Kaj je množično financiranje ali kako lahko, ko banke ne dajo in družina nima, ustvarjalcem na pomoč priskoči ves svet

Aprila lani je takratni direktor Viba filma Gregor Pajić pisno odpovedal sodelovanje »njegovega« javnega zavoda pri dokončanju dokumentarnega filma Jaz sem Janez Janša, ker naj bi bili v njem pornografski prizori in naj bi bil žaljiv do takratnega predsednika vlade. To seveda ni bilo res, a Viba film ustvarjalcem vseeno ni dal na voljo studia za končanje dokumentarca. »Prostori so bili stalno zasedeni,« se nepričakovanega zapleta spomni izvršna producentka filma Marcela Okretič iz zavoda za sodobno umetnost Aksioma.

Naveličani zavlačevanja so poiskali nov produkcijski studio, to pa je prineslo dodatne stroške. Seveda so se takoj vprašali, kako jih bodo pokrili. Na državno pomoč se niso mogli zanašati. V kriznih časih je tudi sponzorjev in donatorjev bistveno manj kot sicer. Rešitev so nazadnje našli v crowdfundingu, poslovenjeno množičnem financiranju. Sami so ga v šali preimenovali v množicanje, saj so ga razumeli kot žicanje množice, naj finančno pomaga pri uresničitvi njihovega projekta.

Prek spletne platforme Verkami, specializirane za crowdfunding, so množico zaprosili, naj jim pomaga zbrati 6000 evrov, potrebnih za dokončanje filma. V 40 dneh so zbrali 1185 evrov več. Film je nazadnje postal uspešnica.

Zgodba pa je imela še eno dimenzijo. Nekateri, ki so prek platforme Verkami podprli film, so to storili, ker jih je projekt prepričal. Večina pa je sklenila v zameno za podporo sprejeti vsaj manjše darilo. Enako kot bolj znane ameriške platforme, denimo Kickstarter ali IndieGoGo, ki omogočajo množično financiranje projektov, tudi španska Verkami začetek kampanje pogojuje z zahtevo, da prijavitelji podpornikom za njihov angažma ponudijo različne »nagrade«. Več prispevajo, bogatejše so nagrade. V Aksiomi so podpornikom za prispevanih 12 evrov zagotovili vpis med posebne zahvale v odjavni špici filma. Za 18 evrov so si film lahko prenesli prek spletne povezave. Za 25 evrov so prejeli DVD ...

Film je nazadnje prepričal 181 podpornikov z vsega sveta, zato je bilo treba v dostavo obljubljenih nagrad vložiti ogromno dela, pa tudi stroški niso bili majhni. A zahteva po »nagradah« podpornikom je kljub vsemu dobra. Ustvarjalci projektov s tem k sodelovanju pritegnejo vse, manj in bolj premožne ter manj in bolj navdušene.

Slepo zaupanje
Film Jaz sem Janez Janša je le eden od številnih projektov z vsega sveta, od umetniških do tehnoloških, ki so zadnja leta zaživeli predvsem zaradi množičnega financiranja, saj to postaja pomembna alternativa konvencionalnemu zbiranju zagonskih sredstev. Vse več je tudi platform, prek katerih se je mogoče lotiti takega iskanja sredstev, in posameznikov, ki želijo prispevati k zagonu novih projektov, pa čeprav le s simboličnimi zneski. Na Kickstarterju, ki je skoraj sinonim za crowdfunding, se je število podpornikov lani zvišalo za 135 odstotkov. Od leta 2009 je prek platforme 4,3 milijona ljudi iz 177 držav prispevalo več kot 680 milijonov dolarjev. Uspešno financiranih je bilo okrog 44 tisoč projektov, kar je 44 odstotkov prijavljenih.

Le pri teh, uspešnih projektih se po izpeljani kampanji izvedejo transakcije. Sicer ostanejo računi podpornikov neobremenjeni. Prav ta inovacija je pomembno prispevala k množični uveljavitvi crowdfundinga, saj za vse vpletene zmanjšuje tveganje. Hkrati naj bi to pravilo podpornike spodbujalo, da širijo glas o projektu, ki jim je všeč. Platforma IndieGoGo sicer omogoča tudi izplačilo, kadar je zbranih manj sredstev od želenih, a avtorjem pri tem namesto štiriodstotne zaračuna devetodstotno provizijo. Provizije so namreč edini vir dohodka platform.

