17. oktober - Mednarodni dan za odpravo revščine

Trgovanje z dobrinami in obrtjo je poznano že par tisoč let. Izboljšalo je življenjsko kvaliteto mnogih. Ampak v časih  porasta svetovnega trga, se pojavljajo vprašanja o vplivu proste trgovine, ki jo obvladujejo velike podjetne korporacije, na ljudi in na svet.

Izmenjava, ne samo dobrin, ampak tudi ročnih spretnosti in umetnosti, idej ter tehnologij je obogatila naša življenja in jih povzdignila do določenega nivoja. Ampak na začetku 21. stoletja vse bolj zgleda, da trgovanje (prosta trgovina) ne pomaga revnemu delu svetovnega prebivalstva. Svobodna trgovina in njena pravila imata škodljiv, poguben vpliv na revni del prebivalstva in okolje.

Prosti trg in prosta trgovina, motorja ekonomske globalizacije, delata za bogate (države), ki lahko z njuno pomočjo učinkoviteje ropajo in izkoriščajo revne (države).  
Mednarodna trgovina je spodbujala specializacijo dela in izdelkov, kar je iz enega dela prebivalstva naredilo izdelovalce primarnih izdelkov in jih oviralo pri razvoju uravnotežene ekonomije. Medtem ko je prosta trgovina  državam kot so Kitajska, Južna Koreja, itd. do neke mere “pomagala” k zmanjšanju pomanjkanja, Subsaharski Afriki ni.

“Brez proste trgovine bi se države morale zanašati izključno samo na lastno proizvodnjo; celotni dohodki bi bili nižji, izbira dobrin bi bila manjša in lakota bi narasla,” trdi  organizacija FAO (Food and Agriculture Organisation). Izjavljenemu lahko pritrdijo le bogate države. Mnogo držav v Severni in Subsaharski Afriki je danes močno odvisnih od uvoz žita. Denarja za nakup jim primanjkuje. Lakota narašča.

Nekateri vidiki proste trgovine so potemtakem mešan blagoslov. Številne države v razvoju so se v poznem 20. stoletju odločile za razvoj in širjenje turizma. Čeprav je s tem »zagotovljen« dotok tujega denarja in večje možnosti za zaposlitev, so službe ponavadi hlapčevske, okoljevarstveni stroški so lahko visoki in večina prisluženega denarja gre v zaslužek velikim korporacijam, ki obvladujejo oz. nadvladujejo industrijo. Tudi pri trgovanju z lesom iz deževnih gozdov se dobro zasluži, ampak na čigav račun, na račun okolja in tamkajšnjih delavcev.

Globalizacija
Zagovorniki proste trgovine trdijo, da prosti trg in prosta trgovina pomagata pri ekonomski rasti in zmanjševanju revščine, kajti države z bolj odprtim režimom so po podatkih užile višjo ekonomsko rast. Svobodni trg lahko doprinese priložnosti za povečan dostop do trga in tako se povečajo zaslužki pri izvozu v deželah v razvoju.

Medtem ko je (neurejena) prosta trgovina zvišala standarde za mnoge, tega ni storila za najrevnejše. Po dvajsetih letih intenzivnega delovanja proste trgovine (v osemdesetih in devetdesetih),  revščina v mnogih državah ni upadla. V kmetijstvu, poglavitni dejavnosti, s katero se preživljajo revni, so uvozi hrane, ki so rezultat svobodnega trga, vsaj delno krivi za uničenje malih kmetov. In monokulturno kmetijstvo ni vzorčen primer trajanostnega razvoja.

V oglaševanju bogatih dežel za svobodni trg se skriva veliko hinavstva. Medtem ko so dežele v razvoju dovlile večji uvoz hrane, ZDA in EU tega nista storili. Kmetje v razvitih državah dobivajo ogromne subvencije in povečujejo svoj delež na globalnem trgu na račun revnih kmetov. A na zahodu hkrati zelo počasi znižujejo kvote pri uvozu tekstila in oblek iz revnih držav, medtem ko Svetovna banka taiste dežele priganja, da brez zavlačevanja odprejo svoj trg. Nekaj najrevnejših držav lahko tekmuje s poplavo uvozov iz zahoda.

