Piše: Špela Poljanšek v novi Karma plus

Razmišljala sem, katera življenjska tema je tista, ki ljudi najbolj zanima in o njej največ sprašujejo. Seveda to so partnerski odnosi. Še vedno se večina stvari v naših življenjih vrti prav okoli partnerstev, le-ta pa so lahko različna. Dotaknila pa bi se rada tudi ljubezenskih zvez.

Dejstvo, da smo ženske popolnoma drugačne od moških, smo počasi že sprejeli. Vseeno pa se sprašujem, zakaj je tako? Zakaj smo ženske toliko odvisne od moških? Zakaj se vrti vse okoli njih, ko enkrat pristanemo v zvezi?

V partnerstvu imate moški še vedno svoje prijatelje, svoje hobije, medtem ko ste nam ženskam center dogajanja prav vi. In prav to je največja napaka, ki jo delamo skorajda vse ženske. V vsakem zdravem partnerskem odnosu je pomembno razmerje dajanja in sprejemanja. Če od partnerja nekaj pričakujemo, pa tega od njega ne dobimo, začnemo v sebi gojiti podzavestno zamero. Tako eni kot drugi lahko razvijemo podzavestno odvisnost od partnerja. Ta se kaže predvsem v ljubosumju in strahu pred tem, da ga bomo izgubili, učinek pa je običajno ravno nasproten od želenega. Bolj, ko razvijamo notranjo agresijo, bolj to na podzavestni ravni naš partner čuti. In kaj se zgodi potem? Pogosteje se začne odmikati in bolj, kot se odmika, večji strah nam to povzroča. In tako se konstantno vrtimo v začaranem krogu.

V izogib takšnim dogodkom je pomemben odnos, ki ga gojimo sami do sebe. Partner je naše zrcalo in najboljši terapevt. Za primer lahko navedem osebo, ki kot duša iz prejšnjih življenj prinaša strah, da ni dovolj dobra. Dobila bo mater, ki ima podoben vzorec in očeta, ki ji to poudarja s svojim dominantnim odnosom. Oseba pa si izbere partnerja, ki ji nenehno sporoča, da ni dovolj dobra. Torej se moramo vedno vprašati, kaj moram jaz spremeniti na sebi, da bo od sedaj naprej drugače. Nikogar ne smemo niti nimamo pravice spreminjati.

Če nas na osebi nekaj moti, je to zato, ker isti vzorec nosimo v sebi. Rešitev je ta, da ga ozavestimo in transformiramo. Partner pa nam je pokazatelj, na čem moramo delati. Zato je zelo pomembno delo na sebi, še preden vstopimo v partnersko zvezo. Sami moramo biti dovolj močni, moramo postaviti temelje, na katerih bomo kasneje lahko gradili. Če nam ni uspelo zgraditi pozitivnega odnosa do sebe, kako lahko pričakujemo od partnerja, da nam bo to dal? Le-ta nam bo nezavedno konstantno poudarjal lastnosti, ki so boleče in jih pri sebi ne sprejemamo. Destruktivni vzorci se bodo še okrepili zato, da bi jih lažje prepoznali in ozavestili. Na ta način postane okolica, vključno s partnerjem, naš najboljši učitelj.

Prav tako je zelo pomembno, da se pogosto vprašate, kaj lahko dam in ne kaj lahko dobim. Naj vam bo zgled sonce, ki samo sveti in nikoli nič ne zahteva v zameno. Ljudje, ki energijsko nikoli nič ne zahtevajo, so za okolico veliko prijetnejši in sprejemljivi kot pa tisti, ki stalno nekaj pričakujejo. To velja tudi za partnerski odnos. Več boste pričakovali, večji pritisk bo to povzročalo vašemu partnerju. Na nezavedni ravni se vam bo partner uprl, energija se ne more sprostiti in to običajno privede do konfliktnih situacij. Vedno imate možnost izbire sprejeti ga (jo) popolnoma takšnega, kot je, ali pa oditi.

Zahteve in ultimati nikoli ne prenesejo dolgoročne rešitve. Ko enkrat sprejmete dano situacijo, se začnejo odvijati čudežni prizori. Da pa boste lahko začutili energijo brezpogojnega sprejemanja in občutka ljubezni do vsakega in vsega, se morate zato odločiti in začeti delati na sebi. Brezpogojno sprejemanje ne pomeni strinjanja z dejanji nekoga in ne pomeni brezpogojnega vztrajanja v zvezi z njim, pač pa v svoji notranjosti sprejeti ga kot čisto dušo. S tem bo prenehala agresija, ki je škodljiva za oba partnerja in njune otroke. Največkrat je to lažje govoriti, kot pa narediti. Tukaj smo zato, da se nenehno učimo in rastemo skozi izkušnje, ki jih pridobivamo v medsebojnih odnosih.

