Biti ženska »v letih« danes zagotovo ni lahko. V družbi, ki narekuje standarde lepote in večne mladostne energije, so že prve gube in nekoliko nečvrste prsi razlog za preplah. Nekaj drobnih popravkov s skalpelom in injekcij botoksa sta navidez učinkovita prva pomoč. Toda bitko s hormoni bo vsaka izgubila prej ali slej.

Prelomnica, do katere privede izguba mesečnega perila, je brez sprenevedanja ena težjih v življenju vsake ženske. Zahteven izziv ni le čas izgube in telesnih težav, ki jih hitimo odpraviti, temveč telesna in miselna revolucija.

»Veliko žensk že desetletje pred zadnjo menstruacijo, nekatere celo po 35. letu, občutijo znamenja tako imenovane predmenopavze oziroma postopnega popuščanja jajčnikov,« je povedala Darja Gašperlin Dovnik, specialistka za ginekologijo in porodništvo iz Celja. »To popuščanje se kaže z nočnim znojenjem, vročinskimi navali, utrujenostjo, nespečnostjo, živčnostjo, glavoboli, izgubo želje po spolnosti, včasih tudi z nepravilnim bitjem srca, mravljinčenjem rok ipd. Klimakterične težave se lahko stopnjujejo. Za njimi občasno trpi kar 75 odstotkov žensk. Četrtina ima težave še pet let po zadnji menstruaciji.«

Menopavza vpliva danes na kakovost življenja precej bolj kot pred leti, ker življenjska doba žensk v razvitem svetu raste in v povprečju dosega 80 let. Ženske tako pomemben del svojega življenja preživijo brez aktivnih jajčnikov in to so leta, ko se od njih še veliko zahteva. Hoditi morajo v službo, ostati dovolj energične in vitalne, da so kos vsem hišnim opravilom, ostati pa morajo tudi uspešne matere, babice in ne nazadnje dobre žene. Menopavza lahko z leti načne partnerski odnos in slabo vpliva na doživljanje spolnosti, saj ta namesto užitka povzroča bolečino. »Pri starejših ženskah je nožnična sluznica sestavljena iz ene same plasti, mlade pa imajo teh plasti pet. Težave s suho nožnico, ki nastopijo zaradi tanjšanja tkiva, lahko partnerja prikrajšajo za bližino, ki sta jo pred menopavzo delila, da o nenehnih vnetjih sečnih poti in mehurja sploh ne govorimo,« je povedala Gašperlinova.

»Resnici na ljubo, ženske o težavah v spolnosti v teh letih ne govorijo. Nekatere celo menijo, da spolnosti ne potrebujejo več oziroma da se za njih nekako več ne spodobi,« dodaja Darka Bajec Ovčar, univerzitetno diplomirana psihologinja in svetovalka iz Maribora. »Če to temo odprem jaz, potem nekako sramežljivo priznajo, da je spolnosti v zakonu že zelo malo ali pa nič več. Bolj ali manj se ukvarjajo s svojimi fizičnimi boleznimi in slabim počutjem. Ko skozi pogovore vendarle pridemo do tega, da partnerski odnosi že dolgo ne funkcionirajo, je običajno prepričanje »mož ne želi ničesar spremeniti« ali »pa kaj naj zdaj, pri mojih letih, je, kakor pač je«. In še naprej se ukvarjajo z boleznimi, ki jih zdravijo s tabletami.«

So hormoni iz mode?
Menopavza ni bolezen, ki bi jo morali zdraviti. Kljub temu povzroča nekaterim toliko težav, da razmišljajo o uporabi nadomestnega hormonskega zdravljenja. To je danes na razmeroma slabem glasu. Darja Gašperlin Dovnik je zelo izčrpno pojasnila realne vplive hormonov na žensko telo in osvetlila tiste vrzeli, ki jih mediji pogosto zapostavijo. »Hormoni niso substance večne mladosti. O slabih učinkih je javnost seznanjena tudi po zaslugi medijev. Toda pojasniti je treba, da hormoni ne predstavljajo le nevarnosti, temveč tudi pomembno pridobitev. Hormoni so izjemno učinkoviti za lajšanje subjektivnih težav in krepitev kosti, zmanjšujejo pa tudi pojavnost raka širokega črevesa. Predpisovanje vedno skrbno pretehtamo.

