Ali sem že prestara? Za karkoli že.
Od začetka smo se morali boriti z 'saj si še premlada', zdaj sem pa že počasi na točki, ko se moram boriti z 'saj si že prestara'. Ja, vmes pa tudi nimamo prav veliko lufta, pa še tako hitro mine, da ko se ozreš, ne veš kdaj je šlo. A vse je odvisno od točke našega opazovanja ali točke našega fokusa.

Morda sem res prestara, da bi sama šla v peskovnik in se igrala z lopatkami. A zanimivo, da nisem prestara, da to isto naredim s svojimi vnuki, ki ne vem, če jih bom sploh kdaj imela, saj moj sin že zdaj govori, da ne bo imel otrok, da noče v ta svet spravljati novih nedolžnih bitij (komentarju, da ga razumem, se vzdržim!). No, pa vendarle, tudi z vašimi otroci in vnuki se grem lahko igrat, ni problema, še z velikim veseljem, saj so mi mali raziskovalci, še nezapackanih misli, zelo všeč in se rada z njimi menim.

Ampak saj verjetno sami vidite oz. opažate, da gre nekaj nenormalno hitro in skorajda brutalno naprej. Hitro si dekleta dandanes dajejo botoks v ustnice in vsadke v prsi ali ritnico. Kako temu slediti? Niti nočem, roko na srce. In tako sem stara, kajpak. Brutalno naprej pa gredo tudi leta do penzije..., če še tako neradi slišite to besedo, ki pa je kljub vsemu obenem osvobajajoča, mar ni?
Torej stare in 'grde' -(tiste, ki se ne bomo odločale za raznorazne lepotne posege)-, bomo delale vse dlje, namesto da bi doma pazile vnuke in pekle bio kruh, mladi in izumetničeni pa bodo brez dobrih služb ali vsaj služb za katere so se izobrazili, in se zadovoljijo z manj ali drugače kot to in obtičijo in... ene vrste začaran krog dandanes.

Druge vrste začaran krog pa je vse več nezadovoljnih 50+ letnic, ki ždijo na nekih pozicijah in jih noben ne povoha, one pa vedo, da so še presneto sposobne za kaj več. Ali pa, ko po takšnih in drugačnih spletih okoliščin pristanejo celo brez dela in imajo še precej let do penzije. Koliko mislite, imajo možnosti dobiti novo primerno zaposlitev zase. In zakaj? Ker so po letih, morda kakšna tudi po zunanjem izgledu in energiji, videti prestare? Diskriminacija? ali pač samo napačna tirnica obstoječe družbe?

In tukaj se pojavi zanka. Delali bomo vsako leto več, a možnosti sprememb in napredovanja tako za mlade kot za starejše ne bo. Na glavo, vse narobe, vse več nezadovoljstva. Ali pa sem jaz staromodna.
V času mojih dveh babic, se mi zdi, so vseeno štele neke drugačne vrednote in povezanost. Zdaj se je to izrodilo. Dejansko bi morali mladi pri 24-ih aktivno vstopati v družbo in se iz obdobja delovanja in ustvarjanja za družbo umakniti pri pribl. 48-ih.

Tako, pravijo, je bilo v času vedske družbe in njihovega kastno organiziranega sistema, ko naj bi bila to naravno ritemsko in energijsko normalna življenjska doba, ko so starejši prenehali z delom, a še vedno aktivno sodelovali v družbi, pri družabnih, kulturnih in človekoljubnih pobudah in sprovedbah, takrat so živeli svojo dharmo ali namen, morda v obliki slikarjenja, rezbarjenja, poučevanja, ukvarjanja s potomci ipd. Šele po 72 letu pa so se nekako umaknili ('v penzijo') in se predajali mokši ali osvoboditvi od navezanosti. Živeli so pribl 120 let, kar pomeni en celoten cikel sosledja planetarnih period, ki jih pozna Djotiš astrologija. Seštevek cikla je ravno 120, saj je seštevek let 9-ih 'planetarnih energij' ali vimshottari dasha sistema, enak številu 120.

Naj vam izdam skrivnost, naslednje leto bom dopolnila 50 let. Povem vam, kot bi trenil.
A skrivnost ni, da bom 50. Skrivnost je, da se ne počutim niti stara niti prestara in da je moja energija duha ista kot pri 24-ih. Čutim, da najlepše šele prihaja. Lepota pri tem pa je, da si pri teh letih dozorel in deluješ že iz izkušenj in modrosti. Pri 48-ih namreč do konca dozorimo kot osebnosti, saj do takrat energija vseh 9-ih planetov oz. grah skozi nas, dozori.

In kako v korak s časom?
Sproti.

Prisrčen pozdrav,
Mely

Vir: mychi.si