Še en ključni pogoj za delovanje množičnega financiranja je zaupanje v ustvarjalce. Tega je bil deležen tudi oblikovalec iz San Francisca, ki si je zamislil stojalo za iPad, imenovano Hanfree. Za zagon proizvodnje je zbral 35 tisoč dolarjev. A ni se končalo po pričakovanjih. Projekt zdaj mediji omenjajo kot svarilo, da množično financiranje ni šala ne za ustvarjalce ne za podpornike. Oblikovalec pred začetkom kampanje ni imel sklenjenih pogodb s proizvajalci. Ko so ti videli, koliko denarja je zbral, pa so za izdelavo stojal zahtevali tako visoko plačilo, da v kampanji predvidena sredstva niso več zadostovala za pokritje stroškov. Inovator prav tako ni ustanovil podjetja, na katero bi prenesel odgovornost, če bi se stvari zapletle. In ker so se, je bankrotiral. Čeprav je obljubil vračilo sredstev, ni znano, ali bodo podporniki res še kdaj videli svoj denar. Zagotovo pa ne bodo dobili želenega stojala.

Težave s proizvodnjo tehnoloških in oblikovalskih izdelkov ima domnevno kar 75 odstotkov uspešno financiranih projektov, kar se najpogosteje pokaže, ko podpornikom obljubljenih »nagrad« ne dostavijo v roku. Tudi Luka Ločičnik, prvi Slovenec, ki mu je prek Kickstarterja uspelo zbrati 22 tisoč dolarjev za zagon produkcije minimalističnega lesenega stola LLStol, je svoje izdelke namesto novembra podpornikom poslal šele januarja in marca. Zamuda je bila posledica tega, da proizvajalci niso imeli dovolj kapacitet. »Nekaj so obljubili, a potem jim tega ni uspelo izpeljati, zato smo morali rok dostave podaljševati tudi mi,« pojasnjuje arhitekt.

Kako prepričati
Ločičnik ni edini Slovenec, ki je svojo zamisel uresničil ob pomoči neznanih podpornikov z vsega sveta. Junija sta se uspešno končali kampanji industrijskih oblikovalcev Elvisa Halilovića in Jurija Lozića. Prvi je za lesene fotoaparate Ondu, ki jih izdeluje sam in delujejo po načelu camere obscure, prejel več kot sto tisoč dolarjev, kar je desetkratnik vsote, ki jo je želel zbrati za izvedbo projekta. Do avgusta bo moral pripraviti in podpornikom dostaviti več kot tisoč aparatov. Lozićev snemljivi in zložljivi kolesarski blatnik Musguard pa si je zaželelo okrog 1700 posameznikov, ki so za projekt skupno prispevali 45 tisoč dolarjev.

Pri snovanju in izpeljavi kampanj crowdfundinga vseh treh je bil ključni člen podjetnik Niko Klanšek, ki že več let živi in posluje tudi v ZDA. Poleg njegovih izkušenj je bilo pomembno to, da ima čez lužo registrirano podjetje. Kickstarter namreč zahteva, da ima prijavitelj projekta tam prijavljeno stalno prebivališče, druga možnost je, da se projekt izpelje prek kakega ameriškega podjetja.

Klanšek poudarja, da dober, zanimiv izdelek pri crowdfundingu še ne zagotavlja nujno uspeha. Prodaja se zgodba, zato se z ustvarjalci najprej dogovorijo, kako bodo izdelek čim bolje predstavili: »Hlače na 1001 način modne oblikovalke Karmen Koren so super, a zgodbe v tem izdelku ni bilo, zato s projektom nismo bili uspešni. Drugače je bilo pri Elvisu, ki se je sam izučil tesarstva in se izdelovanju lesenih fotoaparatov posveča že več let,« pravi Klanšek.

Več na Mladina.si >>>