Piše: Marko Pogačnik

Ljudje smo navajeni, da o Zemlji premišljujemo kot površinski Zemlji. Gledamo gore in potoke, oblake in gozdove, kot da na površju najdemo vse bistveno, kar Zemlja je. Izročilo o Kralju Matjažu, ki skupaj s svojo tovarišijo spi v notranjosti gore, opozarja na razsežnost Zemeljskega prostora, katero je moderna miselnost izgnala iz človeškega spomina. Gre za potenciale podzemlja, za nevidno ozadje življenjskih procesov.

Kar gledamo okrog sebe, vključno z energijskimi strukturami, je prirejen izraz Zemlje in narave. Človeške civilizacije so bistveno preoblikovale obličje Zemlje in ga priredile svojim potrebam. Sodobna razumska civilizacija je primer pripeljala do skrajnosti. Ker ni povezana niti s silami Zemlje niti vesolja, se boji moči življenja. Skuša do potankosti kontrolirati zemeljsko površje. Ampak, gorje! Bolj zadrgne kontrolo, bolj ji življenjske sile uhajajo iz nadzora.

Izročilo o Kralju Matjažu govori o potencialih Zemljine "podzavesti". Pod površino tega, kar dojema razumski pogled, leži zakladnica življenjskih sil in pravzorcev. Tam je kodirana rajska kvaliteta bivanja, ki jo je razum že pred tisočletji izrinil s površja Zemlje. Izročilo potrjuje, da ni uničena. Spi v svoji potencialni obliki. Začne se prebujati, tako pravi mit o Kralju Matjažu, ko sta izpolnjena dva pogoja.

Prvič, nastopiti mora pravi trenutek glede na cikluse vesoljnih preobrazb.
Drugič, ljudje morajo razviti svojo intuicijo in občutljivost zavesti do te mere, da lahko najdejo dostop do zakladnice Zemljinega spomina.

V Šempasu, 17. julija 2006

Vir: www.gibanje.org