| ... ali zakaj nujno potrebujemo spremembe
 Bretton Woods
Glavna arhitekta sporazuma v Bretton Woodsu l. 1944 sta bila že omenjeni J. M. Keynes ter ameriški finančni sekretar Harry Dexter White. Keynes je predlagal dolga prosto mednarodno rezervno valuto 'bancor', vendar je prevladal Whitov sistem Mednarodnega denarnega sklada. Le-ta je želel obdržati zlati standard.
Trdil je, da je le-ta propadel, ker Anglija in ZDA nista imeli dovolj zlata. Whitov načrt je predvideval, da bo zlato podprl ameriški dolar, ki je bil takrat smatran za enakovrednega zlatu, saj so se ZDA obvezale, da bodo držale ceno zlata na $ 35 za unčo.
White je menil, da dokler bodo ljudje imeli zaupanje v dolar, ne bodo uporabljali zlata in tako rezerve ne bodo pošle. Ta sistem je nekaj časa deloval, ker je dejanjsko malo držav spremenilo svoje dolarje v zlato.
Hotel v bretton Woods-u, kjer je potekala konferenca (vir: http://global.nytimes.com/)
Poleg mednarodnega zlatega standarda, ki je določal odstopanja nacionalnih valut zgolj za določen odstotek, je sporazum prinesel tudi Mednarodni denarni sklad, ki je določal menjalne tečaje ter Svetovno banko, ki naj bi priskrbela posojila za države uničene v vojni ter države trejtega sveta.
Štirideseta leta pa so bila tudi čas, ko je kongresnik Jerry Voorhis predlagal svojo reformo finančnega sistema, imenovano '100 Percent Reserve Solution' (prvič jo je zasnoval profesor v Oxfordu l. 1926). Ta naj bi zahtevala od bank 100% rezervo za svoja posojila.
Denar, ki so ga banke do tedaj že ustvarile iz nič skozi kredite, bi bil preoblikovan v legalni denar, prave bankovce. Vendar pa bi s tem banke izgubile precej dobička in plan je zamrl, ko je g. Voorhis izgubil svoj sedež v kongresu.
JF Kennedy
Kennedy je bil zadnji predsednik, ki se je resno zoperstavil interesom Wall Streeta. Verjel je, da bi morale ZDA obdržati svojo neodvisnost skozi razvoj cenovno dostopnih virov energije. Kolonijalne težnje je spremenil v razvojni program, ki je vključeval posojila z nizkimi obrestmi, pomoč tujim državam ter sodelovanje med državami. Kennedyjeva politika je želela ukiniti izkoriščanje držav tretjega sveta ter jim ponuditi možnost razvoja.
Nekateri viri trdijo, da naj bi Kennedy skušal oživiti kovanje srebrnikov, neodvisno od bank. Vsekakor pa je pooblastil finančnega sekretarja za izdajo srebrnih certifikatov ter bil zadnji predsednik, ki je izdal 'zelence' ter jih dal v obtok.
V 60ih letih je načrt za 100% zahtevano rezervo v seriji člankov ponovno obudil Robert de Fremery. Njegov predlog je določal, da bi imele banke dva dela: depozitni ter posojilni del. Depozitni del bi bil zgolj skladišče za denar.
Posojilni del pa bi izdajal depozitne certifikate različnih ročnosti (od 30 dni do 20 let). Tako bi se lahko denar prejet od prodaje npr. 30 dnevnega certifikata lahko posojal za 30 dni. Na ta način bi bila vsa posojila pokrita in banke ne bi nikoli zapadle v likvidnostno krizo.
Predsednik Kennedy je prav tako želel zmanjšati vpliv CIE, potem ko je l. 1962 na mizo dobil njihov načrt za Operacijo Northwoods (Operation Northwoods), ki je predvidevala organiziranje napadov na lastnih ameriških tleh (v mestih, napad na ameriške ladje,...) ter zvalitev krivde na Kubance. To naj bi podalo razlog za invazijo na Kubo.
Lahko si jo preberete na tejle povezavi: http://www.gwu.edu/~nsarchiv/news/20010430/northwoods.pdf
Kennedy se s tem ni strinjal ter takoj zamenjal vrhovnega poveljnika. Kljub temu, da je podpiral južno vietnamsko vlado s prisotnostjo čez 16.000 vojakov, naj bi prav tako pripravljal načrte za umik iz Vietnama. Naslednje leto je bil umorjen.
Vojna v Vietnamu
Nasledil ga je Lyndon Johnson, ki je bil bolj naklonjen ekspanziji ameriške vojaške navzočnosti v Vietnamu. Vojna se je tako razplamtela, le-to pa je zmanjšalo vrednost dolarja ter zaupanje vanj. Zato je Francija (de Gaulle) l. 1969 spremenila 300 mil. $ v zlato.
