Piše: Neža Žigon v novi Vivi www.viva.si

KDO JE PRAVI MAČO?
Moški ne jočejo, pa pika. Tako pravijo zakoreninjeni stereotipi o močnejšem spolu. Ti "pravega dedca" predstavljajo kot trdnega, odločnega borca, ki je za svoje najbližje sicer pripravljen umreti – vendar brez solzavosti in trzanja obraznih mišic. Zakaj moški tudi v resnici tako težko izražajo čustva? Je to zgolj posledica evolucije, skozi katero so se jih kot lovci naučili potlačiti?

Strokovna literatura zadnjih desetletij je prežeta z raziskovanjem učinkov izražanja čustev na posameznikovo psihofizično zdravje in razlik v čustvovanju med spoloma. Res je sicer, da večino knjig o medosebnih odnosih – neredko obravnavajo moške napake in svetujejo, kako jih spremeniti – napišejo ženske in da ženske pokupijo več kot osemdeset odstotkov izvodov. Tudi z zakonskim svetovanjem in terapijo se ukvarjajo pretežno ženske. Ali torej ženske bolj skrbijo za odnose kakor moški?

Včasih. Moškemu osredotočanje na odnose ni prirojeno, niti ni na njegovi prednostni lestvici. Zato se z njimi sploh ne ukvarja ali pa hitro odneha, saj se mu zdita žensko mišljenje in delovanje preveč zapletena. Pravzaprav si tudi moški, enako kot ženska, želi dobrih, zdravih in izpolnjujočih odnosov. Toda ker je med spoloma toliko prirojenih in privzgojenih razlik, med katerimi izstopajo tiste, povezane s čustvi in čustvovanjem, je pot do harmonije nekoliko daljša in zapletena.

KAR SE JANEZEK NAUČI …
Dejstvo je, da imamo vsi ljudje čustva, ki so v osnovi enaka, vendar jih moški in ženske različno obvladujejo ter izražajo. Večina teoretikov se strinja, da biološke razlike med moškimi in ženskami ne morejo pojasniti vseh razlik v izražanju čustev. Verjetnejša razlaga pravi, da je domnevno pomanjkanje čustev pri moških odvisno tudi od števila in obsega socialnih izkušenj, ki jih izkusijo vse od otroštva naprej.

Razlika v procesiranju čustev med moškimi in ženskami je razvidna že od mladih let. Ena od raziskav kaže, da fantki hitreje potlačijo zaznavanje otroškega joka kot deklice, to pa zato, ker imajo višjo raven stresnega hormona; pravzaprav so občutljivejši na čustva, zato se jim bolj izogibajo. Sicer pa je to, kako zaznavamo svoje starše in kakšen odnos imajo tí do nas, nezaveden in hkrati najpomembnejši temelj, na katerem snujemo svoje obnašanje v odrasli dobi. 

Do svojega prvega rojstnega dne imajo fantki manj očesnega stika od deklic, več pozornosti pa namenjajo premikajočim se predmetom (na primer avtomobilom ali človeškim obrazom). Dečki so v manjši meri izpostavljeni čustvenim pogovorom in tudi starši jih navadno ne spodbujajo k ubesedovanju tega, kar čutijo. Matere in očetje s sinovi dokazano manj govorijo o občutkih in čustvih (z izjemo jeze), besedni zaklad fantov pa vsebuje manj besed, ki opisujejo čutenje.

V osnovnošolskih letih so njihovi obrazi manj izrazni od dekliških. Kot odrasli moški pri govorjenju uporabljajo manj besed (vsaj v javnosti), medtem ko ženske govorijo predvsem zato, da bi se povezovale z drugimi. Moški celo s prijatelji izmenjujejo pretežno informacije. V primerjavi z ženskami imajo znatno več težav z izražanjem čustev, njihovo izražanje pa laže nadzirajo.

Več imajo opraviti z negativnimi čustvi ter uporabljajo manj čustven jezik in besede. Nasprotno pa veliko laže izražajo čustva, ki se nanašajo na moč ali nadzor (ponos, jeza, ljubosumje), pa tudi čustev, ki so slaba zanje in za vse, ki jih obdajajo (jeza). S tem lahko deloma pojasnimo tudi večjo agresivnost moških.

Ženske se bodo iz položaja ogroženosti reševale bolj z govorjenjem kot z dejanji, medtem ko se moški pogosteje zatečejo k dejanjem, prerivanju ali celo udarcem. Kot kaže, so moški resda po naravi agresivnejši kot ženske, toda neka ameriška raziskava je pokazala, da je del možganov, ki uravnava agresivnost, pri moških manjši kot pri ženskah. To je tudi razlog, da imajo ženske boljše obrambne mehanizme obvladovanja jeze kot moški.

Toda večina moških, in s tem se strinjajo tudi strokovnjaki, je znatno bolj negotovih, kot so pripravljeni priznati – in kot si mislijo njihove partnerke. V vsakem tli strah, da nima dovolj moči in poguma, da ni tako možat, kot bi moral biti. Ve, da mora prestrezati krogle, usmerjene na svojo družino, in da mora popraviti, če se kaj razbije. Kadar se čuti nemočnega, kadar se mu dozdeva, da je vse, kar reče in stori, narobe, se umakne in zapre vase.

AKCIJA, STOP!
Ženske imajo veliko širši nabor čustvenih odzivov in funkcionirajo s čustveno empatijo. Ta ni usmerjena le vase, temveč tudi v druge, zato omogoča razumevanje medosebnih odnosov in čustev. V nasprotju z ženskami pa moške vodi akcijska empatija.

Ta služi predvsem sama sebi in se izraža kot zmožnost "vstopanja" v stališča druge osebe z vidika predvidevanja, kaj bo verjetno storila. Povedano drugače: moški možgani so v stanju visokega čustvenega navala opremljeni za akcijo, ženski pa za pogovor. Če moški instinktivno ve, da bo njegova jeza vodila v akcijo (in morda celo v nasilje), bo čustva izključil ter se taki situaciji izognil ali pa ukrepal.  

Eden od ključnih ciljev moških je "urejanje" stvari. Urejanje zanje pomeni akcijo in nadomeščanje kognitivnega (spoznavnega) koraka v čustveni izkušnji. Čustveni proces je namreč sestavljen iz štirih korakov:

1. izvor čustev v limbičnem delu možganov,
2. "premik" čustev v endokrine sisteme,
3. premik iz endokrinih v mišične in kostne sisteme, ki sprožijo akcijsko delovanje,
4. kognitivno zavedanje čustev.

Moški praviloma ustavijo čustveni proces na četrti od naštetih stopenj, s čimer so prikrajšani za kognitivno zavedanje in nadzor nad čustveno izkušnjo. Njihova čustva se zato zadržujejo v telesu, kar ima lahko za posledico vznemirjenje, napetost in tesnobo. Pri nekaterih moških je kognitivno-čustvena izkušnja tako omejena, da ne premorejo niti besednega zaklada, s katerim bi opisali, kaj čutijo v posameznem trenutku.

"MOŠKA" ČUSTVA IN DILEME
Vsak človek izkuša štiri osnovna čustva – žalost, jezo, srečo in strah. Toda za "moško" čustvo, vsaj po konvencionalnem, mačističnem modelu moškosti, velja le jeza (in v manjšem obsegu veselje). Solze in žalost so pravemu moškemu prepovedane, čeprav so normalen odziv na grožnjo ali izgubo.

Pav zaradi tabuja, ki ne govori v prid domnevno "šibkim" čustvom, moški svojo žalost in tesnobo pogosto potlačijo ali pa preusmerijo v čustvo, ki jim je dostopnejše: jezo. Če ne morejo izraziti svojih potreb, strahov ali žalovanja, to lahko vodi v frustracijo: najprej samih sebe, nato pa še partnerskega odnosa oziroma drugih odnosov, v katere vstopajo.

Kako se moški naučijo takega ravnanja s čustvi?
Eden od glavnih razlogov je zagotovo tradicionalna podoba o "maču". Prek "marlboro moškega" in Clinta Eastwooda vse do nogometnih junakov in še bolj svojega očeta (ter njegovega očeta) –moškega, predvsem v zahodnih kulturah, vzgajajo in socializirajo tako, da skriva čustva, se zanaša samo nase in raje deluje, kot pa da bi čutil.

Neustrašni, stoični liki, oboroženi z znanjem in drugimi viri, nam veliko povedo o tem, kaj družba pojmuje kot idealnega moškega in kaj mu, tako kot njegovi "vzorniki", sporoča:

- nadziraj čustva,
- ne joči, bodi močan,
- postavi se zase in sam rešuj svoje težave,
- trdno delaj in dosegaj visoke rezultate,
- tekmuj,
- zmagovalec nikoli ne odneha, tisti, ki odneha, pa nikoli ne zmaga,
- ne bodi poženščen,
- ne bodi mehkužec, bodi moški,
- bodi odličen ljubimec,
- in tako naprej.

Ta spoznanja so vpeta v socialno-kulturne stereotipe o moških in tako so pogosto predstavljena tudi v medijih. Moški si prizadevajo biti uspešni, želijo biti junaki v vsakem položaju, bodisi v službi bodisi doma. Želijo reševati ljudi, popravljati stvari in izboljšati svet (čeprav utegne biti zanašanje na moč znak bežanja pred globljimi, negativnimi občutki).

Družba jih vzgaja kot trdne, močne, v resnici pa številni trpijo za pomanjkanjem samozavesti. Pogosto skušajo delovati kot junaki zgolj zato, ker se bojijo občutka šibkosti in kazanja svoje ranljive plati. Moški, ki odstopa od tradicionalnih stereotipov, tvega, da ga bo družba, ki podpira takšne stereotipe, izločila: moška družba.

Toda samo zato, ker so moški, še niso imuni na strahove in negotovosti, s katerimi se spoprijemajo vsi ljudje. Pristajanje na tovrstne stereotipe in posploševanja ima skorajda vedno za posledico zadrževanje čustev. To pa je, kajti čustva nikdar ne izginejo sama od sebe, najmanj nezdravo. Moški, ki pristaja na te stereotipe in posploševanja, utegne plačati visoko psihofizično ceno.

Z njimi se je treba spopasti. V končni in najhujši fazi ima namreč lahko mačistično predstavljanje moškosti za posledico kompleks nadrejenosti. Ta moške uči, da ženske obstajajo zato, da bi stregle potrebam moških in da v širšem pogledu niso pomembne. Mnenja, intuicija, občutki in želje ženske so po tem skrajnem pogledu pomembni samo v razmerju do tega, kako se vključujejo v mnenja, intuicijo, občutke in želje moškega.

Zreli moški ne podležejo takim stereotipom ter se ne bojijo navezovanja – in ohranjanja – stikov z ženskami kot sebi enakimi. Nezreli moški pa ostanejo večni otroci, okrog katerih se vrti ves njihov svet. Dečki se od svojih očetov učijo, da v življenju ohraniš nadzor tako, da si nadut in zaverovan vase.

Naučijo se, da je edini cilj zmagati. Zmagamo pa tako, da bodo vsi okrog nas izgubili. Naučijo se tudi, da sta izkazovanje čustev in upoštevanje občutkov drugih izraz šibkosti. Edini ljudje, ki so vredni spoštovanja, so tisti, ki so telesno, družbeno ali finančno močnejši od tebe.

Toda ko otrok, ki se nikoli ni naučil zrelih odzivov, odraste v moškega z moškim telesom, z moškimi spolnimi potrebami in z moško telesno močjo, utegne biti rezultat za ljudi okrog njega nadvse naporen.

V razmislek vsem partnerjem, vsem očetom in vsem, ki to še boste.

Neža Žigon

Moški možgani so v stanju visokega čustvenega navala opremljeni za akcijo, ženski pa za pogovor.

Čustvovanje moških ni odvisno le od bioloških predispozicij, temveč tudi od števila in obsega socialnih izkušenj, ki jih izkusijo vse od otroštva naprej.

Zreli moški ne podležejo stereotipom o “pravem dedcu” ter se ne bojijo navezovanja – in ohranjanja – stikov z ženskami kot sebi enakimi.

KAKO SPREOBRNITI MOŠKEGA V PRAVEGA "JUNAKA"?
Vedite, da večina moškega vedenja temelji na prizadevanjih, da jim ne bi spodletelo – pri čemerkoli že. Občutek neuspeha prikrivajo tako dobro, da bodo celo zanikali njegov obstoj. To je njihov obrambni mehanizem, s katerim skrivajo globlja čustva.

Počasi in postopno ga spodbujajte, naj občuti svoja čustva. Bodite mu zgled in se zavedajte svojih čustev, pri čemer seveda bodite pristni. Moški se zaljubljajo v ženske, ki se obnašajo kot ženske, radi imajo njihove naravne lastnosti: nežnost, prijaznost, empatijo, ranljivost, iskrenost in ženstvenost. Temu se ne morejo upreti, saj se tako dotikajo svoje ženske plati osebnosti. Čeprav mnogi moški to občutijo kot grožnjo, je prav, da ga previdno vodite po poti čustvovanja. Moški namreč menijo, da jih z vsakim pogovorom o intimnih težavah obtožujemo.

