NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

petek 04-dec
  • Glasbene jaslice za dojenčke in mamice z Julcsi

  • nedelja 06-dec
  • Miklavževa predstava Zgodba o Lipici

  • sobota 12-dec
  • Od kolišča do mestnega središča

  • torek 15-dec
  • Pravljični sprehod s svečkami in baklami

  • sobota 26-dec
  • Praznična predstava Zgodba o Lipici

  • četrtek 31-dec
  • Spletna platforma Stigma
  • Digitalno doživetje z Božičkom za podjetja

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Mestni vrtovi obilja   
    ponedeljek, 27. april 2015 @ 05:02 CEST
    Uporabnik: Pozitivke

    Piše: Taja Vetrovec v novih Misterijih www.misteriji.si

    Z naravo se lahko povežemo tudi sredi mesta
    Slovenska mesta, vključno z Ljubljano, so deželna mesta. Po tradiciji smo se oskrbovali iz neposrednega okolja. V zadnjem času je te oskrbe vse več tudi z novo nastajajočih okoliških kmetij, tudi permakulturnih. Arhitekt Ira Zorko, ki je sodeloval pri ustvarjanju prvega vrta po načelih permakulture v Ljubljani, se posveča ekološki arhitekturi, permakulturnemu načrtovanju in vodenju permakulturnih delavnic na svojem permakulturnem posestvu na Vranskem.

    Tu ustvarja svojo tretjo permakulturno cono: permakulturni sadovnjak in žitno polje. O vzpostavljanju permakulturnega načina življenja v mestih se je z njim pogovarjala Taja Vetrovec.

    Kako naj v mestu vzpostavimo načela permakulture?
    Po principih, ki vodijo k večji avtonomiji in svobodi posameznika. Tehnike pridelovanja so se v zadnjih petindvajsetih letih, odkar so se tudi v Sloveniji pričela permakulturna gibanja, že tako razširile, da lahko že skorajda v vsakem časopisu najdemo navodila, kako naredimo visoko gredo … Sedaj se permakulturniki ukvarjamo bolj poglobljeno z vzpostavljanjem pogojev za uvajanje teh načel tudi v medčloveške odnose. Načela permakulturnega načrtovanja so prenosljiva in uporabna na vseh področjih družbenega življenja. Vključevanje obstoječih virov, vzpostavitev sistema, ki raste in se obnavlja sam, tako da vsi elementi med seboj sodelujejo … vse to so dobra izhodišča za srečno družbo. In zaupanje v obilje, saj nam narava daje sama od sebe. Narava nam lahko daje avtonomijo in svobodo, če dopustimo, da živi v svojem naravnem ritmu in mi z njo.

    Ali se je mogoče sredi mesta povezati z naravo?
    Ko se povežeš z naravnimi silami, si bolj varen in svoboden. Ta ideja nasprotuje prepričanju, da je divja narava nepredvidljiva in nevarna. Tu je permakultura naredila velik preskok prav s svojo prakso. Dokazala je, da narava sama po sebi nudi obilje. Ob vsem tem obilju, ki ga v resnici imamo, se nam vsiljujejo strahovi pred pomanjkanjem.
    Podobna zabloda je, da zemlja ne uspeva, če ji neprestano ne dodajamo umetnih kemičnih snovi. Permakultura je s tem, ko je začela naravo opazovati, prišla do nasprotne ugotovitve; narava sama ustvarja obilje. Zato imamo v permakulturi peto cono. Če je še tako majhen vrt, sredi mesta, na terasi ali balkonu, pustiš en delček tega vrta, da sam živi svoje življenje. To je kotiček, kjer ne delaš ničesar. Tam vidiš, kaj dela Stvarstvo. Na ta način spoznavamo, da Stvarstvo ni selekcija in izključevanje, ampak je združevanje raznovrstnih elementov v nenehno kroženje in simbiozno ustvarjanje. Če to dopustimo, se zgodi, da prostor dobi stabilno harmonično obliko. Tukaj se permakultura nenehno uči. Od same narave.

