"O veličanstvo!
Vrt ljubezni.
Moje srce je zmožno za vsako obliko.
Ena je vrba za gazele in
Samostan za krščanske menihe in
Tempelj za bogove in
Romarje in
plošče tore in
Knjiga korana.
Sledim veri ljubezni.
Katerokoli pot ubere jezdna žival,
To moja je religija in moja vera".

To pesem je napisal sufi Ibn al Arabija, ki se je rodil leta 1165 v kraju Murcija, v Andaluziji in umrl leta 1240 v Damasku. V nekem obdobju, ko se je islamski svet odlikoval po tolerantnosti in harmoničnem sožitju treh ver: judovska, krščanska in islama, je Ibn al Arabi zapisal delo "Shaikh al akbar", "velikega mojstra" sufizma, ki je v svojih številnih spisih utemeljil nauk o enosti biti.

Za časa življenja so ga napadli predstavniki ortodoksnega islama, po smrti so ga mnogi narobe razumeli in proglašali za panteista. Globina njegovih spoznanj se je pri takih razlagah izgubila. Prav do današnjih dni pa so in bodo mojstra mnogi občudovali, ker njegovo delo predstavlja višek teozofsko-filozofskega sufizma. Danes je mnogo znastvenikov in sufijskih skupin in oseb, ki intenzivno proučujejo delo Ibn alArabija in globino njegovega uvida in misli.

Ibn al Arabi je že mlad doživel vizijo, v kateri so mu dali napotke ustanovitelji treh ver: Jezus, Mojzes in Mohamed. Sam sebe je doživljal, kot od Boga izbrano bitje. Obstaja en Bog, od katerega izhaja vse spoznanje. Kajti tudi spoznanje prerokov prihaja, po Ibn al Arabiju, iz božanskega. Bistvo nauka , wahdat al-wudjud, pogosto prevajajo kot "enost biti" in zato tudi mnoge izjave sufijev označujejo kot panteistične ali moneteistične.

Vendar pa wudjud ne pomeni enostavno "bit". Pravzaprav pomeni wudjud "najti, biti najden". V tem se izraža odnos med Bogom in človekom, kot to razume Ibn al Arabi." Vse dobi svoj wudjud, svoj "obstoj" tako, da ga najde Bog in le tisto, kar se obrne proti Bogu, je resnično; vse ostalo je čisti nič." V teh besedah se neprestano zrcali gnostični temelj dveh svetov: padli, zemeljski človek ni del resnične biti.

V delu Ibn al Arabija "Fusus-al-hikam", " Prstan modrosti", je natačno opisan odnos med enostjo in različnostjo, med Bogom in človekom ." To, kar imenujemo "nebožje" ali"svet" , je v razmerju do Boga kot telesna pojava njegove sence. Je božja senca in ta je natačna vez obstoja na svetu. Senca nedvomno obstaja kot zaznava čutil, vendar samo, če je nekdo tu, ki to senco predstavlja. Če bi sprejel, da ne bi bilo nikogar, ki to senco predstavlja, potem senca ne bi bila zaznavna s čutnimi organi mišljenja. Bolje povedano: senca je pontecialno v samem bitju telesne pojave, na katero se nanaša."

"Svet" je nujni red, dialektično življenjsko polje padlega človeka. Tudi to življenjsko polje izvira iz božanske projekcije, to pomeni, da Božansko ni vidno.

"O svetu vemo le toliko, kolikor vemo o senci, in o Bogu ne vemo niti toliko, kot lahko vemo o telesni pojavnosti, na podlagi katere je nastala ta senca"

Tako je ton ali frekvenca slišen za ustrezen organ sprejemnik, tako je senca zaznavna le za tako naravno čutno zaznavo. Ta čutila pa ne morejo zaznati samega Boga.

To pomembno spoznanje spominja na Platonovo primerjavo z votlino. Platon opisuje položaj človeka, ki je od otroštva priklenjen v votlini. Ne more obrniti glave proti vhodu v votlino, lahko gleda samo zadnjo steno votline. Pred vhodom v votlino gori ogenj. Med vhodom in ognjem so nekateri predmeti, tako da padajo njihove sence na zadnjo steno votline. Prav tako poteka pred votlino pogovor, tako da pride odmev do zadnje stene in tvori med prikljenjenem človeku in vidno senco, povezava. Ti posamezni odsevi so za človeka v votlini resnične. To je ključno spoznanje za iskalca, ko se zave relativnosti svojega Jaza in sveta. To je prva stopnja na poti k Bogu:" Človek, spoznaj samega sebe."