Njenem zgledu je skušala slediti Britanija l. 1971. Količina zahtevanega zlata je bila ena tretjina ameriških zlatih rezerv. To bi se kratkoročno lahko rešilo z dvigom cene zlata, vendar se to ni zgodilo in Nixon je moral Ameriko potegniti iz mednarodnega zlatega standarda.
Posledica tega je bila, da so od tedaj naprej bankirji lahko tiskali denar, kolikor je svet to prenesel. Dobra stran takratnega časa pa je, da je Federal Reserve Chicago l. 1968 izdala notranji dokument imenovan Modern Money Mechanics, ki natanko opisuje kreacijo denarja iz nič.
Lahko si ga sami preberete tukaj: http://www.bibliotecapleyades.net/archivos_pdf/money_mechanics.pdf
Že omenjeni kongresnik Wright Patman je po preiskavi Federal Reserve obtoževal:
»Open Market Commitee of the Federal Reserve System... has the power to obtain, and does obtain, the printed money of the United States – Federal Reserve Notes – from the Bureau of Engraving and Printing, and exchanges these printed notes, which of course are not interest bearing, for United States government obligations that are interest bearing. ... interest collected annualy on these government obligations goes into the funds of 12 Federal Reserve banks... These funds are expended by the system without an adequate accounting to the congress.« (str. 162)
Kongresnik Wright Patman (vir: www.secret-combinations.blogspot.com)
Komite odprtega trga je bil ustanovljen l. 1934, da bi prevzel nadzor nad 'operacijami odprtega trga', torej kupovanjem in prodajanjem vladnih zadolžnic in drugih finančnih instrumentov s strani Federal Reserve. Po vztrajnem pritisku Patmanovega komiteja, se je centralna banka strinjala z preložitvijo večine obresti od vladnih obveznic v vladno zakladnico.
Zagovorniki FR danes pravijo, da ker gre večina obresti nazaj k vladi, FR nima neto dobička. Pozabljajo pa, da FR pridobi vladne zadolžnice praktično zastonj in te postanejo temelj njenih 'rezerv' – fantomski denar, ki ga komercialne banke (delničarke v FR) nato multiplicirajo do desetkrat ter na posojila pobirajo obresti. Obresti pa seveda dobi nazaj tudi centralna banka. Praktično ves denar v obtoku se danes lahko izsledi nazaj do vladnega dolga, ki je bil monetiziran.
FR poroča, da gre sedaj 95% njenih prihodkov nazaj k vladi. Toda podroben pogled v njihove knjige (na voljo na internetu) pokaže, da vpisujejo kot dobiček samo obresti na vladne zadolžnice, ki predstavljajo rezerve. Nič pa ne omenjajo dobitka na posojila, izdana komercialnim bankam. Prav tako trdijo, da jih sedaj letno redno nadzoruje Price Waterhouse ter vladna računovodska pisarna (Government Accounting Office), ki je del kongresa, vendar pa ima ta omejeni dostop do podatkov.
Med podatke, ki jih ne more nadzirati, sodijo transakcije s tujimi centralnimi bankami in njihove operacije odprtega trga (operacije s katerimi ustvarja denar z računovodskim vpisovanjem). Dve najpomembnejši ter najbolj sumljivi operaciji tako ostajata izven kontrole in domene javnosti. Morda je to razlog zakaj letos med kongresnim zaslišanjem direktor centralne banke Ben Bernanke ni želel odgovoriti na vprašanje, katerim tujim centralnim bankam je FR posodila denar.
Video si lahko pogledate tukaj: http://www.youtube.com/watch?v=n0NYBTkE1yQ
Po ukinitvi zlatega standarda so valute prosto plavale na mednarodnem trgu, njihova vrednost pa je bila izražena zgolj skozi relativne menjalne tečaje. Tuji menjalniški trgi so postali veliki casinoji, kjer so investorji zgolj stavili na relativne pozicije različnih valut. Male države so bile prepuščene na milost in nemilost velikih igralcev (držav, bank, korporacij).
Trg valut je postal tako nestabilen, da so se krize lahko začele zgolj zaradi govoric o ekonomskem stanju. Razvil se je velik trg derivativov, ki naj bi pomagali balansirati negotove fluktuacije, toda le-ti so lahko zelo riskantni in dragi, z leti pa je ta trg postal tudi špekulativen.
