Čakal sem
Čakal sem, dokler ni tvoj krč popustil, dokler niso tvoji prsti sami segli v zadnji žep, kamor si potisnila stvari, ki so zate greh in sramota.
Karkoli daš Meni, v prošnji da vzamem, to ni več niti greh niti sramota, temveč dar, ki te osvobaja.
Od tebe si nisem želel, da Mi daš samo tisto, kar si ti mislila dati.
Želel sem tudi tisto, česar Mi nisi mislila dati, tisto, kar si oddvojila kot nečist, strupen odpadek.
Ni tako globokega žepa, da ga tvoji prsti ne bi mogli prekopati, ko jih zasrbi, ko pride čas.
To sem čakal – da pod Moje sonce izvlečeš mrak, katerega si porinila v svoje zadnje predale in da ves radosten odigram s teboj Svojo prisotnost v njem, v ponujenem;
ker ko sem Jaz, tedaj ni greh,
ko je sonce, ni teme.
108x108
knjiga 62/2 |