Mea Valens je v knjigi Uglašena skozi svoje radovedne, odkrivanja željne oči predstavila eksotično, hkrati pa vznemirljivo duhovno popotniško izkušnjo. Prepustila se je šamanskim ceremonijam, raziskovanju mehiške puščave, okušanju ekvadorske džungle ter odpotovala v ločeno resničnost, kjer se je v skritih kotičkih na oddaljenem koncu sveta vrnila k svojemu instinktivnemu življenju, k svojemu najglobljemu vedenju, k cilju – uglasiti se s sabo.

1. Mea, pravijo, da je naš svet oropan tistega, čemur pravimo mistika. Zdi se, da tovrstne stvari ostajajo pod pragom naše zavesti; le redkokdo si drzne umakniti filter cenzure in to mistiko zaživeti, kaj šele posredovati javnosti.

Mistika je polna paradoksov in naša bipolarna logika tega ne more prenesti. Ja ali ne je, biti ali ne biti so vprašanja, ki smo jih navajeni. Kaj pa ja in ne, biti in hkrati ne biti? To so prve lekcije, h katerim se mistik vedno znova vrača in od tam gradi svojo resnico, svoj odnos s transcendenco. Seveda mnogi vse, kar zveni abstraktno, skrivnostno, magično ali čudaško, enačijo z mistiko, kar je ena tipičnih posplošitev sodobnega človeka, ki nima časa in volje razmišljati, kaj šele čutiti.

Mistik si ali nisi. Ko to v sebi obudiš, ni več poti nazaj in začne se vijugasta pot, na kateri se postopoma lupiš vsega, kar ni tvoje, da zacvetiš v svoji pravi podobi. Pri tem si drzneš, kar si moraš, ker se drugače izneveriš sebi. Seveda narediš dva koraka naprej in enega nazaj, vendar tisti nazaj ni nazadovanje, temveč potrebno utrjevanje, da bi bila stavba tvojega bitja trdna kot hiška tretjega pujska. Pri tem mistik ne išče obilja, miru ali sreče. Išče resnico in jo hoče začutiti z vsemi čuti, še s tistimi, ki večina sploh ne ve, da jih ima. Hkrati navzven živi precej običajno življenje. Zato lahko mistika prepozna in razume le drug mistik, ker kdor se propagira kot tak, stvari še nima jasno postavljenih.

V današnjem času zasutosti z bolj ali manj pristno ezoterično ponudbo je treba imeti ob sebi tenis lopar za odbijanje blefov, pretiravanj, posplošitev in formul, ki naj bi pomagale do obilja in miru, da pustimo do sebe res samo tistemu, kar nas približuje sreči, ne oddaljuje od nje. Kar nam vzburja domišljijo in je ne oklesti z razlago, da so okoliščine tiste, ki nas določajo. Mi določamo okoliščine in bolj nam je to jasno, s širšim nasmehom se zjutraj zbujamo.

2. Turistično potovanje je človeku povsem samoumevno; določimo destinacijo, iz podstrešja privlečemo kovčke, jih napolnimo s poletnimi oblačili, pripravimo prevozno sredstvo ter odpotujemo po poteh zemljevida. V kakšnem času in prostoru ali bolje občutenju pa vzkipi hrepenenje po duhovnem popotovanju, po razširitvi razumevanja preko meja materialnega in dosegi duhovnega znanja, osvoboditve ali uglašenosti?

Menda živim z blagoslovom, da me Bog vedno, kadar predolgo stagniram, brcne v tazadnjo in mi pokaže naslednjo točko, do katere naj bi prišla. Včasih pot do nje vodi skozi poslavljanje, včasih čez globok sneg ali temno močvirje, le redko pa je povezana z letalom in nahrbtnikom in kilometri. Od nekdaj se moram krotiti, da ne iščem izgovorov ali bližnjic, ki se itak izkažejo kot daljšnice z bistveno več nevšečnostmi. Prostovoljno izbrane daljšnice namreč nosijo blagoslov, ki ga večina spregleda. Kot pri računalniški igrici – po daljši poti ko greš, več bonusov lahko pobereš sproti, z več nevarnostmi se spopadeš in prihod na cilj je bistveno bolj zmagoslavem in katarzičen, kot če jo mahneš po najkrajši in najenostavnejši poti. Ni bistveno, kdaj prideš na cilj, bistveno je, kdo si, ko tja prideš. Hrepenenje po zajemanju življenja s polnimi pljuči je najbolj plodna zemlja za kaljenje semen zavedanja in pristnosti.

