RAZMIŠLJANJE O ČLOVEKOVIH PRAVICAH IN SVOBOŠČINAH

Danes so človekove pravice v marsičem v zatonu, njihov razvoj pa je bil žrtvovan, ko se je začelo ropanje družbenega premoženja, organizirani kriminal, korupcija, klientelizem in krčenje delavskih pravic na stopnjo, da se je javno izolski Mahano v medijih razlasil kot gulag, kar praktično pomeni trhnjenje v črni luknji brezpravja (vzporeja se z ruskim gulagom v Sibiriji, Guantanamo na Cubi…).

V primeru izolskega Mehana (tovarna igrač) ugotavljajo, da ne gre le za luknjičasto zakonodajo, ampak predvsem za pomanjknje človeškega odnosa do zaposlenih, preprosto za nehuman odnos. Delavci med seboj se ne smejo pogovarjati, po tovarni se lahko gibajo le v spremstvu, ne smejo na stranišče, lastnik jih neupravičeno fotografira, delavkam očita, da prihajajo na delovno mesto preveč urejene, enostransko deli opomine, brez možnosti ugovora, ki lahko vodijo do odpovedi delovnega razmerja. Sindikalni zaupnik se ne sme pogovarjati z delavci. Delavcem, ki prejemajo 86 tisočakov na mesec neto plače in so v zadnjih dveh mesecih večkrat stavkali, grozi,da bodo ostali brez novembrske plače. V zadnjem času so še dvakrat prejeli pakete pomoči Rdečega križa in solidarnostno pomoč sindikata. Iz podjetja so naredili delovno taborišče opozarja predsednik Konfederacije sindikatov 90 Boris Mazalin.

Navaja se, da je takšno obnašanje v nasprotju z zdravim razumom in kulturo menedžmenta. V izolskem Mehanu se do zaposlenih slabše obnašajo kot do strojev. Delovni inšpektor nima pristojnosti za ukrepanje. 58 invalidov je odpuščenih. Odpuščanja pa čakajo tudi delavce Mehana. Delodajalec naj bi s pomočjo zakonodaje legalno izpeljal načrtovano likvidacijo Mahanotehnike in invalide potisnil v breme države in davkoplačevalcev. Predsednik Državnega zbora Frane Cukjati je obiskal nesrečne delavce. O obisku varuha človekovih pravic, ki bi moral biti prvi, ki bi se odzval, pa ni ne duha in ne sluha. Varuh človekovih pravic naj bi bil le papirnati zmaj, kar naj bi se pokazalo tudi v primeru problematike Romov v Ambrusu. Samo govori v okrivu filozofskega monologa sam s seboj in kaže s prostom na druge, kar kaže na poznavaje drugih ved, ki z varstvom človekovih pravic in svoboščin nimajo veliko zveze.

Prioritetna narava človekovih pravic se izraža v njihovi vlogi merila za presojanje legitimnosti pozitivnega prava. Pozitivno pravo in praksa, ki ne upošteva človekovih pravic in uzakonja ali dopušča njihovo nespoštovanje, je nepravična ali nepravo. Človekove pravice, če si hočemo priznati da ali ne, označuje še visoke stopnja abstraktnosti in splošnosti. Določena posameznikova pravica je omejena tudi s pravicami drugega, kar se je izkazalo kot pravno in dejansko relevantno v Ambrusu. K varstvu človekovih pravic spadajo tudi človekove dolžnosti. Ta pol pravnih razmerij je v nekaterih območjih, veliko bolj prisoten kot pri naši civilizaciji. Ni pravic brez dolžnosti. Gre za uravnoteženje človekove svobode z njegovimi dolžnostmi. Gre za zagotavljanje humanosti in spoštovanje življenja, za pravičnost in solidarnost, za resnicoljubnost in tolerantnost ter vzajemno spoštovanje. Mahatma Gandi je opozoril na sedem velikih socialnih grehov, kamor prišteva tudi politiko brez načel, trgovino brez morale, bogastvo brez dela, izobrazbo brez značaja, znanost brez humanosti, zabavo brez vesti in želje brez žrtev. Človekove pravice je torej treba udejaniti ob upoštevanju človekovih dolžnosti.

Človekove pravice in svoboščine so temeljno merilo demokracije in pravne države. Človekovih pravic ni mogoče uporabljati na način, ki prispeva k stagnaciji in zniževanju dosežene ravni teh pravic. Slovenska ustava zelo jasno prepoveduje, da bi jih uporabljali za takšen namen (zadnji odstavek 15. člena), medtem ko podobno izhaja iz Evropske konvencije človekovih pravic, ki govori o prepovedi zlorabe njenih določb (17. čl. EKČP). Odveč je tu poudariti, da evropska ustavna pogodbe in evropska listina o temeljnih človekovih pravicah, ki je sestavni del te pogodbe, poudarjata pomen varovanja pravic v nacionalnih državah in pred Evropskim sodiščem za človekove pravice.