Vprašajte se: "Zakaj se mi ravno to dogaja? Kaj se moram iz vsega tega naučiti? Kako me bo določena težka izkušnja še okrepila? Kako bom notranje močnejši(a)?" Iz tega vidika moramo gledati vse življenjske situacije. Če niste zadovoljni s svojim partnerjem, je čas, da naredite vpogled vase in v svoja pričakovanja. Bolj, ko se boste jezili, več nelagodja boste dobili nazaj. Vsa okolica je odziv le na našo notranjost. Več svobode boste dajali, več je boste prejemali. Manj boste zahtevali od partnerja, več boste dobivali. Čisto enostavno, kajne? To je vsa čarobna formula. Tega nas naši starši niso znali naučiti, ker tudi sami tega niso ozavestili. Mi pa poznamo skrivnost vesolja, skrivnost dajanja in sprejemanja.

Zato nimamo več izgovorov. Mi smo tisti, ki bomo naše otroke lahko naučili pravilnega odnosa do sveta in samega sebe. Kako pomembno je brezpogojno sprejemanje sebe in vsega, kar obstaja. Da pa bi to lahko prenesli na naše otroke, moramo to lekcijo obdelati in dojeti mi sami. Izstopimo iz vloge žrtve. Skrajni čas je, da prevzamemo odgovornost za svoje življenje in zanj tudi odgovarjamo. Niso krivi starši, niso krivi partnerji za naše nezadovoljstvo. Le mi sami lahko počistimo svojo notranjost.

Včasih je potrebno življenje gledati kot na gledališko igro. Smo glavni igralci na odru. Ljudje okoli nas so naše občinstvo, ki reagirajo na našo predstavo. Če bomo duhoviti, se bodo smejali, če bomo žalostni, bodo z nami sočustvovali. Torej vsa okolica je naše ogledalo. Izberite si scenarij, ki vas bo osrečeval in dopolnjeval. Vaši gledalci in partnerji naj vas usmerjajo in učijo, da boste najboljši v svoji vlogi.

Obstaja čudežni stavek, ki na neki način deluje zelo zdravilno, in sicer: osvobajam te. Kadarkoli vam bo zaradi partnerja hudo, ali pa boste imeli občutek, da vas je le ta ponovno pustil na cedilu. Takrat, ko je notranja bolečina tako huda, ko ste užaljeni, in popolnoma razočarani nad njim (njo), je čas, da se umirite, še enkrat globoko razmislite in poskušate stvari videti iz njegovega (njenega) zornega kota. Takrat je čas, da se predate in v mislih ali pa na glas izrecite ta čarobni stavek - osvobajam te. To morate začutiti tudi v srcu. Kmalu boste videli blagodejne učinke teh dveh besed.

Predaja pomeni le, da ste utrujeni od borbe, pomeni čustveno opuščanje in zaupanje, da bo duhovna modrost, ki vključuje tudi vaš višji jaz, težavo razrešila. Ko se sprostimo, ko se predamo, ko nimamo več potreb po dokazovanju, ko nehamo iskati krivca … takrat nastopi čas za našo notranjo preobrazbo. Za našo duhovno rast. Za brezpogojno sprejemanje. Prav tako takrat nastopi čas, da se umaknemo. Ko nimamo več potrebe po nadzoru, se energija sprosti. Takrat se osvobodimo ujetosti od nas samih in od naših partnerjev. To je vsa modrost, to je vsa skrivnost. Kot metulj, ki gre skozi fazo preobrazbe. Le sprejeti moramo vse dogajanje kot del sebe. Del učnega procesa, ki je namenjen vsakemu posamezniku. Del procesa, za katerega ni učnega načrta. Del, katerega skrivnost se nahaja v nas samih.

In kaj svetujem vsem, ki imajo težave s spuščanjem svojega partnerja? Če vam partner kljub ljubezni in vsemu, kar mu nudite, tega ne vrača, je prišel čas za pomembno vprašanje: "Ali bom res preostanek življenja deloval(a) na tak način?" Težko je sprejeti odločitev in nekoga po dolgih letih zapustiti. Vendar pa je vprašanje, ali vam več pomeni partner, ki vam ne nudi tistega, kar si zaslužite, in se posledično neprestano jezite, ste prizadet(a), ali pa vam več pomenita duševni mir in spokojnost, ki jo lahko dosežete sami s seboj?

Ko dobite odgovor na to vprašanje, je čas za ukrepanje. Bodite pogumni, vedite, da morate najprej poskrbeti zase in šele nato za druge. Sprejmite odgovornost za svoje življenje in ne iščite krivca za nastalo situacijo. Predvsem pa, ko pride čas, sprejmite in spustite metulja, naj odleti. Ko nekoga brezpogojno ljubimo, mu damo svobodo. Ljubimo ga lahko tudi, ko ni z nami. Naj bo srečen, kjer koli in kamor koli ga (jo) bo zanesla pot. Nič ni večno, vse nam je dano na izposojo, zato naj pride čas, da se naučimo - izpustiti.