Danes se selim, to je moja deseta selitev. In tega se veselim, prihaja novo, prihajam v novo okolje, staro puščam za seboj. Grem na novo lokacijo, ker moram iti. Staro hišo, kjer sem živel kot najemnik namreč prodajajo… No pa da grem čisto na kratko vse od začetka..., da bi vse razumeli.

Moja prva selitev je bila seveda iz maminega telesa, dobrih osemnajst let sem potem poznal le en svet in moj dom. Čas otroštva in igrivosti…

Moja druga selitev je bila preselitev od doma. V Ljubljano, v študentski dom. Moral sem iti od doma, zaradi potrebe po novem učenju, želja po novih znanjih je bila močnejša od niti, ki so me vezale na dom. Dobrih pet let sem bil v študentu. Ko sem šel s študijem počasi h koncu, sva se spoznala z Majo ter potem šla skupaj naprej, v mojo tretjo selitev, v majhno najeto sobico hiše blizu Zaloga.

To je bila sobica s predprostorom, vsega skupaj okrog trideset kvadratov, in samo midva, no s še eno študentko smo delili skupno kopalnico, po enem letu se nama je rodil prvi otrok. Za najemodajalce pa je to pomenilo nejasen strah, in rešitev za njih ''prenavljali bomo hišo'' in za nas-prekinitev pogodbe.

Četrta selitev je bila v dom podiplomcev. Selil sem se sam, ker Maja tedaj ni imela statusa podiplomskega študenta, takrat pa so v podiplomca sprejemali le pare, ki so bili ''kompatibilni'' (oba s statusom podiplomskega študenta). Eno leto sem gledal, kako je bilo več deset apartmajev podiplomca za Bežigradom popolnoma praznih-nevseljenih (to je bilo prvo leto delovanja podiplomca na Gosarjevi), mi-družina smo ''zaradi še neurejenih podzakonskih aktov podiplomskega doma'' živeli pač ločeno. Kaj hočeš, država pa se je pa le držala predpisov, ko pravih pač še ni bilo. No za naše zanamce, družine podiplomskih študentov, se je vsaj to potem uredilo na mojo pobudo.

Moja peta selitev je bila k Maji, v hišo njenega očeta. Posledično sem se zaradi oddaljenosti od Ljubljane vozil vsak dan 250 km dnevno. In to tri leta. Vsak dan tri ure, če je šlo brez zastojev na cesti, včasih kakšno uro dalj… in pozimi???!!! Dobila sva še drugega otroka. V treh letih sem prevozil dobrih 180.000 kilometrov. Dovolj, da sem se zamislil, dovolj, da je prišlo do moje šeste selitve.

Šesto selitev sem naredil tudi zato, da se odmaknem, da si odpočijem, da v miru dokončam podiplomski študij. Ena skromna najeta sobica v hiši blizu Vrhnike mi je bila dovolj, tudi dovolj blizu gozda, dovolj daleč stran od vsega hrupa, sobica, kjer sem v samoti zaoral najbolj globoke brazde svojega življenja. Uspešno sem zaključil dolg študij.

Sedmo selitev sem naredil potem nazaj k Maji. To je bil čas zrenja v prepad. Pol leta je trajalo. Biti ali ne biti. Med nama je vsak dan stalo vprašanje ostati skupaj ali iti-vsak svojo pot. Pri tem ni bilo nič več demokracije, ostalo je le še ali greš, ali ostaneš. Greš ali ostaneš, to ti je bila verjetno takrat tvoja najtežja odločitev. Jaz grem naprej, nič več me ni moglo ustaviti...

Moja osma selitev, najem nove sobice v hiši na Viču, dobrega pol leta sem bil tam, tedaj sem bil že popolnoma odločen slediti svoji viziji. Odpirali so se veliki boji na vseh frontah, doma, v službi, moji notranji boji, a ostal sem vedno prijazen do vseh okrog sebe. Prijaznost me je rešila. Lastnica me je na koncu sicer prikrajšala za takrat 48.000 tolarjev mojega predplačila, a bil sem že toliko svoboden, da sem se vsemu skupaj na koncu le še smejal, upam da jih je najemodajalka koristno porabila. A kaj bi to, revica, sem si takrat mislil, da se pri vsem denarju, ki ga ima, spusti tako nizko.

Moja deveta selitev. Maja se je odločila, gremo živet skupaj. Najeli smo pritličje hiše v okolici Ljubljane, za solidno najemnino. Eno leto je vse potekalo brez težav. V zgornjem nadstropju so v najemu živeli študentje, dobro smo se razumeli, vendar so z lastnico potem prišli navzkriž. V zgornje nadstropje se je nato naselila hčerka lastnice. Bolj debelušna punca, ''dvojne teže'', ki ji je bilo vedno težje hoditi po stopnicah ''lastne hiše'', pritisne na mamo, gumb deluje in posledica ''prodali bomo hišo''. Za nas-prekinitev najemne pogodbe.

No tako sem danes pred deseto selitvijo, skupaj z Majo in še dvema otrokoma. Ni me strah, s temi selitvami sem veliko spoznal o psiholoških ozadjih odnosov najemnik/najemodajalec. Tudi to mi je pomagalo pri spoznavanju samega sebe. Vsakemu posebej na tej poti sem hvaležen za srečanje. Zato veselo in optimistično gledam na vse skupaj naprej.

To pišem predvsem zaradi mladih, da se ne bi ustrašili naporov in preizkušenj, v katere jih je prisililo pohlepno ravnanje tistih, ki danes imajo odvečna stanovanja (in jih po oderuških najemninah oddajajo).

Če ste najemniki, se veselite tega stanja, vedite namreč, da imate več svobode, kot tisti, ki ima nepremičnine v posesti, kot tisti najemodajalec, ki ima dve, tri stanovanja. To je pri njih le posledica psihološko pogojene navezanosti spomina na lastnino, na varnost, na svojo hišo, na mamo, na svoj odnos do denarja, na slepoto današnjih dni... Posledično so današnje cene stanovanj bistveno previsoke, da bi si jih mlad človek z normalno izobrazbo in poštenim delom lahko kupil. In prav je tako, to iskreno mislim, mladi gredo danes že svojo pot in po tej poti bodo spoznali resnico ter prišli na novo stopnjo razumevanja in dojemanja resničnega sveta.

Stanovanja se namreč hitro starajo, hiše propadajo in s tem se množi breme lastnikov, množi se bolečina, množi se grenak priokus denarja, ki prihaja od visokih najemnin in izkoriščanja šibkejših...pazite, da se tudi v Vas ne izpolnijo izrečene besede ''ne nabirajte si zakladov, ki jih razjeda rja in molj…'' V večini primerov so mladi danes postavljeni pred nepredstavljive ovire, vendar mladi, moč je v Vas samih, ne bojte se sveta, ki Vam s tem le pomaga do razumevanja višjih svetov. Zato Vam to pišem, iz svoje izkušnje pravim, ne bojte se selitev, pa tudi če se desetkrat selite, bojte se, da bi izgubili svojo svobodo, da bi jo prodali zaradi ugodja, ki Vam ga nudijo starši…Pustite vse in pojdite svojo pot…

Mladi, ali hočete enkrat biti tako pohlepni, kot to vidite pri današnjih lastnikih stanovanj, želite, da Vam denar popolnoma zamegli razum, da živite brez sočutja do soljudi? Ali hočete za sebe in za svoje otroke prav to? In več kot stanovanja so tukaj...