dotaknil s cvetom in odprla so se.
    Rdeči cvet z biserom

    Človek, ki se s svojo zavestjo prebudi iz pasivnosti, iz » okamenelosti« in inteligentno spregleda ujetništvo svoje duše, bo » odšel«. S praktičnimi odločitvami se bo dosledno iztrgal starim vplivom in se obrnil k popolnoma novim življenjskim okoliščinam. Ker ne more prenašati ujetništva svoje druge polovice bitja, čustvene duše in jo hoče odrešiti, bo naredil vse, kar je treba, da bo dušo osvobodil. Predvsem bo svoje misli postavil na tla treznega samospoznanja. V tem procesu bo vse bolj spoznaval, da je postal tujec v svetu , ki je še vedno začaran od čarovnice.

    » Tuja » mu je vas, v kateri » dolgo časa čuva ovce« . » Ovce » so njegove misli, na katere bo neprestano budno pazil,da se jih ne polasti posvetna magija, oziroma » volk ». In ko je človekova zavest dovolj dolgo in dovolj skrbno opravljala to delo z mislimi , bo v pravem trenutku » skozi sanje spoznala idejo odrešitve božanskega univerzalnega stvarstva . Joringel v sanjah najde krvavordeč cvet z velikim, lepim biserom v sredini. S tem cvetom lahko osvobodi svojo Jorindo.

    Te »sanje« so lahko podarjene človeku, ki je tega vreden v obliki vizije. In Zavedal se bo, da stoji za vizijo osvobajajoče ideje, velika resnica božanskega načrta za odrešitev. Človek, ki je imel to vizijo, začne zavestno iskati krvavordeč cvet z biserom v sredini tako zanj postane živa resničnost. Človek išče Gral, o katerem kroži toliko govoric.

    Navadno iščejo ljudje » čudovito na področju zunanje pojavnosti, v polju prostora in časa ali v onostranskem kraljestvu » čarovnice ». Vendar pa so vsi čudeži s teh področij minljive in zasužnjujoče narave. Kristusov misterij pa je nasprotno neminljive narave in osvobajajoče narave. Ni vezan na čas in prostor, niti na osebno projekcijo Boga in ne na magične predstave. To je najvišja duhovna realnost. Zato jo je tako težko najti.

    Vendar pa bo človek, ki si nadvse želi osvoboditi svojo dušo in hrepeni po absolutni Resnici ter zna obvladovati svoje misli, prišel do cilja. V » sanjah« je prepoznal odrešilno idejo in po devetih dneh ( po trikrat treh fazah notranjih borb) našel krvavordeči cvet z biserom. Spoznal bo njegovo živo moč.

    Kaj pomeni »krvavordeč cvet z biserom«? V vseh krščanskih šolah misterijev, posebej pa še pri posvečencih 11. stoletja po Kristusu, je veljal kot simbol za srce, v katerem leži skrita kot biser božanska iskra, večni Kristusov princip. Ta, ki je našel » krvavordeč cvet z biserom » , ta je našel kelih, ki je napolnjen s sončno krvjo Univerzalnega Kristusovega Duha, v čigar sredini počiva atom sinov sonca – Gral.

    V 11. stoletju in tudi kasneje je živela na Zahodu vrsta ljudi, ki so spoznali in raznesli Gral v vsej njegovi sijoči resničnosti. Zunanje sledi mogočnega gralskega gibanja v 11. in 12 stoletju so večinoma zbrisale svetovne sile. Morda nam hoče pravljica o Jorindi in Joringelu z » devetimi dnevi« tudi povedati , da se po 900 letih misterij Grala ponovno dviga iz globine pozabe, da bi se razodel močneje kot kdajkoli...

    Tudi človek v našem sedanjem svetu lahko, če si tega resnično želi in to razume, najde krvavordeč svet z biserom. Devetega dne zgodaj zjutraj, ob sončnem vzhodu ga lahko najde. Če so mišljenje, hotenje in delovanje usmerjeni naravnost k samo –dobremu, bo našel » cvet« v lastnih prsih. V njegovi osnovi je skrit duhovni princip Kristusove sile, biser. Misterij vseh misterijev je človeku bližji kot roke in noge, saj je v njem. Božanski Univerzum nosimo kot semenski atom v srcu. Ko se to seme prebudi, je to kot rojstvo. Zato je dejal mistik Angelus Silesius:

    » In če bi se Jezus tisočkrat rodil v Betlehemu,
    v tebi pa ne – bi bil ti vseeno izgubljen.