    Cilj permakulture je spodbuditev sistema, ki ne bo ničesar izključeval. To pa zahteva neko zrelost. Kot na primer Kristus reče: »Ljubite svoje sovražnike.« To je zelo radikalna izjava. In vendar počasi ugotavljamo, da nam je ves svet postal tako blizu, tako odprt in transparenten, da je edini način, da lahko premagaš sovražnika, da ga začneš imeti rad. Kot se bomo spreminjali mi in naš odnos, tako se bo počasi spreminjala tudi naša okolica.

    Kako naj med bloki in stolpnicami ustvarimo permakulturne vrtove?
    Permakulturni vrt je možno narediti kjerkoli. Na Metelkovi smo ustvarili vrt na bivšem zaporniškem dvorišču sredi samega betona. Naredili smo visoke grede. Druge možnosti ni bilo. Celo področje zapora je namreč podloženo z betonsko ploščo, ki je bila zaščita pred pobegi zapornikov. Grede smo napolnili s kompostom. Pripravili smo ga iz listja, nabranega v neposredni bližini. Ob zidovih smo zasadili vzpenjalke. V treh letih je iz tistega popolnoma pustega zaporniškega dvorišča nastala prava džungla. Vse je že bilo tam, samo oživili smo.

    Bolje od nenehnega novega ustvarjanja in izmišljanja je, da odkrivamo, kar že je. Naše okolje nam sámo nenehno ponuja možnosti. V soseščini živijo ljudje različnih znanj, ki lahko združijo delo. Listje dreves, ki ga je zaenkrat tudi dovolj v naseljih, je krasna osnova za kompost. Iz ogromnih količin odpadkov, papirnate in kartonske embalaže in seveda vseh bioloških odpadkov lahko pridelamo še dodatno prst ali ustvarimo visoke grede. Zasejemo in zasadimo povrtnino. Namesto okrasnih dreves in grmičevja zasadimo sadno drevje in jagodičevje.

    Kaj pa terase?
    Stolpnica je zame, permakulturnega načrtovalca in arhitekta, poseben izziv. Želel bi sodelovati z ljudmi pri ustvarjanju nekega permakulturnega prostora te vrste. V permakulturi velja, da je treba narediti čim več povezav med elementi, ki so že dani. V stolpnici je ogromno takšnih možnosti. Ob prenavljanja starih blokov, stolpnic in stolpičev se ponuja priložnost, da se temu delu posveti nekaj več pozornosti. Ob načrtovanju obnove naj bi vključili permakulturna načela. Permakulturni način življenja oplemeniti sosedske odnose.

    Tudi blokovske površine z ravnimi strehami so čudovite; zelene strehe in druge zasaditve bi imele tudi varovalno, prečiščevalno in razstrupljevalno funkcijo; ravno na teh mestih je v mestih največ težav s pregrevanjem, meteornimi vodami in prašnimi delci. Žlebovi niso samo odtočne cevi, lahko jih izkoristimo tudi kot zbiralnike vode za zalivanje rastlin na balkonih …

    Kakšna naj bi bila notranja dvorišča med hišami v starem mestnem jedru?
    V šestdesetih letih, ko sem odraščal, smo se igrali igro »Ne dotakni se tal«. V soseščini okoli cerkve Sv. Petra se je v resnici dalo ves dan hoditi po zidovih okoli vrtov v notranjih dvoriščih stavb. Vse je bilo zasajeno s sadnim drevjem, povrtninami in jagodičevjem. Mulci smo vedeli za vsako drevo v mestu. Vedeli smo, kdaj dozori in smo izračunavali, koliko bomo zrasli do naslednjega leta, da bomo lahko dosegli še višjo vejo. To je bila za nas igra. Igrali smo se tudi, kdo bo češnjevo peško pljunil bolj daleč. Sedanja tako imenovana otroška igrišča so zdaj prazna. Otroci imajo neka igrala, ampak bolj kot ne jim je to nezanimivo. Otrokom je vedno bolj všeč tisto, kar je del resničnega življenja. Na parkovnih površinah znotraj naselij bi lahko vzpostavili bolj naravne in pristne razmere za igro in druženje.

    Kakšna je vloga permakulturnih načrtovalcev pri ustvarjanju urbane permakulture?
    Včasih je to lahko tudi socialna funkcija, ko pomagaš z opazovanjem okolja na nek način vzpostaviti tudi odnose. Tako kot permakulturni načrtovalec opazuje zemljo in druge naravne elemente, je pozoren tudi na resnične potrebe in želje ljudi, ki si ustvarjajo bivalno okolje. Kot arhitekt sem kot zunanji opazovalec bolje dojel potrebe neke družine, kot pa so to lahko opazili sami. Mnogokrat dodatna zidava sploh ni bila potrebna.