Sistem, ki je zamenjal zlati standard, se je v 30-ih letih izkazal za polomijo, toda na začetku 70ih je kazalo, da ni nobene boljše alternative, tako da se je večina držav s tem strinjala. Tiste, ki so se upirale, so zvabili v kompromis z odpuščanjem dolga in l. 1974, ko se je cena nafte nenadno početverila, je mnogo držav to tudi zares potrebovalo.
Petrodolarji
Do dviga cen je prišlo kmalu potem, ko so ZDA sklenile sporazum s Savdsko Arabijo, največjim proizvajalcem nafte v OPEC. Po tem sporazumu, ki naj bi ga oblikoval Henry Kissinger, naj bi OPEC prodajal nafto zgolj za dolarje v zameno za ameriško oboroževanje Savdske Arabije in pomoč kraljevi družini Savd pri vladanju. Več o tem ter o svoji osebni vpletenosti v posel razlaga John Perkins v svoji knjigi: Confessions of an economic hitman.
Intervju z njim si poglejte tukaj: http://www.youtube.com/watch?gl=IL&hl=en&v=yTbdnNgqfs8
Dolar je tako postal pokrit z nafto in vsaka država je morala kupovati dolarje, če jo je želela kupiti.
John Perkins (Vir: www.freewebs.com)
Bernard Lietaer, mož, ki je pomagal izoblikovati evrosistem ter napisal več knjig o monetarni reformi, v svoji knjigi The Future of Money, piše:
»Your money's value is determined by a global casino of unprecendented proportions: 2 trillion $ are traded per day in foreign exchange markets, 100 times more than the trading volume of all the stock markets of the world combined. Only 2% of these foreign exchange transactions relate to the 'real' economy, reflecting movements of real goods and services in the world, and 98% are purely speculative« (str. 211)
Od začetka 70-ih do danes so se borzne in tržne špekulacije močno povečale. Najpogosteje uporabljena vrsta špekulacije je kratka prodaja ali 'short selling'. Ta pomeni sposojanje delnic ali zadolžnic, njihovo prodajo po višji ceni ter kupovanje nazaj po nižji ceni.
Razlika v ceni pomeni dobiček. Securities Act iz l. 1933 je omejil tako trgovanje ('uptick rule') ter prepovedal t.i. 'naked short selling', kjer posrednik nima delnic ne v lasti in ne na posodo. Iste delnice se skozi kratko prodajo lahko prodajajo večkrat, saj lastnik ostaja vpisan kot imetnik delnic ter jih tako lahko posodi več posrednikom hkrati.
Zagovorniki kratke prodaje trdijo, da je potrebna za zagotovitev pretočnega trga, ki omogoča korporativno financiranje ter rast. Toda, podjetje dobi delež od prodaje delnic le v primeru, če so le-te prodane skozi javno ponudbo. Denar iz takšnih transakcij tako ne konča na njihovem računu, temveč v privatnih žepih.
Po l. 2000 se je izkazalo, da sta del teh manipulacij tudi Depository Trust Company (DTC), ki je odgovorna za držanje zadolžnic ter ureditev računa, dostave in denarne poravnave nakupa zadolžnic ter Securities and Exchange Commission, ki naj bi regulirala to področje.
Druga oblika so t.i. hedge funds. Le-ti so privatni fondi, ki zbirajo denar bogatnih privatnih investitorjev z namenom velikih finančnih povračil. K temu jim dodatno pripomorejo t.i. privzdigovanja ('leverages'), ki pomenijo, da si fond lahko še dodatno sposodi denar v razmerju do osnovnega kapitala, kar mu poveča kupno moč. V 20-ih letih so bili investitorji vpleteni v t.i. 'pooling' – kombiniranje sredstev, da so lahko vplivali na trg. To početje je bilo smatrano kot vmešavanje v trg. Hedge funds so moderna oblika le-tega. Kot piše Ellen H. Brown:
»Hedge funds were originally set up to 'hedge the bets' of investors, insuring against currency or interest rate fluctuations; but they quickly became an instrument of manipulation and control« (str. 192).
Delujejo v bolj dereguliranem okolju kot banke. Danes so zaradi svoje velikosti mnogokrat odgovorni za več kot polovico dnevnega trgovanja z deleži korporacij. Ponavadi so registrirani zunaj države, da se izognejo zakonskim omejitvam ter plačilu davkov.
L. 2006 je bilo 8282 od 9200 fondov registriranih na Kajmanskih otokih. Kajmanski otoki so Britanski čezmorski teritorij (British Overseas Territory) in Britanija imenuje njihovega guvernerja, ki ima po ustavi lahko popolno izvršno oblast.