Vsako postmenopavzalno žensko, ki izrazi željo po hormonski terapiji, ginekologi najprej povprašamo po minulih boleznih. Če je ženska prebolela možgansko kap, vensko trombozo, raka dojke (ali ima to bolezen v družini), ima visok krvni tlak, indeks telesne teže nad 30, visoke krvne maščobe in je starejša od 65 let, hormonska terapija zanjo vsekakor ni primerna. S hormoni bi ob navzočnosti omenjenih bolezni nedvomno naredili več škode kot koristi. Na drugi strani pa ženskam, ki so v menopavzo zakorakale prezgodaj, že pri 40 letih, in imajo morda še nizko telesno težo, hormone priporočamo. Tudi zelo starim ženskam lahko ob simptomih suhe nožnice, bolečih spolnih odnosih ali pri pogostih uroinfektih ponudimo varno lokalno hormonsko zdravljenje brez kontraindikacij. Tu hormone apliciramo lokalno v nožnico in z njimi obnovimo sluznico nožnice in mehurja ter sečne cevi.«

Kakšna je cena za boljše počutje?
»V medicini uporabljamo hormone 40 let,« je povedala Gašperlinova. »Na začetku so ženskam predpisovali samo estrogen in povzročili več primerov raka na maternici. Takrat namreč niso vedeli, da moramo estrogenu pridružiti progesteron, če bolnica še ima maternico. Odpor do hormonske terapije, ki ga je sprožilo spoznanje o škodi, ki je bila storjena, je trajal zelo dolgo, v devetdesetih letih minulega stoletja pa so hormoni doživeli renesanso. Takratne študije so namreč pokazale, da so hormoni odlična preventiva pred kardiovaskularnimi obolenji. Od kod tako dobri, morda celo pretirani rezultati? Ena večjih pomanjkljivosti teh študij so bili slabo zastavljeni vzorci, ni bilo dvojno slepih preiskav, kontroliranih tako, da bi polovica jemala preparate, primerljiva druga polovica pa placebo. Poleg tega so se za hormone odločale pretežno ženske višjega družbenega razreda, ženske, ki so bolje skrbele za svoje zdravje in veliko časa namenile gibanju. Pri tako zdravih ženskah so tudi hormoni pokazali uspeh; znižali so raven škodljivega holesterola in povečali koristnega ter zmanjšali tveganje za infarkt. Zato sta ameriško in evropsko kardiološko združenje leta 1996 celo priporočila hormonsko zdravljenje po prebolelem srčnem infarktu, če so bile ženske že v postmenopavzi.

Že čez nekaj let se je situacija drastično spremenila. Ob prelomu stoletja so izsledki ameriške raziskave WHI, ki je zajela 26.000 žensk, hormone vnovič spravili na slab glas. Izsledki so pokazali povečano število krvnih strdkov, možganskih kapi, srčno-žilnih obolenj in raka dojke. Pokazali pa so tudi manj zlomov kolka in hrbteničnih vretenc ter manj raka na črevesju. Število obolelih je za boljše razumevanje povedanega takšno: v enem letu jemanja hormonov je za rakom dojke na 10.000 uporabnic obolelo osem žensk več, za rakom črevesa pa pet žensk manj kot v kontrolni skupini, ki hormonov ni prejemala. Vendar moramo tej študiji očitati več stvari; samo 30 odstotkov udeleženk je bilo starih pod 60 let, druge so bile starejše.