    V resnici mnogočesa ne potrebujemo. To vidimo, ko pridemo do bistva in se resnično zavemo svojih pravih potreb. Včasih je dobro pogledati na situacijo z drugega zornega kota, ki ga včasih sami ne znamo poiskati. V resnici je mnogokrat ovira naš lastni ego, ki ga ne moremo preseči in se držimo nečesa preživetega. Vloga permakulturnega načrtovalca je, da se zelo približa navadam in odnosom ljudi ter poveže vse elemente skupaj z naravo in obstoječimi danostmi prostora v neko skladno celoto. Sam povezujem to vlogo z arhitekturo. V tem smislu se tudi raje lotevam obnavljanja starogradenj.

    Žal opažam, da stavbe nimajo več takšne vloge, kot so jo imele nekdaj. Zelo malo smo doma. Svoja bivališča zelo malo izkoriščamo in zato morajo biti nekako sposobna samostojnega življenja. Medtem ko delamo, da lahko vzdržujemo moderno hišo z vso elektroniko, ona živi svoje življenje brez nas. To je paradoks današnje družbe. Čar življenja je ustvarjanje doma in ne postavljanje hiš. V permakulturi sem našel tisto, kar je urbanizem izgubil. Žal so prevladali ozki osebni interesi, zato se ne upošteva več tistih osnovnih načel, ki jih je včasih urbanizem vseboval. Če bi bil urbanizem še živ, danes ne bi imeli vsega tega celulita okoli mest v obliki nakupovalnih središč in drugih umetnih tvorb.

    Kako vaš dom živi permakulturno?
    Ustvarjamo pogoje, da nas narava sama obdarja. Odločili smo se, da bomo na našem vrtu naredili mlako. Samo jamo smo skopali in voda je sama prišla. Naslednje poletje je prišel sam od sebe še račji par. Ko se je to zgodilo, me je prvič po telefonu poklicala soseda in mi z velikim navdušenjem hitela pripovedovati, da imamo v naši mlaki race. To je bil pravi družabni dogodek. Ta par divjih rac zdaj prihaja redno vsako leto na svoje medene tedne pred gnezdenjem. Ko so bili otroci majhni, pa so si lahko v jedilnici pripeli smučke na noge in se spustili po hribčku na vrt. To je čar ustvarjanja doma. Permakulturo imam rad zato, ker je ustvarjalna in načrtovalska. Moraš vedeti, kakšno je začetno stanje in končno stanje mora biti boljše.

    Postopoma se bomo morali bolj odpreti tudi temu duhovnemu delu nas. Dvakrat sem bil v Boliviji. Tam sem se seznanil z načeli staroselcev, ki gojijo šamanizem. Bistvo tega načela je razumevanje, da je v resnici vse živo. Ko oni govorijo o skupnosti, vključujejo vse; ne samo človeka,ampak tudi rastlinski in živalski svet, svet mineralov in nevidni svet. Vse to je živo in vse je ta skupnost. Tudi sam imam nekaj skoraj mističnih izkušenj z živalmi. Najlepša je z Mukijem.

    Kaj se je zgodilo?
    Muki je veverica, ki stanuje pri nas. K nam je prišla po tem, ko sem nekega večera sinovoma bral pravljico. Starejšega sina je to spodbudilo, da je veverici po grmovju nastavil orehe, da bi jo privabil na naš vrt. Naslednje jutro je nekaj trkalo na balkonska vrata spalnice. Žena se je prestrašila: »Le kdo bi bil lahko na našem balkonu?« Vstanem, grem pogledat in ne vidim nikogar. Potem pogledam še navzdol in na tleh stoji veverica, današnji Muki. V rokah je držal oreh. Zastrmel sem se vanj in rekel: »Aaa, si ga našel?« Pomigal je z repom in odskakljal. Od takrat naprej je del našega sveta.