Več o hedge fondih si preberite na spletni strani časnika Finance: http://www.finance.si/267861/Kaj-so-hedge-skladi
Derivativi so glavno investicijsko orodje teh fondov. So praktično stranske stave na to, ali bo šla določena investicija (delnica,...) gor ali dol. Pravzaprav niso investicije kot take, saj ne vključujejo nobenega nakupa lastnine. So zunanje stave, kaj se bo z lastnino dogajalo.
Vsi derivativi so variacije na trgovanje v prihodnosti ('futures'), in vsako trgovanje v prihodnosti je samo po sebi špekulativno. Čez 90% derivativov v uporabi danes je izmenjanih direktno med dvema stranema, kar pomeni, da jih je težko izslediti. Pogosto imajo eksotična imena, niso regulirani ter jih težko popolnoma razumeti.
Več o njih (ter o 'futures') si preberite tukaj: http://en.wikipedia.org/wiki/Derivative_(finance), http://en.wikipedia.org/wiki/Futures_exchange
Multimilijarder Warren Buffet je derivative označil kot 'finančno orožje za masovno uničevanje'. Njihova moč se je pokazala l. 1992, ko je George Soros in njegova Quantum Group (s financiranjem Citibank) uporabila derivative, da je sesula valuti Velike Britanije in Italije.
Več kot 60 milijard $ je moralo priteči v evropske valute, večino denarja pa je bilo sposojenega od velikih mednarodnih bank. Soros je bil prav tako obtožen za povzročitev azijske krize l. 1997-1998. Med leti 1996 in 2005 se je število hedge fondov več kot podvojilo, njihov kapital pa je narasel iz 200 milijard $ na več kot 1 trilijon $.
L.1974 je bila ustanovljena Commodities Futures Trading Commision (CFTC), ki regulira področje zadolžnic ter trgovanja v prihodnosti, vendar pa so špekulanti tudi tokrat lahko prišli skozi s trditvijo, da ne trgujejo z zadolžnicami ali 'futures', saj se z ničemer ne trguje. Prav tako so l. 1999 dosegli, da je bil Glass-Steagall Act iz l. 1933 ukinjen.
To je bil čas Clintonove administracije, med katero se je zgodilo več korporativnih združevanj kot pod katero koli prejšnjo. Prejšnji zakon je prepovedoval, da je banka hkrati komercialna ter investicijska. Razlog za to je v tem, da varčevalci zaupajo banki v varstvo svoje prihranke.
Če bi jih uporabila za investicije, bi:
- imela nelojalno prednost (veliko kapitala)
- lahko z izgubo ogrozila prihranke
- lažje manipulirala s trgom
Zakon je bil ukinjen pod zagotovili, da bo razmejitev v finančnih organizacijah med investicijskim ter komercialnim delom držal t.i. Kitajski zid (informacijska bariera, ki naj bi ločujevala uslužbence).
Goldman-Sachs je danes ena vodilnih bank na tem področju. Toda investicijskih bank ne zanima dolgoročna ozdravitev podjetij, temveč kratkoročni dobiček. Podjetje kupijo poceni, ga spravijo na noge ter prodajo dražje.
Pisarna kontrolorja valute je poročala, da je bilo l. 2006 v Ameriki okoli 9000 komercialnih in varčevalnih bank, toda 97% derivativov je bilo v rokah zgolj petih. Na vrhu le-teh sta bili JPMorgan Chase ter Citibank, citadeli Morganovih ter Rockefellerjevih imperijev. Izmed tujih bank na tem trgu prednjači Deutsche Bank.
Gre torej za špekulativno hazardiranje, ki lahko banke eventuelno pripelje v bankrot, kar se je pokazalo tudi ob zadnji finančni krizi. Toda, kako lahko banka bankrotira, če pa lahko ustvarja denar iz nič?
Bančna računovodska pravila nalagajo komercialnim bankam obvezo, da izenačijo (zbalansirajo) svoje računovodske knjige, tako da je njihovo imetje izenačeno z njihovimi obveznostmi. Lahko si najdejo toliko posojilojemalcev kot želijo, toda če le-ti ne vrnejo denarja nazaj, mora banka prijaviti izgubo. Ko odpiše dolg, pa se ji zmanjša tudi njena skupna lastnina.
Za zbalansiranje lastnine ter obveznosti mora banka vzeti denar ali iz profita, ali pa iz fondov, v katere vlagajo njeni lastniki – delničarji. Če je izguba večja kot kar lahko banka z lastniki profitabilno vzdržuje, mora eventuelno razglasiti bankrot ter zapreti vrata.
Aleš JJ
- - -
Povzeto po knjigi Ellen Hodgson Brown: Web of Debt www.webofdebt.com
Knjiga je deloma dostopna na Google Books |
NE ZAMUDITE
