Piše: Zoran Železnikar

Kaj je smrt?
Zdaj nam je v zvezi s smrtjo, ki je največja iluzija življenja, že marsikaj jasno. Smrt je dogodek v življenju večne duše, po katerem se njena pot nadaljuje na nekoliko drugačen način, v drugačni starnosti. Dogodek, ki predstavlja zaključek enega telesnega cikusa v njenem življenju in pričetek novega. Smrt je - tako kot obzorje - le meja, do koder nam seže pogled, dokler smo v snovnem telesu.

„Smrt“ v osnovnem pomenu besede pomeni dokončni konec. Toda konca življenja preprosto ni, saj je življenje, tako kot Bog, večno. Smrt pomeni le konec trenutne telesne eksistence, ločitev duše od telesa. Smrt je dogodek, s katerim odmrejo občutki in izginejo določeni pojavi, ki so značilni le za fizični svet. Duša se z dogodkom smrti vrača v svoj duhovni dom, ko je dokončala enega šolskih razredov življenja.

Smrt je v resnici nekaj čudovitega. Je najmogočnejši dogodek, ki ga izkusiš. Je kot prehod skozi vrata v drugo stvarnost. Energija, s katero gremo skozi ta vrata, določi to, kar bomo našli na drugi strani. V trenutku, ki mu rečemo smrt, se zgodi prilagoditev energije. Pride do podvojitvenega učinka, zato da lahko še naprej doživljamo izkušnje, ki smo jih ustvarili. Podobno je tudi ob rojstvu, s tem da se en del energije, ki jo prinesemo s seboj, spremeni v snov.

Ko spoznaš namen smrti, postane razumljiv tudi namen snovnega življenja. Namen tega je, da ti zagotovi okvir, znotraj katerega lahko izkusiš tisto, kar si si izbral v duhovnem svetu.
Fizični svet je urejen tako, da ti zagotovi kontekst, znotraj katerega lahko navzven izkusiš, kar veš navznoter.

Na »oni strani« srečaš svoj jaz in vsa tvoja »prtljaga« je tudi tam. Potem storiš nekaj ironičnega. Daš si novo telesno življenje, v katerem se boš spopadel z vsem, s čemer se nisi v predhodnem življenju.

Doživljanje smrti
Kot rečeno, smrti v pomenu popolnega prenehajna življenja, ni. Vendar, ker mislimo in verjamemo, da smrt obstaja, je to za vsakogar, ki to misli, tudi resnica – vsaj omejen čas, dokler ne spozna, da je bil v zmoti. Zorni kot človeka – njegov način zaznavanja – namreč ustvarja njegovo realnost, tako za časa življenja kot po njem. Najvišje resnice ni mogoče spremeniti, lahko pa vplivaš na to, kako jo boš doživel.

Če v Boga ne verjameš, bo to vplivalo na tvoje izkušnje, ne bo pa spremenilo tega, kar Bog je. Izkusil boš to, v kar veruješ, to pa je odvisno od tvojega stališča.

Po smrti, pogosto tudi v trenutkih tik pred smrtjo, se zaznava močno razširi, saj se duša prilagaja na spremenjen način življenja v duhovni stvarnosti, kjer so zakoni drugačni kot v tridimenzionalnem svetu. Duša lahko po smrti vidi tiste, ki jih zapušča, obratno pa ne velja.

Smrt je pot domov
Vse duše najdejo mir po smrti, ne najdejo pa ga vse pred smrtjo. S smrtjo duša pride domov, k Bogu. Od njega se je s pozabljenjem ob vstopu v snovno telo ločila, ko telo odloži, pa se zopet vrne nazaj tja, od koder je izšla – domov, v duhovno kraljestvo.

Doma ne moreš zgrešiti, ne glede na to, katero pot ubereš. Nepomembno je, po kateri poti boš šel, saj nobena pot nazaj domov ni boljša od druge. Vendar so nekatere poti manj naporne.

K Bogu se pravzaprav ne moreš vrniti, ker ga nikoli nisi zapustil. Duša to ve. Le pozabil si.
Izpopolnitev je trenutek, ko ločenost izgine, ker se zaveš dejstva, da nikoli nisi odšel; tako se zgodi ponovna združitev z božanskim.

Na potovanje se moraš podati zato, da bi odkril, da sploh ni bilo potrebno. Pot se začne in konča prav na mestu, kjer si. Si že, kjer bi rad bil. Osupljiva skrivnost je v tem, da lahko takoj, ko se tega zaveš, izkusiš božanskost.

Bog nima nobenega razloga, da bi komur koli rekel: »Ne, ne moreš k meni«. Še najmanj zato, ker posamezniki verujejo in dojemajo Boga na različne načine.

SE NADALJUJE
Vir: www.prisluhni.si

Povzeto po virih: /67/,
Martin Fieber: Umiranje - Zapis medijalnog kruga mira Berlin iz 1956 do 1975 g.
Glej tudi vire /51, 3,4,5,11,12/