3. Odpotovala si v pragozd in zautripala z Indijanci, ki so prišli, da bi kmetovali, pobirali pridelke, delali po domovih … Zanje velja, da povečini niso bili šolani, a so bili izjemno modri. Bili so nosilci dragocenega ustnega izročila. V koliki meri jim danes uspe ohranjati tradicijo in kako nanje vpliva modernizacija sveta? Kako se te je dotaknilo tisto prvinsko?

Vsaka zadeva ima precej več plasti, kot jih lahko na hitro zajamemo. Med Indijanci različnih plemen spoznaš ves razpon, od skomercializiranih plehkih teve odvisnikov, alkoholikov in beračev, do tradicionalno živečih, uravnovešenih, modrih džungelskih ali visokogorskih rodbin. Težko je soditi na prvi pogled, brez globljega razumevanja, toda ob dejstvu, da moderna civilizacija tali ledenike večnega ledu in posledično ustvarja grozovite orkane in druge spremembe ozračja, bi bilo naivno trditi, da vsaj posredno ne vpliva na preprostost Indijancev. Koliko jim uspe uporabljati pridobitve civilizacije, ne da bi jih ti zasužnjili, je sicer zelo relativno, a vsaj pri ekvadorskem plemenu Tsachilas sem spoznala funkcionalno sobivanje tradicionalizma z vsemi pritiklinami (noša, jezik, zdravilstvo, obredi) in globalizacijskih teženj (imajo recimo svojo internet stran). V njihovi prvinskosti me je najbolj ganila popolna prisotnost v sedanjem trenutku in prepuščenost občutkom, ki jim zahodnjaki niti ne poznamo imena, kaj šele, da bi se jim prepustili. Več o tem v Uglašeni.

4. Svoji duši je treba dopustiti, da se razvija, kot je zanjo naravno. Njene globine ne predpisujejo vzorcev, najlepših barv, najboljše izobrazbe, življenjskega sloga ali ekonomskega razreda. V kalupu starih, izživetih vzorcev sploh ne more uspevati. Delovanje svetih rastlin in šamanski obredi morda prinašajo plamen strastnega življenja, pogum za odkrivanje duše.

Ko se na šamanskem obredu uspeš prebiti skozi gosto meglo halucinacij, ki so projekcije tvojih lastnih dvomov, strahov, fiksnih idej ter miselno-čustveno-vedenjskih vzorcev, zajadraš v dimenzijo brezčasja in brezprostorja. Namakaš se v brezskrbni jasnosti in dojameš, da so ti vsi odgovori vedno na razpolago, manjka le vere, da bi sledil njihovemu nepredvidljivemu ritmu. Takrat goreče moliš, da bi ostala vrata med zavestjo in podzavestjo priprta, da ne bi niti za trenutek pozabil na svoje pravo bistvo, ki je polno arhetipskih simbolov, znanja in poguma. Ohranjati to zavest v vsakdanjem življenju, ko nas vsi in vse priganja k rezultatom, garanju in odrekanju, je podiplomski študij življenja, v katerem tavamo po mučnih labirintih predpisanega, da bi na koncu prišli nazaj na izhodiščno točko – k Sebi.

5. Zgodbe v Uglašeni vzpodbujajo k negovanju sebe, objemanju svobode, obujanju in ohranjanju svojih prvinskih občutkov, potrjujejo dejstvo, da je intuicija nezmotljiva. Ko si povrnemo intuicijo, smo podobne zvezdnati noči: v svet zremo s tisoče očmi.

Intuicija ni nekaj mističnega; popolnoma normalna človeška lastnost je, notranji kompas. Vendar ji je sodobna družba pripisala skrivnostne razsežnosti, da bi se ljudem zdela težko dosegljiva in bi obupali ob iskanju načina, kako ji prisluhniti. In da bi se odpovedali svoji unikatnosti ter moči, kako se iztrgati iz uniformiranosti in slediti svoji lastni poti, poslanstvu, če hočete.

Morda bi kdo ob prebiranju tega celo mislil, da govorim o zelo resnih stvareh. Toda bistvo je enostavno in se razkrije, ko se spomnimo, da smo rojeni za srečo, da je smeh pol zdravja in da sami pišemo scenarij svojega življenja. Pri čemer se lahko vsak trenutek odločamo, ali bo komedija ali tragedija. Vse drugo so le kulise, ki jim običajno pripisujemo prevelik pomen, čeprav so samo pripomočki, da se zavemo svojih izvornih lastnosti ter jih v čimvečji meri in brezkompromisno zaživimo. Skozi domišljijo, ustvarjalnost, igrivost in zaupanje. Šele trdno ukoreninjeni v plodni zemlji lahko brez strahu, da bi nas notranje ali zunanje nevihte porušile, pogumno in odločno raztezamo veje v dimenzije doživljanja, katerih nadpomenka je smisel življenja.