Težava je v tem, ker globalni pozni kapitalizem (neoliberalizem) deluje kot stroj, ki za neprestan napredek potrebuje pridobivanje profita, ki se steka v žepe peščice ljudi, ki lastniško in upravljalsko obvladuje gospodarstvo in družbo. Tako je postala naša država in njeno narodno bogastvo plen politikov in lobijev. Dejanski nosilci družbene moči so predvsem strankarske oligarhije in dominantne lastniške grupacije. Povezave med nosilci javnih funkcij in nosilci partikularnih interesov v civilni družbi s klientleizmom na čelu so prisotni in zelo močni. Ti prevzemajo tudi vzvode oblasti v svoje roke. Taki nosilci oblasti pa se povezujejo z drugimi nosilci partikularnih interesov po načelu čimvečjega dobička in veriga je sklenjena. Tu ne pomaga noben zakon o javnih naročilih. Vse je prirejeno, da se vklaplja v pravno formo. Za to imajo svoje strokovnjake, ki dobivajo dobre plače.

Za kazenski pregon dejanj, ki so kazniva, ima demokratična pravna država svoje zakone in neodvisno pravosodje, ki pa ne deluje kot bi bilo treba. V zakonodaji so bele lise, področja niso pravno urejena in so dopuščala »zakonito« krajo in bogatenje.

Slovenski narod je veliko bolj uspešen pri političnem prerekanju zaradi drugačnega svetovnega nazora in političnega prepričanja, kot pa resničnega razumevanja kaj se prav za prav z njim dogaja.

Metode, ki jih nekateri uporabljajo v boju za oblast izhajajo iz prepričanja, da demokracije ni in ne more biti, če niso prav »oni« na oblasti. Interpretacije preteklosti igrajo zelo pomembno vlogo v aktualnih družbenih in političnih dogajanjih in nemalokrat je vržena ljudstvu kost, da jo gloda, ko gredo pomembnejše stvari mimo. Ubogi večinski narod, ki predstavlja trop revežev, ki komaj preživlja svoje družine, se mora ukvarjati z ekstremnimi polarizacijami ter dogmatskimi in rušilnimi temami, medtem ko mu sedanjost uhaja izpod rok in nekateri tudi na tak način bogatijo in politično kupčkajo.

Na naši politični sceni sploh ne veš kdo so resnični reformirani komunisti, liberalci in konservativci. Mnogi iz same značajske nemoči se nekam opredeljujejo, pa še sami ne vedo kaj pravzaprav so in kaj bi radi bili. Skoraj vsi oblastniki so podobno ideološko profilirani ideologi, ki so se oddaljili od enopartijskega sistema, a na ideološko kurioziteto in prevaro še vedno prisegajo. Za moje pojme ni nihče ne prava desnica in ne prava levica. Nekaj vmes, kot komu »paše«. Kapitalistični tekmovalni sistem nima sistemskih zavor. V tem je problem.

Zavzeti oblast je poglavitni in edini cilj, ker le to bo omogočilo vzpostaviti pravo, demokracijo, pravično družbo, odpravo kriminala in drugih socialnopatoloških pojavov. Žal pa vsi ti sveti cilji, h katerim so volivci zapeljani, se potem izjalovijo in oblasti je dovoljeno uporabiti vsako sredstvo za dosego svojih ciljev. Ideologija komunistov in liberalne demokracije, ki nam je vladala po osamosvojitvi je naravnost presenetljivo podobna. Po potrebi se drug drugega moralno in strokovno diskvalificirajo. Afere, ki so izbruhnile že zdavnaj in se kriminalizirale, se niso reševale. Preiskovalci, tožilci in sodniki naj bi delali po zakonu in ne pod političnimi pritiski. Vendar dogajalo se je vse mogoče.

Iz vsega zgoraj navedenega lahko vidimo, da je pravna zavest torej šla tudi v nepravo smer. Ideja o človekovih pravicah je postala del množične zavesti v začetku tretjega tisočletja, vendar kako se praksi uresničuje, je povsem nekaj drugega. Javno mnenje, ki nastane ob kakšnem pojavu, odraža »družbeno klimo« in odnos javnosti do nekega problema. Da varuh človekovih pravic ni odigral vloge, ki bi jo moral v mnogih perečih primerih, ko je zadeve spremljal z vrha navzdol, kabinetno, javno kaže na to, da je vseeno ali ga imamo ali ga nimamo. S svojo moralno avtoriteto bi moral varuh človekovih pravic biti prvi, ki se odločno postavi v bran na kraju samem, kjer se kršitve dogajajo in sicer do vseh enako, ne pa da se sklicuje samo na pravice Romov, ne pa tudi na njihove obveznosti in načelo, da s svojo svobodo ne smeš posegati v pravice drugih.

Tatjana Malec

[ Odgovori na to | # ]