    To prebujeno silo v src, s čudežnim cvetom , hodi človek dan in noč do » gradu čarovnic«, do področij arhontov in mimo njih dalje. Nič in nihče več ga ne bo mogel začarati ali slepiti. Ob dotiku te sile misli se odpro vsa vrata in človeka izpolni veliko veselje.

    Joringel je vstopil in našel dvorano, v kateri je čarovnica hranila ptičke v sedemtisoč košarah. Ko je zagledala Joringela, je začela proti njemu pljuvati strup in žolč, vendar se mu ni mogla približati bolj kot na dva koraka. On se ni menil zanjo in si je ogledoval košare z več sto slavčki. Le kako naj spet najde svojo Jorindo? Tedaj je opazil, kako je šla starka z eno košaro skrivaj proti vratom. Hitro je priskočil in se s svojim cvetom dotaknil kletke, nato pa še starke. Zdaj ni mogla več čarati. In Jorinda je stala poleg njega, lepša kot kdajkoli. Potem se je s cvetom dotaknil še vseh ostalih kletk in ptice spremenil v deklice. Potem je s svojo Jorindo odšel domov in srečno sta živela skupaj.

    Čudež

    Kdor najde v sebi » krvavordeč cvet z biserom« in zna osvoboditi njegovo moč, je blagoslovljen med ljudmi. Iz božanskega bisera bosta k njemu pritekla Univerzalno Znanje in Univerzalna Ljubezen. In tako bo lahko premagal vse sile tega sveta. To je sveta magija, ki leži skrita v čudežu Grala. Vse » kneze, prestole in mogočneže pod nebom« lahko tako v sebi onesposobi za delovanje. Tudi če čarovnica » bruha strup in žolč« in si poskuša človeško dušo pridobiti z ukano, ji to ne more več uspeti. Kdor se z univerzalno silo milosti dotakne zla, ga onesposobi. Kdor se z njo dotakne ujete duše, jo osvobodi.

    Ko je človek spet zavestno povezan z duhovnim jedrom Univerzalnega stvarstva , lahko s sproščeno Kristusovo silo osvobodi dušo. Glava in srce, moški in ženski aspekt človeka, se lahko s pomočjo » krvavordečega cveta z biserom« lahko spet povrneta v Enost z Bogom.

    S pomočjo novega kozmičnega žarčenja Vodnarja človek dandanes večjo možnost, da najde » krvavordeči cvet z biserom« kot kdajkoli prej. Oba pola človeštva , moški in ženski, ki sta oba enako povezana z duhovnim jedrom v srcu, se lahko svobodno odločita za to, da bosta spet vzpostavila pretrgano enost med srcem in glavo. Najprej moramo v sebi postati eno in uresničiti višjega človeka, preden lahko postanemo eno z drugim polom moškega in ženske.

    Če bi se človek slepo prepustil magičnim vplivom, ne da bi se hotel s svojo dušo dvigniti nad njih , bi postal poslušna žrtev teh sil in bi propadel v njihovem magičnem srku. Če bi te magične vplive samo špekulativno ali mistično – emocionalno odrinil ali ukanil z neko vrsto proti- magije ali bi se jim poizkušal izmuzniti , mu to ne bi mnogo pomagalo. Ne bi si prihranil duševnega trpljenja , bolezni in podzavestne odvisnosti. Dokler človek niha med tostranstvom in onostranstvom , med polarnostmi , da bi tam našel idealen drugi pol, idealno izpolnitev vseh želja, idealnega Boga, bo ostal v začaranem krogu » čarovnice«. Vedno znova bo prizadet s slepoto naslednjega razočaranja.

    Šele ko je človek na svoji dolgi poti in trpljenju polni poti izkušenj spoznal , da lahko najde in uresniči visoki ideal edino in samo v lastnem notranjem dušnem jedru, v Kristusovem principu, kot v » biseru v rdečem cvetu«, se za njega začne čudovita Pot velike osvoboditve od vseh ujetosti in protislovij. Tedaj človek v prepozna svoj svetlobni pol »tretji pol« , duhovno univerzalno središče, » biser« , kateremu lahko popolnoma zaupa in se mu popolnoma preda.

    Ko je človek v sebi usmerjen k temu edinemu cilju, lahko tudi z drugim zunanjim polom, pa naj si bo to moški ali ženska, stopi na odrešujočo Pot harmoničnega in dopolnjujočega sodelovanja. S pomočjo skupnega notranjega cilja se tako moški in ženska povrneta v temeljno praenost. Postaneta » dragulj« na Kristusovem drevesu draguljev, kot so to govorili Manihejci.

