Sporočamo vam, da nam počasi zmanjkuje potrpljenja glede državne gonje proti medvedom in volkovom. Ne moremo več stati križem rok in vsakodnevno poslušati o odstrelih, zaradi potencialne nevarnosti napada na človeka oziroma zaradi manjših napadov, ki sta se v kratkem zgodila in za katere sumimo, da sta zelo napihnjena, če ne celo izmišljena.

Vsak dan se dogajajo veliko hujši ugrizi domačih psov, pa se o tem ne govori v vseh medijih, niti se jih ne strelja vsevprek. Pes, ki je prav tako lahko življenjsko nevaren človeku, ko enkrat ugrizne človeka, dobi oznako nevaren, lastnik pa je dolžan psa zaščititi s povodcem in z nagobčnikom. Medveda, ki se približa smetnjakom, iz katerih se širijo vonjave daleč v gozd, so nezaščiteni in lahko dostopni, pa je potrebno kar odstreliti. To je absurd brez primere in na takšno politiko ne pristanemo.

Zahtevamo, da se uredijo področja, ki privabljajo naše zveri iz domačih gozdov v naselja. Verjamemo, da odstrel medveda ni potreben, ker medved ni nevarna žival in brez razloga nikoli ne napade. O tem govorijo vse raziskave, tudi vaše. Podpiramo vaša prizadevanja za osveščanje javnosti z napotki kako ravnati ob srečanju z medvedom.

Ne moremo pa se strinjati z represivnimi ukrepi kot je odstrel. Uredimo okolje tako, da bo medved raje ostal v gozdu, da se bo tam počutil varnega in preskrbljenega. S tem bomo dosegli obojestransko zadovoljstvo.

Ponovno apeliramo, da se enormno številko dovoljenega letnega odstrela naših zveri izniči, ker te niso brez razloga uvrščene med ogrožene živalske vrste in za razliko od sosednjih držav, bodimo bolj humani in ponosni na naše naravno bogastvo. Izkažimo se vsaj tam, kjer se res lahko.

V upanju, da bo to pismo dalo misliti, vas lepo pozdravljamo!

Stanko Valpatič, predsednik

Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice