Besedi um in razum lahko uporabljamo za označevanje različnih stanj zavesti. Oboje je sicer iz iste snovi. Um je recimo kot ocean in razum kot ledena gora na njem. Vendar ledena gora ne more spoznati narave oceana, dokler niso izpolnjene določene okoliščine, ki spremenijo strukturo ledu, tako da ta najprej postane čist in prevoden kristal, ki se končno izlije v ocean.

Led predstavlja trdo strukturo naših misli, ki nas vežejo na neko identiteto in ustvarjajo navidezno ločenost od oceana.

Razumski strukturi rečemo tudi ego, nečisti um, speči um, zamegljeni um, ujeti um itd…
Tudi ocean ima veliko imen, od Boga naprej. Zavedanju spokojne globine oceana enosti pravimo razsvetljenje.

Budno opazovanje delovanja našega raz-uma nam pokaže pot do razločevanja med naravo ledene gore, ki je nad površino in tistega dela gore pod njo, kjer se stikata nebo in zemlja. Tukaj so vrata v praznino večnosti. To so vrata, kamor misli nimajo vstopa. Bolj ko misli trkajo na ta vrata, več ledu se ustvari okoli njih. Bolj ko jih iščemo, bolj so skrita v ledu.

Tako spoznamo, da z razumom ne pridemo daleč. Da njegovo delovanje samo krepi samega sebe-krepi led. Z razumom lahko pridemo do vrat, ki pa jih ne vidimo. Razum namreč lahko umiri sebe, lahko se disciplinira v meditaciji, čaščenju ali služenju, vendar preko sebe ne more.

Ko pride čas, lahko z budnim zavestnim opazovanjem razločimo, da zavedanje in misli niso isto. Ko prepoznamo misleca v sebi, se istočasno prepoznamo v zavedanju. Ko se prepoznamo v zavedanju, misli same od sebe potihnejo in razum se umiri.

Razum se vedno manj oprijemlje in navezuje na pojavni svet. Budno zavedanje namreč prične spreminjati strukturo ledu. Čisti, prazni in jasni naš raz-um, ter ga spreminja v čist in prevoden kristal. Ko se vrata dovolj odtalijo, se na stežaj odprejo in v našo zavest vstopi razsvetljenje.

Vstopimo v stanje zavesti, ki je temeljna narava našega božanskega uma in je prenehanje sebe kot omejitve. In kristal se izlije v ocean…