    In kaj ima to s permakulturo? Lani sem sadil krompir v visoko gredo, kifeljčarja. Ker vem, da so visoke grede raj za voluharje in sem bil prepričan, da bo prišel na obisk, sem se že kar med sajenjem malo pogovoril z njim. »Vem, da imaš rad krompir,« sem rekel. »Ampak, prosim lepo, ne pojej mi vsega. Tudi jaz bi rad imel nekaj od tega krompirja. Lepo se zmeniva za deset odstotkov, ostalo pa pusti meni.« Po tem, ko sem kopal ta krompir, se mi je smejalo do ušes. Kot rečejo, da najbolj neumnemu kmetu – no, v mojem primeru arhitektu – zraste najdebelejši krompir. Kopali smo in kopali in ga ni bilo konca. Od desetih krompirjev, ki sem jih dal v zemljo, pa je bil v resnici le eden temeljito pojeden, tako da je bil čisto votel. Vsi ostali so bili nedotaknjeni. Gre za neko srčno sodelovanje z vsem, kar nas obdaja. Ta kozmos sicer molči; kadar ga neposredno nagovarjaš, ne govori s tvojim jezikom, ampak dejansko se dogaja neka posebna komunikacija. Stvar je v tem, da poskusiš in izkusiš. To je spet eno od permakulturnih načel.

    Taja Vetrovec

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • www.misteriji.si
  • Več od avtorja Pozitivke
  • Več s področja * Osveščanje in ekologija

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Trackback

    Trackback URL for this entry: http://www.pozitivke.net/trackback.php/Mestni-Vrtovi-Obilje-Okolje

    No trackback comments for this entry.
    Mestni vrtovi obilja | 4 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Mestni vrtovi obilja

    Prispeval/a: budabreztruda dne ponedeljek, 27. april 2015 @ 09:37 CEST
    .

    V mestih se lahko povežejo z naravo samo na skretu.
    Vse ostalo je domišljija.

    .


    Mestni vrtovi obilja

    Prispeval/a: AnaH dne ponedeljek, 27. april 2015 @ 18:35 CEST
    Prve zapise in TV-oddajo o permakulturi sem odkrila pred približno 25-imi leti. Pa se ljudje niso tega oprijeli. Če bi pustili naravi, da dela za nas, se danes ne bi bilo treba upirati škodljivemu genskemu ponarejanju narave. Ne drži, da zagotavlja genska tehnologija preživetje preštevilnemu prebivalstvu planeta. Služi dobičku najbolj izprijenih zaničevalcev in uničevalcev ljudi in narave.

    Že davno me je pritegnilo vabilo k sožitju z naravo sporočilo nekoga, ki je s pismom, namenjenim srnam, dosegel, da so si vzele le desetino njegovega pridelka. Da je pravično nameniti poljskim in gozdnim živalim nekaj pridelka, da ne bi bile čez noč ob hrano in domovanje, so vedeli naši umni predniki. Danes pa nas vprašljive znanstvene pogruntavščine delajo vse bolj bolne in odtujene naravi in sožitju.



    Mestni vrtovi obilja

    Prispeval/a: budabreztruda dne sreda, 29. april 2015 @ 09:04 CEST
    "............. ki je s pismom, namenjenim srnam, dosegel, da so
    si vzele le desetino njegovega pridelka. "
    _______________________________________________

    Bolano!

    Zgornji stavek je primer simboličnega mišljenja.
    Simbolično mišljenje povzroča odtujenost in izkrivlja
    človekovo percepcijo resničnosti.
    Simbolično mišljenje je vzrok,

    ............da je človek izgubil stik z naravo...................

    .



    Mestni vrtovi obilja

    Prispeval/a: AnaH dne sreda, 29. april 2015 @ 16:52 CEST
    Je res vse bolno, kar nam je neznano? Z naravo, tudi z živalmi, smo bolj povezani, kot se zavedamo. Naše pozitivne misli in usmeritve najdejo podoben odziv. Morda šele čez čas. Če ne dvomimo. Dvom marsikaj onemogoči.

    Podobno je v odnosu do ljudi. Včasih je kdo presenečen, da se kdo na njegovo besedno navidezno prijaznost ne odziva v skladu s pričakovanji. Duši 2 ljudi sta namreč bolj povezani med sabo in se prepoznata po dobrih ali slabih mislih in občutkih.


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2020 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 1,36 seconds