Mednarodni trg s hrano se veča hitreje kot sama proizvodnja.
Več držav v razvoju goji hrano za izvoz, kar vpliva na lokalno prebivalstvo. Cene dobrin kot so kava, čaj in kakav so vseskozi nizke. Okoli 7 milijonov revnih kmetov, ki proizvajajo hrano za izvoz gojijo kavo in okušajo pomanjkanje. Nekateri sedaj namesto kave gojijo koko. Nadaljnji razlog, zakaj revne države trgujejo s hrano je ta, da si jo prebivalstvo v tujini lahko privošči, v primerjavi z domačim prebivalstvom. 

S patentiranjem nekaterih rastlinskih vrst (največ patentov imajo v lasti agrokemične korporacije kot Du Pont, Mitsui, Monsanto in Syngenta) se mali kmetje bojijo, da bodo korporacije imele monopolni nadzor nad semeni kot so riž, pšenica, koruza, soja.

Skrbi zbujajoče so tudi socialne in okoljevarstvene posledice. Mali kmetje so dobesedno pregnani s svoje zemlje. Problem je še posebej pereč v Latinski Ameriki, kjer so kmetje množično zapustili podeželje in se zatekli v barakarska naselja in favellas (slume), kjer se soočajo s pomanjkanjem virov kot je voda.

Delo za izvoz
V imenu globalizacije lastniki tovarne postavijo v države, kjer so plače nizke. V tako imenovanih “prosto trgovinskih conah” na milijone ljudi izdeluje drage izdelke kot so obleke, igrače, čevlje, elektronske naprave  za majhen denar. Okoljevarstveni standardi so v takih conah nizki oz. jih ni.
Mnogo izdelkov, ki jih kupujemo naredijo otroci. Izkoriščanje otrok za delo je prišlo na dan v zgodnjih 90-ih. Otroško delo so razkrili otroci-delavci iz tovarn za izdelovanje preprog v Indiji, Pakistanu in Nepalu.

Prosta trgovina in okolje

• Rastline, ki jih gojijo za izvoz zahtevajo večjo mero kemikalij. Predvsem bombaž je prepojen s pesticidi
• Banane, svetovno najbolj priljubljen sadež, med rastjo intenzivno škropijo
• Kava, svetovno najbolj priljubljena pijača, je v mnogih deželah močno onesnažena s pesticidi.
• V prenekaterih državah je bilo mnogo površin nasilno očiščenih zavoljo večjih  potreb hrane po izvozu, kar je za seboj pustilo dolgoročne posledice
• Prevažanje hrane iz enega konca sveta na drugi konec zahteva večjo porabo goriv, kar povečuje CO2-emisije.
• Deževne gozdove zaradi izvoza lesa množično sekajo, prav tako jih spreminjajo v obdelovalne površine in pašnike za živino.
• Slabo nadzorovanje in pogosto subvencioniranje mednarodnega ribolova pušča za sabo okoljevarstvene posledice, siromaši vode in uničuje posle lokalnih ribičev
• Turizem je pomemben del mednarodnih poslov, pogosto na račun okolja.

Mnogo držav v razvoju se je zadolžilo, da je lahko nadaljevalo z izvozom. Zadolženost je eden izmed pomembnejših faktorjev za neprekinjeno nadaljevanje revščine.

Fair trade
Zaradi zgoraj omenjenih izkoriščanj se je navsezadnje razvila pravična trgovina (Fair Trade). Ta alternativna trgovina državam v razvoju zagotavlja ne samo spodobno ceno za njihove izdelke, ampak upošteva tudi okoljevarstvena merila. To zagotavlja trajnostni razvoj.
Če se bo izvoz ekološko in “moralno” certificiranih dobrin obdržal in se večal, ni samo odvisno od vlade in politike korporacij, ampak predvsem od potrošnika samega in stroškov goriv.
Valerija Hozjan