Povsem logično je, da takšna starost sama po sebi prinese mnoge bolezni in v študiji niso izbirali. Vključili so starostnice s povišanim krvnim tlakom, povišanimi maščobami v krvi, sladkorno boleznijo, prekomerno težo. Pri takšnih bi tudi brez hormonov pričakovali zaplete. Kljub temu so vsa svetovna združenja svoje smernice za zdravljenje s hormoni spremenila in hormonom nalepila etiketo »previdno«. Stališče stroke se danes glasi, da ob odsotnosti rizičnih dejavnikov hormonsko terapijo ženskam sicer lahko predpišemo, vendar v minimalnem odmerku, le za krajši čas in ob strogem nadzoru.

Zlasti pomembni so redni pregledi dojk. Raka na dojki je vse več, toda številke se povečujejo tudi in predvsem med populacijo žensk, ki ne jemljejo hormonov. Za razvoj raka dojke je namreč potreben skupek vrste dejavnikov, od dednosti, poznega rojevanja, majhnega števila rojstev do debelosti. Dodatki hormonov so le eden od dejavnikov. Hormoni niso povzročitelj raka, kar ženske pogosto verjamejo, temveč so lahko njegov promotor, saj v telesu sprožijo procese, ki bi se pod njihovim vplivom ali vplivom katerega drugega dejavnika morda prej ali slej sprožili. Vodilo dela ginekologov je nedvomno pomoč in ne škodovanje ženskam, zato tistim, pri katerih se hormoni izkažejo za učinkovite in varne, te tudi predpisujemo. Smo pa nedvomno pazljivi in redno spremljamo učinke,« je dodala Gašperlinova.

Naravno zdravljenje namesto kemije?
»Ženske v menopavzi se po mojih izkušnjah zelo pogosto obračajo k naravnim oblikam pomoči, saj večina noče hormonov ali vsaj želi pred vnosom kemije v telo preizkusiti nasvete domače lekarne,« je povedala ginekologinja. Fitoestrogeni, naravni rastlinski hormoni, oponašajo hormon estrogen tako, da se vežejo na isto prijemališče in pomagajo ublažiti klimakterične težave. Najdemo jih v soji, lanenem semenu, žajblju, stročnicah in žitaricah. Nekatere se poslužujejo izvlečkov grozdnate svetilke oziroma cimicifuge racemose. »Morda bo katera od zagovornic naravnih oblik pomoči izrazila svoje nestrinjanje z mano, toda tudi placebo (zdravilo brez aktivne substance ali prazno zdravljenje) pomaga, nekaterim pa težave ublaži že prijazna beseda.

Ženske, ki so jim zdravila iz narave pomagale, zagotovo niso doživljale zelo hudih klimakteričnih težav. Da bi takšne naravne oblike pomoči resnično odpravile vročinske navale, živčnost, potenje ali nespečnost, bi namreč morali zaužiti ogromne količine fitoestrogena, kar pa ni realno. Poleg tega nimamo raziskav, ki bi nam dokazale, ali so učinki uživanja tolikšnih količin soje samo dobri. Za hormone imamo študije, ki povedo, da moramo biti pri predpisovanju previdni, znanstvenih dokazov o morebitnih škodljivih učinkih soje in drugih fitoestrogenov pa nimamo. Na strokovnih kongresih izpostavljajo le rdečo deteljo kot najboljši fitoestrogen, ki je menda mnogo učinkovitejši od soje.«


Točka, v kateri se stikata telo in duh
Ženske lahko v obdobju klimakterija marsikaj naredijo zase, največ z zmanjšanjem telesne teže, prenehanjem kajenja, zdravo prehrano in gibanjem. Tudi ginekologinja pritrjuje, kako pomembno je, da se ženske v tretjem življenjskem obdobju vključijo v organizirane oblike športnih aktivnosti ali druženja. Na tak način si iz brezkončnih vsakdanjih obveznosti utrgajo urico ali dve in poskrbijo za pristen stik s sabo in svojim telesom. »Na Kitajskem, kjer sem bila pred kratkim, sem na šanghajskih ulicah videla množice osivelih žensk, ki so navsezgodaj izvajale skupinski tai či. Vzhodnjakinje imajo prav poseben pozitiven pristop in skrbijo za svoje dobro počutje po menopavzi, pri nas pa to za zdaj manjka,« je zaključila Gašperlinova.