Trik je preprost: omogočite mu, da bo junak, vendar ne v konvencionalnem, "mačo" slogu, ampak na čustveno pristen način. Beseda pogum (angl. courage) izvira iz francoske besede coeur, ki pomeni srce. Resnično pogumen moški razrahlja nadzorne točke in odpre srce. Dajte mu vedeti, da se vam zdi privlačen in pogumen, kadar je v stiku s svojimi čustvi – kadar jih lahko pokaže brez napadanja in brez umikanja. Tudi solze.  

PET STVARI, KI JIH HOČE MOŠKI SLIŠATI OD ŽENSKE:
- "Podpirala te bom v vsem, kar počneš." (Drži, da za vsakim uspešnim moškim stoji vsaj ena uspešna ženska!)
- "Sprejemam te in vse, kar si." (Nikdar ga ne skušajte spremeniti!)
- "Ekipa sva, srček." (Dober partnerski odnos ima skupno vizijo in poslanstvo).
- "Seksi si!" (Priznajte, vsi si želimo komplimentov. Ne glede na to, kako dolgo se že poznamo!)
- "Ljubim te, ne glede na vse."

ZLATA PRAVILA SPORAZUMEVANJA MED MOŠKIM IN ŽENSKO
1. Razkrijte konkretno težavo. Moški so osredotočeni na jasno označene komunikacijske cilje. Vedeti hočejo, kaj pričakujete od njih. Če poznajo odgovor na to vprašanje, menijo, da obvladujejo situacijo.
2. Ne razmišljajte naglas. Moški praviloma razmišljajo v sebi in povedo le končni rezultat. Svoje misli raje izrazijo takrat, ko že poznajo konkreten odgovor ali vsaj vedo, kaj želijo povedati.
3. Ne pritiskajte in ne ukazujte. Dajte mu možnost, da se sam odloči, kdaj in kako bo kaj naredil. Naj ima občutek, da je edini opazil, da je žarnica pregorela in da jo mora zamenjati prav ON.
4. Ne pričakujte, da vam bo podrobno opisal svoje občutke in čustva, ljubezen. Sprejmite ga takšnega, kot je.

Za moške je pogovor pravzaprav pogajanje o svojem statusu v skupini in ohranjanje samostojnosti. Ženske se pogovarjajo, da bi dosegle bližino in intimnost. Zanje prijateljevanje pomeni sedeti in govoriti. Za moške so to dejavnosti, ki jih moški počno skupaj.

Kadar je ženska vznemirjena, navadno neposredno izraža čustva ter išče podporo prijateljev in družine. Moški čustva skriva ali se umakne.

Za ženske je pogovor o težavah bistvo povezovanja: povem ti svoje težave, ti meni svoje – in tako se zbližava. Če pa moški sliši za težave, zanj to pomeni poziv na pomoč in željo po nasvetu, zato se odzove z rešitvijo. Kadar moški ženski ponudi tovrstno pomoč, ženska meni, da skuša zmanjšati pomembnost problema ali se je na hitro rešiti.

Zanj pa to pomeni, da je pripravljen pomagati, saj se moški med sabo navadno ne pogovarjajo o svojih težavah, razen če resnično iščejo pomoč in rešitev. Svoje probleme rešujejo sami, v sebi. Poskus, da bi se s svojim moškim povezali enako kot z najboljšo prijateljico, torej odpade, saj moški občutka bližine ne razvijajo na ta način.

Moški, ki potlačijo čustva, lahko ogrozijo partnersko razmerje. Razmerja namreč ne propadejo zaradi nečesa, kar je bilo izrečeno, pač pa zaradi vsega tistega, kar ni bilo.

Zakaj vam nikoli ne pove, kaj misli?
Kadar ženskega molčečega moškega zmoti z vprašanjem "Kaj razmišljaš?", se ji to ne zdi prav nič nenavadno. Ženske so namreč največkrat tiho, kadar je kaj narobe. Če moški molči, ženska misli, da tišina kaže na to, da je vznemirjen, v resnici pa moški neha komunicirati, kadar mora rešiti kak problem.

Več na www.viva.si

Če vas zanima, v čem se moški in ženske še razlikujemo, si preberite članek Razlike med moškimi in ženskami možgani in Moški so različni. Ženske tudi. na www.viva.si, Viva odkriva, V žarišču (www.viva.si/clanek.asp?id=4490).