    Nekoč se bo človek, ki jen postal nosilec in čuvar Kristusove sile s » cvetom« dotaknil tudi » vseh drugih kletk s sedem tisoč ptičkami« , vseh ujetih duš človeštva. S Kristusovo silo, ki se sprošča v njem, bo vse ljudi v njihovih srcih poklical v svobodo. In kdor klicu sledi z dejanje, je udeležen pri kozmični odrešitvi.

    Pojasnitev nekaterih pojmov:

    GRAL; Gral je podoba večne resnice, ki se človeku razodene v trenutku, ko pride do meje svojih zmožnosti. Tako je bilo nekoč in tako je tudi danes. V vmesnem obdobju pa se posamezni človek in celotno človeštvo razvija. Ta razvoj vodi človeka k dobremu ali k zlu, k vstajenju, oziroma Božjemu duhu ali pa v propad , oziroma k nadaljevanju » vkopavanja« v snovno.

    Astral: astralna sfera zemlje je kraljestvo, v katerem se oblikuje misli in občutki. Z gojenjem takih » predstav » se je pojavilo astralno onesnaženje , ki je zaradi medsebojnega vpliva med tem kraljestvom in sfero snovi, zrcali v življenju na zemlji. Kar vpliva predvsem na človekovo kri, zavest( pamet) , na avtomatični živčni sistem in na mišljenje.

    Duhovna iskra:
    Osrednje jedro mikrokozmosa ( človeka) , v katerem je kot seme prisoten celoten Božji načrt. Duhovno iskro štejemo za zadnji ostanek prvotnega duhovnega človeka. Z očiščenjem in obnovitvijo človeka se lahko ta človek prebudi in kasneje razodene kot jedro prvotnega človeka.

    Večnost:
    Ta pojem je po navadi povezan z nesmrtnostjo. Kaže na tisto stanje biti, v katerem ni nasprotij in v katerem čas in prostor nista več pomembna. V tem smislu je zatorej večnost brezmejna in brezčasna.

    Zrcalna sfera ali zrcalno področje;
    Je eterično nasprotje vidne materije. V njej se nahajajo tako imenovani pekel, vice in nebesa. Ta tri področja spadajo v naravo smrti. V etrih zrcalnega področja so zapisane vse misli, občutki in delovanje človeka in se odbijajo ali zrcalijo nazaj. Od tod tudi ime – zrcalna sfera. Po smrti snovnega telesa se ostala telesa kot predpriprava na naslednje življenje razpršijo v zrcalnem področju. V tej vmesni zrcalni sferi pokojnikov je še večja nevarnost kot v materijalne.

    Ego : štirikratna telesa; fizično, eterično, astralno, in mentalno telo. Po smrti se duša le toliko časa raduje, dokler živi še v astralnem telesu ( 7let) in dokler živi v miselnem mentalnem telesu ( 7 let)

    Miran Zupančič

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • Več od avtorja Miran Zupančič
  • Več s področja * Poučna (spo)znanja, znanost

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Trackback

    Trackback URL for this entry: http://www.pozitivke.net/trackback.php/Moski-Zenska-Zdruzitev-Uganka-Tehtnica

    No trackback comments for this entry.
    Jorinda in Joringel | 2 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Jorinda in Joringel

    Prispeval/a: Nan dne petek, 25. avgust 2017 @ 14:15 CEST

    " Danes pa obstajajo tudi vrste moderne glasbe, ki so izredno črno – magijske in so v povezavi z najnižjimi , nečloveškimi polji v onostranstvu. Skozi kri in čutila se človeka lahko z določenimi zaporedji tonov in ritmi prestavi občutje pijanosti, v navdušenje. Tako si pusti » začarati« svojo dušo in » okameniti« svojo zavest."
    .............

    Nekako tako, kot bi trdili, da se je Hitlerju "utrgalo" zaradi Wagnerja, mogoče tudi Stalinu zaradi Šostakoviča in Prokofjeva...

    prelepa melodija "Tužna je nedelja" je naredila več škode, kot jo je pozneje vsa "destruktivna" glasba skupaj


    Jorinda in Joringel

    Prispeval/a: stojči dne sobota, 26. avgust 2017 @ 10:26 CEST
    Kdor v sebi noče spoznati
    izvora energije, ki ga živi,
    mu ostanejo na konci
    samo še pravljice
    za lahko noč otroci.

    ---
    stoychi


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2017 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 0,53 seconds