»V naši kulturi je v navadi, da rešujemo probleme menopavze s hormoni, pomirjevali in zdravili za boljše počutje, namesto da bi se vprašali, kaj je v neravnotežju in kaj bi morali spremeniti,« je izpostavila psihologinja Darka Bajec Ovčar. »Tudi nadomestna hormonska terapija ne bo veliko pomagala, če ne bomo naredili česa zase.«

»Naš svet je pretežno moški. Nisem feministka in nič nimam proti moškim, a dejstvo je, da se ženske zaradi družine in otrok odpovedujemo v življenju praviloma več stvarem kot moški. Tudi če gledamo pare, kjer imata oba partnerja za seboj uspešno kariero, je ženska praviloma bolj obremenjena s skrbjo za družino kot moški. In očitno je, da na to vplivajo tudi ženski hormoni,« je dejala psihologinja. »Enkrat na mesec se nam zbistri, če se izrazim karikirano, in takrat nas označijo za tečne, ker nas muči PMS. A smo samo malo manj vdane, sprijaznjene z vsem in se morda kdaj vsaj verbalno upremo vsakdanji rutini. Potem pride naslednji menstrualni ciklus in spet smo bolj pomirljive, vdane, sprijaznjene.

Dr. Cristiane Northrup v svoji knjigi Žensko telo, ženska modrost1, ki bi jo morala prebrati vsaka ženska, imenuje ta pojav izmenični tok modrosti. V predmenopavzi se hormonski predahi daljšajo in ženska polagoma prehaja v enosmerni tok modrosti. Menopavza nas biološko nagovarja, da si vzamemo pavzo od vsega, najdemo malo miru pred zahtevami in razmislimo o svoji preteklosti in prihodnosti. Menopavza je v resnici obdobje, ki bi se ga ženske morale veseliti, saj je to zadnja priložnost, da v svojem življenju spremenimo tisto, kar nam v resnici ne ustreza.«

Sindrom praznega gnezda
»Ženske v času okoli menopavze pogosto doživijo sindrom praznega gnezda, ko otroci odrastejo in odidejo (v zadnjem času opažamo tendenco odraslih, zaposlenih otrok, ki ne želijo oditi od doma; to sicer pomeni, da naš dom fizično ni prazen, a umetno podaljšujemo stanje, ki ni naravno in nam ni v prid). Gnezdo lahko ostane prazno tudi zaradi tega, ker ugotovimo, da je partnersko razmerje z leti, ko si nismo vzeli časa, da bi ga v dvoje negovali, mrtvo,« je povedala psihologinja Bajčeva. »V menopavzi postaneta potreba in želja, da bi imele več oblasti nad svojim življenjem, goreči. Odnose je treba prevrednotiti in na novo prilagoditi. In vsakič, ko spremenimo svoje življenje, moramo žalovati za tistim, kar je izgubljeno. Pogum, da čutimo izgubo, je bistveni del ustvarjanja trdnih temeljev zdravja v drugi polovici življenja.«