Ibn al Arabi pojasnuje naprej v svojem delu Prstan modrosti:" O Bogu ne vemo tako veliko, kot o telesni pojavih, iz katerih se širi" Da bi ponazoril ta odnos, uporabi zgovoren primer:" Če pade brezbarvna svetloba na barvno steklo in pojem"pasti" lahko tu vzamemo dobesedno, potem se pokaže svetloba v barvi stekla. "Če zaradi zelene barve stekla rečeš, da je svetloba zelena, potem govoriš resnico, in čutna zaznava je tvoja priča. Če bi rekel na podlagi tega, kar ti daje dokaz, da svetloba ni zelena in ni barvna, govoriš resnico in zdrav razumski preudarek je tvoja priča."

Pri opazovanju kozarcev različnih barv nastopa navidezna delitev svetlobe, dokler je opazovanje zaposleno s pisanimi črepinjami. Sufi Abu-Iquasami al-Djunaid pravi:" Voda je takšne barve, kakršne barve je posoda, v kateri je."

Vprašanje pristnosti nas pripelje pri tem tudi do očitnega zaključka, da je potrebno dokazati pristnost nosilca prstana. Torej na prvi pogled tudi ni več pomembno materialistično površno postavljeno vprašanje. "Kopija" ali orginal? Pomembno je, da je treba dediščino povzdigniti kot notranji zaklad in doumeti in uresničiti nalogo, ki nastane iz te odgovornosti. ( Skromen sodnik v pripovedki, ki z vso pravico lahko govori o resničnem prstanu, odpusti preprljive brate s svojim modrim nasvetom, da bo pravi prstan pokazal moč, ki je v njem. "Tako vabim več tisoč, tisoč let (otroke otrok) spet pred ta stol.").

Ibn al Arabi pravi naprej v svojem "Prstanu modrosti":"Tako razumi in doumi, kar ti je pojasnjeno! Če je stvar taka, kot sem ti jo naslikal, potem je svet fantazijska tvorba brez resničnega obstoja. In to je "predstava". To pomeni: V tebi se prebudi predstava, ki naj bi bila dopolnitev Enemu, ki je nekaj zunaj Boga, ki obstaja v sebi samem. Temu pa dejansko ni tako... Spoznaj svoje bistvo, kdo si in kaj je tvoje sebstvo in svoj odnos do Boga in v čem si enak Bogu in v čem svetu in zunaj božje narave in kaj sploh to pomeni.

"Če je to, kar smo vam prikazali, pravilno, potem vedi: Ti si to, kar si predstavljaš in vse, kar zaznavaš, o čem govoriš:" ni jaz", je le predstava. Celotna bit je torej predstava v predstavi, resnična bit pa je v Bogu in sicer izključno po njegovem bistvu in v sebstvu, ne po nejegovem imenu. To kar je resnična bit (kawn), je enost; vse, kar je predstava, je različnost."

Sporočilo, ki ga zaslutimo iz teh besed pomeni, da se različnost pojasni in hrani iz enosti in v pravilnem vrstnem redu lahko govorimo o enosti v različnosti. Kljub nepregledni različnosti pa se nasprotno kaže v znanih znakih.

Dojemanje enosti se začne v srcu. Ibn al Arabi govori o "pripravljenosti srca". Ta pripravljenost je prisotna kot možnost, iz katere lahko poteka prostovoljno izčrpen izvir, če ga ne ovira sadnji zaupnik, človek. Če je tu v določenem trenutku v človekovem življenju pripravljenost, da prevzame notranjo nalogo, potem bo do tedaj skrita zmožnost, začela delovati. Pride do dejanja. Če je ta tok oviran, se brezbarvna svetloba specifične mase Jaza prilagodi in postane ustrezne barve. Ibn al Arabi opiše z Bogom združenega človeka kot prosojno telo, ki zaradi svoje prepustnosti nič več ne obarva čiste bele svetlobe, tako božansko žarčenje deluje neprekinjeno.

Miran Zupančič