Društvo Mena
Pri najrazličnejših kroničnih zdravstvenih težavah imajo bolniki običajno možnost neformalnih oblik pomoči v obliki forumov, združenj in društev. Možnost deliti svojo stisko z ljudmi, ki se srečujejo z enakimi težavami, in poiskati drugačno obliko pomoči, kot so hormoni, Slovenke pogrešajo. Slovensko društvo za menopavzo je namenjeno strokovni javnosti, edino društvo pri nas, ki ponuja neposredno pomoč bolnicam, torej ženskam, ki jim uhaja voda (trpijo za inkontinenco), ženskam z menopavzalnimi težavami in postoperativnimi težavami s področja ginekologije, je društvo Mena iz Maribora. »Kolikor vem, je v Mariboru še društvo Inkont. Sicer ne poznam podobnih drugih društev v Sloveniji. Za to namreč ni denarja in če ne bi bilo gospe Megličeve, predsednice, ki je nečloveško vztrajna, tudi Mena ne bi delovala,« je povedala Bajčeva, ki je v društvu vodja strokovnih programov, vodi delavnico za samopomoč in vsako leto pripravi vsaj eno javno predavanje. »Društvo poganjajo brezplačno delo in prostovoljni oziroma lastni prispevki sodelujočih, saj donacij skorajda nimamo, članarin prav tako ne. Če ne bi bilo silne želje pomagati ženskam, zagotovo ne bi v danih razmerah več opravljale tega samaritanskega dela, tako pa se zavedamo našega poslanstva in vse večje potrebe po pomoči, s katero počasi, a vztrajno spreminjamo našo družbo,« je povedala Bajčeva. Čedalje več žensk trpi za inkontinenco, menopavzalnimi težavami in stanj po ginekoloških in uroginekoloških operacijah, kar se odraža v intenzivnem naraščanju članstva, ne le znotraj štajerske regije, kjer Mena deluje, temveč na področju vse Slovenije. Več o društvu si preberite na spletni strani: http://www.drustvo-mena-maribor.si)

Menopavza je enkraten dogodek, ne doba
Večina žensk ne ve, kaj pomeni izraz menopavza. Da bi razumeli pojme, moramo menopavzo v prvi vrsti ločiti od klimakterija. Menopavza je enkratni dogodek in pomeni prelomnico, podobno menarhi (prvi menstruaciji), le da označuje zadnjo menstruacijo. Menopavza se ravno zaradi tega lahko določi za nazaj – praviloma po tistem, ko ženska eno leto nima več mesečnega perila. Običajno nastopi okoli 51. leta. Manj kot odstotek žensk pride v meno pred 35. letom iz nepojasnjenih razlogov, precej pogosteje pa prezgodnja mena nastopi zaradi kirurške odstranitve jajčnikov, maternice, obsevanj itd. Menopavza lahko tudi zamudi in nastopi šele po 55. letu. Klimakterij torej ni menopavza in lahko traja dolga leta pred izgubo menstruacije in po njej, pomeni pa niz hormonskih sprememb, ki jih sproža zmanjšano delovanje jajčnikov.


Darka Bajec Ovčar, univerzitetna diplomirana psihologinja, svetovalka: »Menopavza je obdobje, ki bi se ga ženske morale veseliti, saj je to zadnja priložnost, da v svojem življenju spremenimo tisto, kar nam ne ustreza.«

Kot psihologinja ženskam svetuje naslednje:

1. Imejte se rade vsaj toliko, kot imate rade svoje družinske člane, in se razvajajte vsaj toliko, kot razvajate njih.

2. Glejte z optimizmom na življenje. Naj bo vaš kozarec vedno na pol poln, ne na pol prazen.

3. Jejte zdravo, najdite fizično aktivnost, ki vam bo v veselje.

4. Skrbite za svoje zdravje in pojdite k zdravniku, če se ne počutite dobro.

5. Če imate velike težave z zdravjem, poiščite pomoč psihologa. Namesto vas sicer res ne more narediti ničesar, lahko pa vam pomaga, da boste naredile kaj same zase.

6. Zavedajte se: staranje ni bolezen! Je samo spreminjanje – v marsičem na bolje, če tako hočete.

Darja Gašperlin Dovnik, specialistka za ginekologijo in porodništvo iz Zdravstvenega doma Celje: »Ženskam pri 51 letih, ko še zdaleč ni čas za upočasnitev, hormoni pa ugašajo, nedvomno ni lahko. Če so klimakterične težave zelo izrazite, so nadomestni hormoni rešitev brez alternative.«
www.dnevnik.si